Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Silvija Krejaković

30.09.2018


Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, kamor so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev

Že takoj po začetku 2. svetovne vojne so okupatorji proti jugu izselili na tisoče Slovencev, ki so jih Srbi sprejeli na svoje domove, mnogi so usodo in upanje delili vsa štiri vojna leta. V velikem maščevalnem streljanju 2194 talcev oktobra 1941 v Kraljevu je bilo ubitih tudi 50 Slovencev, Silvija Krejaković pa je zgodovinarka, ki je po sedmih desetletjih brezimnosti končno (tudi slovenskim) talcem dala ime in obraz.

Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, enem od srbskih mest, v katera so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev. Med več kot 1500 v začetku vojne izgnanimi v Kraljevo je bilo le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1941, nekaj ustreljenih kot talcev. Kot maščevanje za pobite ali ranjene nemške vojake je namreč nemška vojska po tovarnah, šolah, ulicah in domovih zajela ljudi, tudi otroke, in jih odpeljala na morišče. Še desetletja po njihovem poboju, ko je bil na prizorišču te tragedije že urejen spominski park in so številni umetniki darovali svoja dela za razstavo, ki naj bi bila umetniški opomin na ta poboj, je bilo število pobitih popolna neznanka, ugibanja so segala celo do 7.000 ljudi.

Nedeljska gostja Silvija Krejakovič je prva zgodovinarka, ki se je zbiranja imen lotila sistematično in tako tej siloviti človeški tragediji ni dala le znanstvenega okvirja, pač pa sleherni zaporedni številki tudi ime, obraz in življenjsko zgodbo. Pri njenem strokovnem delu so jo vselej še posebej zanimale usode Slovencev, izgnanih v Srbijo. Nedvomno tudi zato, ker je kot sedmošolka v projektu pobratenja Maribora in Kraljeva obiskala Slovenijo in tega obiska nikoli ni pozabila. Takrat in danes, ko se po 35 letih v Maribor vrača z razstavo (tudi) o usodi slovenskih talcev, je bila njena gostiteljica Jana Vidic.

Celoten intervju:

Silvija Krejaković, v Maribor ste prišli zaradi vaše razstave umetniških del in drugih predmetov, ki želijo spomniti na strašanski poboj skoraj 2200 talcev v Kraljevu oktobra 1941. Z zgodovino Slovencev, ki so živeli v Kraljevu tudi že pred vojno, se ukvarjate že vso svojo profesionalno pot. Je kaj k temu zanimanju za usodo Slovencev v Srbiji pripomoglo tudi, da ste kot osnovnošolka pri trinajstih letih obiskali Maribor v okviru takratnega pobratenja teh dveh mest?

Pri raziskovanju znanstvenih tem osebna izkušnja raziskovalca seveda ne more biti odločilna, zagotovo pa ga – čeprav nezavedno – privablja k raziskovanju neke teme. Mene je ta stik s Slovenijo, še posebej z Mariborom in s številnimi lepimi spomini na doživetje tukaj, nedvomno zaznamoval in me nenehno navdihoval pri tem, da sem se lotila raziskovanja poboja več kot 2000 talcev v našem mestu. Med njimi je bilo namreč 50 Slovencev, kar je veliko število. Uničenih je bilo 50 življenj, a uničena so bila tudi življenja njihovih družinskih članov. In tudi dejstvo, da sem bila v Mariboru, od koder so bili pripeljani, je bilo odločilno, da sem se s to temo začela ukvarjati.

O usodi Slovencev v Srbiji v času okoli 2. svetovne vojne ste napisali več strokovnih del. Več kot 200.000 Slovencev naj bi na območju Srbije živelo že pred 2 svetovno vojno. Vojna je prisilno vanjo naselila tisoče na silo izgnanih Slovencev iz vseh koncev Slovenije, in večina vlakov je krenila iz Maribora. Zakaj prav v Srbijo? 

Nujno je treba povedati, da je bila v Kraljevu pomembna skupnost Slovencev že pred 2. svetovno vojno. To je pomemben podatek tudi zato, ker je bila med 50 slovenskimi talci večina takih, ki so med obema vojnama tja prišli zaradi dela in so si tam ustvarili življenje. Železniške delavnice v MB in Kraljevu so namreč dobro sodelovale in si izmenjevale strokovnjake in delavce. Mnogi so se zaposlovali v tedaj zelo znani tovarni letal v Kraljevu. K priseljevanju pa je pripomogla tudi »politika integralnega jugoslovanstva« kralja Aleksandra v tridesetih letih 20. stoletja. Veliko Slovencev se je priselilo že takrat, leta 1933 je bila posvečena celo cerkev sv. Mihaela, ki jo je vodil župnik Rudolf Mecilošek iz Maribora. Imeli so tudi pevsko društvo in orkester, profesorica Marjeta Karba je igrala klavir, veliko vezi je bilo stkanih že pred vojno.

Ko se je vojna začela, je bil večji del Slovencev izgnan na sever v Rajh, proti jugu pa so pregnali predvsem revnejše ljudi oz. tiste iz srednjega sloja. Srbija je imela takrat uspešno kmetijstvo in je zmogla prehraniti številne begunce. Sprejela je ne le Slovence, pač pa tudi Srbe iz NDH, ki niso končali v taboriščih kot je bil Jasenovac, in številne druge begunce. V Srbiji je bil zelo kmalu ustanovljen "generalni komite za sprejem Slovencev", ustanovljen prav zanje, saj so bili Slovenci zaradi širitve 3. nemškega Reicha med prvimi begunci na jug in so ostali begunci z najdaljšim begunskim stažem.

Slovence iz številnih krajev so privedli v zbirališče v Melju v Mariboru. Pred prisilno izselitvijo so bili temeljito zdravstveno pregledani, s seboj so smeli vzeti le omejeno število kilogramov prtljage, nato so jih natrpali v vagone, celotne družine so potovale v popolno negotovost, ne vedoč, kaj jih čaka. V Kraljevu je sicer res bila velika skupnost Slovencev, v drugih mestih pa je bila situacija popolnoma drugačna!

Vi ste se ukvarjali predvsem z usodami Slovencev, ki so bili izgnani prav v Kraljevo. Koliko jih je bilo in kako so bili tam sprejeti?

Po podatkih dnevnega časopisa okupacijske Nedićeve vlade "Novo vreme" je do konca junija 1941 v Kraljevo prispelo 1500 beguncev, zelo velika večina je bila Slovencev. Kraljevo pa je pred vojno, skupaj s širšo okolico, imelo 13.000 prebivalcev, kar pomeni, da je vsaki 9. prebivalec Kraljeva bil Slovenec! A sledilo je še več transportov in pol leta kasneje jih je po poročanju omenjenega časopisa bilo že 2230! Takrat je skrb zanje že prevzel "Komisariat za begunce in preseljence" pri vladi Milana Nedića, ki je v tistih vojnih časih fantastično skrbel za begunce. Zakaj tako menim? Skoraj 3000 otrok, srbskih vojnih sirot s področja NDH, so rešili s sprejemom v posebne domove za vojne sirote kot je bil tisti v Mataruški banji pri Kraljevu. Če se vrnem k Slovencem, lokalni odbor za sprejem izgnancev je samoiniciativno začel delovati takoj, za 1500 Slovencev so takoj začeli zbirati prostovoljne prispevke, hrano, obleko, kurjavo, iskati prostor za namestitev k družinam, v hiše Kraljevčanov, vse so sprejeli k sebi, ni bilo begunskih centrov ali azilnih domov. Nekaj tolažbe pa so Slovenci lahko dobili tudi pri slovenski katoliški cerkvi, tukaj so dobili informacije, slišali novice, lahko so se potožili drug drugemu, vse do septembra 1941, ko so partizani že organizirali uporniške napade za osvoboditev Kraljeva. Takrat je bilo ubitih 10 nemških vojakov, 14 pa jih je bilo ranjenih in kot maščevanje je bila izdan krut ukaz. Kraljevo so polepili z letaki, na katerih je pisalo, da bo za vsakega umrlega vojaka ubitih 100 civilistov, za vsakega ranjenega pa 50.

Kako to, da so bili med talci tudi Slovenci?

Vstajniki so septembra 1941 začeli z napadi na nemški garnizon v Kraljevu, ubitih je bilo 10 in ranjenih 14 vojakov in kot sem prej omenila, je bilo zaukazano, da je eno nemško življenje vredno 100 življenj domačinov, pri tem pa je bilo za Nemce povsem nepomembno, ali gre za Srbe, Slovence, Rome, kogar koli.

In to so uresničili. Prišlo je do zapiranja talcev, delavcev, uslužbencev velikih tovarn kot sta tovarni letal in vagonov, opravljali so racije po mestu, ljudi so aretirali po ulicah, trgovinah, vdirali so v domove, iz šol so v kamione trpali učence, profesorje, in vse so zaprli v veliko halo za lokomotive v okviru železničarskih delavnic, ki so jo takrat imenovali "lager". Zapirati so jih začeli 4. oktobra in 14. oktober je bil za mnoge zadnji dan življenja. 15. oktobra se je začelo streljanje. Iz te hale so začeli voditi po 100 talcev hkrati, skopati so morali globoke rove in nato so jih ustrelili. Sistematično so jih streljali vse do 20. oktobra 1941 in to je bilo prvo in največje morišče 2. svetovne vojne v Srbiji.

Mnogi nas sprašujejo, zakaj se niso uprli, razbili vrat te hale? Zato, ker si nihče ni mogel misliti, da bi lahko prišlo do tako masovnega maščevanja, saj se do takrat to še nikoli ni zgodilo. Do takrat so bili ljudje običajno bodisi deportirani v taborišča v Srbiji, ki so takrat že obstajala, oziroma v delovna taborišča v rajh. Zato so tudi oni pričakovali, da bodo deportirani in zato so skušali prek gasilcev, ki so jim v zadnjih dnevih življenja nosili hrano in vodo, svojcem poslati zadnja sporočila.

Pretresljiva so pričevanja teh zadnjih sporočil, na morda le drobnih koščkih papirja, ki so jih pač imeli pri sebi v tej hali, pa tudi drobni predmeti. Slovenec Slavko Perič je na svoji kovinski čutari narisal hišo, rože in srce, najbrž vse tisto, kar je kot begunec nosil v srcu kot spomin na dom, spraskal ga je v kovino, to je bil njegov zadnji zapis … in prav ta predmet je del razstave v Mariboru. Slavko Perič je bil iz Opatjega sela blizu Nove Gorice, ni bil Mariborčan, bil pa je izseljen prav iz zbirnega centra v mariborskem Melju.

Pomemben del vašega dvajsetletnega strokovnega dela je bilo razbijanje mita, koliko ljudi je bilo tam zares ubitih. Ocene so zelo nihale, tudi do 7000 ljudi, pač tudi po dnevnih političnih željah. Vi ste uspeli narediti končen poimenski seznam. Kolikšna je torej številka in koliko med njimi je bilo Slovencev?

Raziskovanje izvornih, avtentičnih dokumentov - med katerimi je en originalni spisek razstavljen tudi tukaj v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru – je bil najzanesljivejši temelj za iskanje imen ustreljenih. Res je, obstajal je mit o šest, celo sedem tisoč ustreljenih, a brez imen. Vsi so kar pristajali na to, celo zgodovinarji in strokovnjaki iz muzeja, ker so bili v tistem času pravzaprav le nek okrasek na proslavah "pomembnih pomnikov revolucije". Ni povsem jasno, zakaj se s tem nihče ni ukvarjal, morda so želeli predvsem poudarjati kolektivni duh in izriniti individualnost iz take tragedije. Desetletja je bilo tako. Tudi vsakoletne komemoracije 14. oktobra so sčasoma postale banalne, drage predstave, v katerih se o žrtvah komajda še govori in še to le v skupnem številu, brez imen in priimkov.

Na prizorišču, kjer so v nekaj dneh ustrelili skoraj 2200 ljudi, je kmalu postalo spominski park. A vse do zdaj, kljub dejstvu, da ste vi osebno uspeli narediti natančen seznam žrtev, še zmeraj ni tam ne podatka o številu žrtev, ne njihovih imen. Zgolj nekakšen simboličen nadomestni spomenik ste jim postavili v samem muzeju, kajne?

Morišče, ki je tudi pokopališče ustreljenih, je preurejeno v »spominski park«. To je brezosebno poimenovanje , to je bila pač takrat moda šestdesetih let, tudi v Kragujevcu, kjer je bilo le nekaj dni po poboju v Kraljevu ustreljeno podobno število talcev, je tako. Nikjer ni imen. Primerjala sem številne sezname in vire, mnogi med njimi so bili le delno ohranjeni: Ni bilo popolnih spiskov talcev, pač pa sem dokončen seznam sestavljala denimo tudi iz spiskov tovarniških uprav, ki so oktobra 1941 beležile, koga ni bilo več v službo in je bil med zajetimi. Zelo pomemben vir zame je bila tudi knjiga Slovenca Rudija Steinbucherja "Oj, zdaj gremo!" iz leta 1988. V njej je kot Slovenec, živeč v Kraljevu že med vojnama, kar se da podrobno opisal usode sodelavcev, prijateljev in znancev, umrlih v pokolu, ki mu je sam ušel le po spletu srečnih okoliščin. Končni seznam kaže, da je bilo v petih dneh – nedelja je bila prost dan – ustreljenih 2194 talcev, med njimi 50 Slovencev. Najmlajši ustreljeni Slovenec, ki je bil takrat star 16 let, je bil učenec Janez Batagelj iz Maribora.

Ko sem po dolgotrajnem iskanju in primerjanju virov uspela sestaviti natančen seznam žrtev, smo v posebnem delu stalne razstave v Narodnem muzeju v Kraljevu uredili neke vrste spominski del za vse te žrtve. Pripravili smo posebne simbolične knjige umrlih, v katerih je vsaka stran posvečena eni od ustreljenih žrtev in je oblikovana v videzu nagrobnega spomenika. Natanko tako kot bi moralo biti na samem prizorišču njihovega streljanja, pa žal ni.

Kako ste prišli do predmetov, podatkov o ubitih?

Že moj predhodnik v muzeju je zbiral fotografij in posamezne predmete iz ubitih, kar je tako ali tako dejavnost muzeja, veliko je bilo fotografij in dokumentov. Toda šele ko je bil objavljen spisek imen, ko so njihovi sorodniki in bližnji dobili občutek, da so te žrtve dobile neko dokončno obeležje, je sodelovanje z družinami res fantastično steklo. Nosili so predmete, fotografije. To so res dragoceni predmeti, ki so do te mere izpopolnili našo zbirko, da smo lahko oblikovali stalno postavitev in da smo lahko žrtve personalizirali, jim dali obraz, da smo lahko povedali njihovo osebno zgodbo, seveda pa tudi zgodbo o tem dogodku.

Že pred nekaj desetletij je prišlo do ideje, da bi jugoslovanski umetniki podarili svoja umetniška dela, navdahnjena s tematiko te tragedije, za muzejsko zbirko, ki bi bila kulturni opomnik na to, kaj se je zgodilo. Podarjenih je bilo več kot 150 del, tudi dela slovenskih umetnikov, a do realizacije te ideje nikoli ni prišlo, zakaj?

Že v šestdesetih letih je zaživela ideja, da bi ob morišču postavili poseben muzej, v katerem bi bila razstavljena tako ta umetniška dela kot tudi osebni predmeti ubitih. Projekt je bil zasnovan megalomansko in zato seveda nikoli ni zaživel. A mnogi jugoslovanski umetniki, med njimi tudi slovenski, so ob začetku ideje podarili svoja umetniška dela Kraljevu. Žal za mnoga sploh ne vemo, kje so končala, le 150 jih je ostalo v skladiščih našega muzeja kot v nekakšnem azilu. Zakaj tako pravim? V osemdesetih letih, ko se že razraščajo nacionalizmi, je vse, kar je spominjalo na narodnoosvobodilno vojno, postalo nezaželeno. In muzej je postal neke vrste azil za zavržene predmete, te - pogojno rečeno – "nepotrebne zgodovine", ki so se je vsi želeli znebili. Nihče več ne potrebuje NOB in revolucije. Ko sem sama začela delati v muzeju, so bile tudi te grozljive tematike streljanja v "lagerju" že med nezaželenimi in nepotrebnimi. Kljub temu sem se lotila obsežnih in neurejenih arhivov, moji kolegi pa umetniške zbirke, ki sploh ni bila popisana, katalogizirana in urejena. Moja sodelavka Suzana Novčić je nato iz zbirke 150 del, ki so k sreči ostala ohranjena, izbrala kakšnih 30 del za razstavo, ki je sedaj na ogledu tudi v Mariboru. Ne gre le za dela slovenskih umetnikov, pač pa tudi drugih pomembnih jugoslovanskih umetnikov. Tako so te slike iz muzejskega azila dobile novo vrednost.

Razstava "Kdor se ne spominja, ponovno doživlja" je nastala v narodnem muzeju v Kraljevu, v minulih letih pa je gostovala na več koncih Srbije. Kako je bila sprejeta, je to še tema, ki ljudi zanima, tudi mlade? 

Še posebej v novosadskem muzeju je bila izjemno lepo sprejeta, že na otvoritvi je bilo tako, prejeli pa smo celo tudi nekaj novih predmetov za zbirko, ki so jih zbirki podarili potomci ustreljenih talcev. Podobno je bilo v Zrenjaninu in celo v Kragujevcu, česar nismo pričakovali, saj imajo podobno zgodovino in je na njihovem območju prav tako ogromno morišče z več kot 2000 ustreljenimi talci, ki so jih postrelili isti nemški vojaki le nekaj dni za tem, ko so svojo nalogo izvršili v Kraljevu. Toda predvsem v Novem Sadu, kjer so razstavo množično obiskovali tudi študenti, je bilo zanimanje največje.

Po koncu 2. svetovne vojne se je vrnila večina Slovencev, ki je vojno preživela v Srbiji. Kdaj potem nastanejo te nove povezave, tudi v znak hvaležnosti, ki se kaže v pobratenjih, pa tudi z Vlakom bratstva in enotnosti. Kako so se tkale te povojne vezi?

Pri Kraljevu je bil zagotovo odločilni dejavnik prav ta skupni zgodovinski trenutek, skupna tragedija v oktobru 1941. Vlak bratstva in edinstva, če se prav spominjam, je začel voziti na pobudo novinarjev mariborskega Večera in s sodelovanjem novinarjev "Ibarskih novosti" iz Kraljeva. In seveda ni vozil le med tema dvema mestoma, ampak je imel številne postojanke. Sprva so se obiskovali predvsem tisti, ki so medvojna leta preživeli skupaj, vlak je eno leto vozil v eno in naslednje leto v drugo smer, sčasoma pa so se jim pridružili potomci in tisti, ki so jih zanimale te vojne teme. Zagotovo pa je zaradi te skupne tragedije v Kraljevu vez med tema dvema mestoma bila še posebej močna. Leta 1970 je bila podpisana tudi listina o pobratenju obeh mest, ki nikakor ni bila le mrtva črka na papirju! Ljudje so se res obiskovali, si dopisovali, rasla so velika osebna in družinska prijateljstva, obe mesti je povezovalo več nevidnih, a močnih vezi, kot so jih imela druga pobratena mesta.

Takrat se je zdelo, da tega nikoli ne bo konec, da so te vezi premočne prav zato, ker so tako zelo osebne. A nato so hitro počile in leta 1991 Maribor in Kraljevo tudi uradno nista več pobrateni …

Zelo pretresljivi sta bili odločitev in argumentacija takratnega župana Kraljeva, gospoda Vukičevića, ki se je odločil za uradno končanje pobratenja po tem, ko je bil v vojni za Slovenijo ubit vojak iz Kraljeva. Toda sodelovanje se je znova vzpostavilo leta 2004, ko je bil tedanjemu županu Borisu Soviču podeljen naziv častnega meščana Kraljeva. Znova so se začeli povezovati tudi gospodarstveniki, najpomembnejše pa so – vsaj po mojem mnenju – kulturne vezi. Tam, kjer jih ni, ne more uspevati nič drugega.

Zelo pomembna je bilo tudi pomoč Mariborčanov ob velikih poplavah in ob potresu, ta gesta je bila zelo dobro sprejeta, kajne?

Seveda, kako da ne. Mariborčani so res ljudje velikega srca in ko smo v Kraljevu leta 2010 doživeli potres, je bil Maribor prvo mesto, ki je s 40.000 evri priskočil na pomoč. Pomagat so prišli – prav tako prvi – tudi mariborski gasilci in znova so priskočili na pomoč tudi leta 2014, ob velikih poplavah v Kraljevu, Obrenovcu in drugih krajih. Takrat se je znova izkazala solidarnost, ki je nekoč že bila. In to potrjuje, da neke nevidne niti iz preteklosti vztrajajo skozi čas.

Zgodovinarka ste po izobrazbi, dve desetletji ste vpeti v raziskovanje usod beguncev, tudi slovenskih, še kako dobro ste spoznali, da ima vsak begunec tudi ime, obraz zgodbo. Zgodovina Balkana je zgodovina selitev in migracij. Slovenci smo bili begunci pred le 80 leti, vi ste pred dobrima dvema desetletjema sprejeli begunce lastnega naroda. Kako si osebno razlagate sodobno nesprejemanje migrantov, ki prihajajo v podobnih stiskah kot so prihajali tisti, katerih usode ste preučevali?

Mislim, da moramo na novo izprašati svojo vest in zavest o tem, da je del našega naroda skozi stoletja velikokrat doživel begunstvo in da smo, denimo, do slovenskih beguncev premogli to empatijo. Toda zdi se mi, da zadnje čase to vse bolj izgubljamo, ker vse bolj prevladujejo standardi in načini komunikacije, ki niso del naše, slovanske biti, izgublja se ta občutek za bližnjega. Ne vem, ali je to zaradi divjanja za denarjem, za nekimi dobrinami potrošniške družbe, vsekakor pa ni več časa in občutka za soljudi! Zdaj organiziramo otroške delavnice, da otroke znova poučujemo o tragedijah iz preteklosti, da se jim kaj takega ne bi znova zgodilo!

 Vaša razstava ima naslov »Kdor se ne spominja, ponovno doživlja«, imate kot zgodovinarka občutek, da se od zgodovine sploh kaj učimo?

Naslov je resda vzet iz pesmi "Sloboda" Branimirja Johnnyja Štulića, čeprav gre izvorno za parafrazo starega judovskega pregovora. Vsekakor pa drži. Kot je rekel Juda Bauer, dogodki iz preteklosti se seveda ne morejo dobesedno ponoviti, vendar se v podobnih razmerah lahko podobne tragedije znova zgodijo.

Glavno vprašanje je torej, česa smo se iz zgodovine naučili? Koliko nas je to spametovalo? Smo se spopadli s svojo lastno preteklostjo? To je težka naloga!

Ko je bila leta 1993 postavljena prva razstava o zločinih Wermachta v nemških mestih, so potekali burne debate v Bundestagu in veliki neonacistični protesti, češ "saj niso vojaki Wermahta delali teh zločinov". Čeprav prav tragediji v Kraljevu in Kragujevcu, kjer je ista vojaška enota Wermachta dneve in dneve streljala nedolžne talce, tudi otroke, skupno skoraj 4.500, potrjujeta, da Wermacht nikakor ni bil sveta in častna vojska, kot se je želela predstaviti javnosti. Podobno je z nami: če smo bili begunci – in nedvomno smo bili – kako moremo na begunce gledati tako, kot to počnemo zdaj? Smo se sposobni spoprijeti s svojimi napakami, da jih ne bi ponovili?

Ta razstava je namenjena prav temu!

Vsekakor!

Ob koncu najinega pogovora lahko poveva, da je tudi ta intervju pravzaprav nastal kot posledica nekdanjega pobratenja najinih mest. Najini osnovni šoli sta bili pobrateni, ti si prišla kot trinajstletnica na gostovanje v moj dom, jaz sem leto kasneje obiskala tebe, kot so to takrat počele vse generacije najinih osnovnih šol. 33 let je minilo od takrat, 33 let se nisva videli, a sva vseskozi obdržali stike. Nekatere vezi so res močnejše od vsega …

Če se za konec vrnem k tvojemu prvemu vprašanju, kako je moj obisk Maribora v otroštvu vplival na mojo strokovno pot: seveda je! Vseskozi je skozi moje delo kot rdeča nit prisotna izkušnja z Mariborom in Mariborčani, izkušnja stika s tvojo družino, ta občutek bližine, ko sem prišla v popolnoma neznano okolje in sem doživela neverjetno bratsko, pravzaprav sestrsko sprejetost … Res je neverjetno, da je minilo 35 let od takrat, da sva vseskozi bili v stikih, nekoč prek pisem, danes seveda po elektronski pošti. To seveda ni pogost pojav, a je še nekaj družin, ki ves čas prav tako ohranjajo take stike.

In na ta način je to "bratstvo in enotnost", sedaj tako osovražen pojem, pomagalo premagati tudi tisto slabo v ljudeh …

Da, mislim, da je na koncu bistvo ostalo prav v teh osebnih in družinskih stikih. Pojem »bratstva in enotnosti« sam po sebi ne pomeni nič, na tej zasebni ravni pa resnično še obstajajo pristnost, sprejetost, odnos … Morda ni primerno, da tukaj govorim o tem, koliko so nam pomenile tvoja osebna pomoč in pomoč tvoje družine, pa seveda že omenjena pomoč Maribora mestu Kraljevo v res težkih časih – a to so geste, ki jih ne smemo pozabiti!


Nedeljski gost

862 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Silvija Krejaković

30.09.2018


Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, kamor so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev

Že takoj po začetku 2. svetovne vojne so okupatorji proti jugu izselili na tisoče Slovencev, ki so jih Srbi sprejeli na svoje domove, mnogi so usodo in upanje delili vsa štiri vojna leta. V velikem maščevalnem streljanju 2194 talcev oktobra 1941 v Kraljevu je bilo ubitih tudi 50 Slovencev, Silvija Krejaković pa je zgodovinarka, ki je po sedmih desetletjih brezimnosti končno (tudi slovenskim) talcem dala ime in obraz.

Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, enem od srbskih mest, v katera so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev. Med več kot 1500 v začetku vojne izgnanimi v Kraljevo je bilo le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1941, nekaj ustreljenih kot talcev. Kot maščevanje za pobite ali ranjene nemške vojake je namreč nemška vojska po tovarnah, šolah, ulicah in domovih zajela ljudi, tudi otroke, in jih odpeljala na morišče. Še desetletja po njihovem poboju, ko je bil na prizorišču te tragedije že urejen spominski park in so številni umetniki darovali svoja dela za razstavo, ki naj bi bila umetniški opomin na ta poboj, je bilo število pobitih popolna neznanka, ugibanja so segala celo do 7.000 ljudi.

Nedeljska gostja Silvija Krejakovič je prva zgodovinarka, ki se je zbiranja imen lotila sistematično in tako tej siloviti človeški tragediji ni dala le znanstvenega okvirja, pač pa sleherni zaporedni številki tudi ime, obraz in življenjsko zgodbo. Pri njenem strokovnem delu so jo vselej še posebej zanimale usode Slovencev, izgnanih v Srbijo. Nedvomno tudi zato, ker je kot sedmošolka v projektu pobratenja Maribora in Kraljeva obiskala Slovenijo in tega obiska nikoli ni pozabila. Takrat in danes, ko se po 35 letih v Maribor vrača z razstavo (tudi) o usodi slovenskih talcev, je bila njena gostiteljica Jana Vidic.

Celoten intervju:

Silvija Krejaković, v Maribor ste prišli zaradi vaše razstave umetniških del in drugih predmetov, ki želijo spomniti na strašanski poboj skoraj 2200 talcev v Kraljevu oktobra 1941. Z zgodovino Slovencev, ki so živeli v Kraljevu tudi že pred vojno, se ukvarjate že vso svojo profesionalno pot. Je kaj k temu zanimanju za usodo Slovencev v Srbiji pripomoglo tudi, da ste kot osnovnošolka pri trinajstih letih obiskali Maribor v okviru takratnega pobratenja teh dveh mest?

Pri raziskovanju znanstvenih tem osebna izkušnja raziskovalca seveda ne more biti odločilna, zagotovo pa ga – čeprav nezavedno – privablja k raziskovanju neke teme. Mene je ta stik s Slovenijo, še posebej z Mariborom in s številnimi lepimi spomini na doživetje tukaj, nedvomno zaznamoval in me nenehno navdihoval pri tem, da sem se lotila raziskovanja poboja več kot 2000 talcev v našem mestu. Med njimi je bilo namreč 50 Slovencev, kar je veliko število. Uničenih je bilo 50 življenj, a uničena so bila tudi življenja njihovih družinskih članov. In tudi dejstvo, da sem bila v Mariboru, od koder so bili pripeljani, je bilo odločilno, da sem se s to temo začela ukvarjati.

O usodi Slovencev v Srbiji v času okoli 2. svetovne vojne ste napisali več strokovnih del. Več kot 200.000 Slovencev naj bi na območju Srbije živelo že pred 2 svetovno vojno. Vojna je prisilno vanjo naselila tisoče na silo izgnanih Slovencev iz vseh koncev Slovenije, in večina vlakov je krenila iz Maribora. Zakaj prav v Srbijo? 

Nujno je treba povedati, da je bila v Kraljevu pomembna skupnost Slovencev že pred 2. svetovno vojno. To je pomemben podatek tudi zato, ker je bila med 50 slovenskimi talci večina takih, ki so med obema vojnama tja prišli zaradi dela in so si tam ustvarili življenje. Železniške delavnice v MB in Kraljevu so namreč dobro sodelovale in si izmenjevale strokovnjake in delavce. Mnogi so se zaposlovali v tedaj zelo znani tovarni letal v Kraljevu. K priseljevanju pa je pripomogla tudi »politika integralnega jugoslovanstva« kralja Aleksandra v tridesetih letih 20. stoletja. Veliko Slovencev se je priselilo že takrat, leta 1933 je bila posvečena celo cerkev sv. Mihaela, ki jo je vodil župnik Rudolf Mecilošek iz Maribora. Imeli so tudi pevsko društvo in orkester, profesorica Marjeta Karba je igrala klavir, veliko vezi je bilo stkanih že pred vojno.

Ko se je vojna začela, je bil večji del Slovencev izgnan na sever v Rajh, proti jugu pa so pregnali predvsem revnejše ljudi oz. tiste iz srednjega sloja. Srbija je imela takrat uspešno kmetijstvo in je zmogla prehraniti številne begunce. Sprejela je ne le Slovence, pač pa tudi Srbe iz NDH, ki niso končali v taboriščih kot je bil Jasenovac, in številne druge begunce. V Srbiji je bil zelo kmalu ustanovljen "generalni komite za sprejem Slovencev", ustanovljen prav zanje, saj so bili Slovenci zaradi širitve 3. nemškega Reicha med prvimi begunci na jug in so ostali begunci z najdaljšim begunskim stažem.

Slovence iz številnih krajev so privedli v zbirališče v Melju v Mariboru. Pred prisilno izselitvijo so bili temeljito zdravstveno pregledani, s seboj so smeli vzeti le omejeno število kilogramov prtljage, nato so jih natrpali v vagone, celotne družine so potovale v popolno negotovost, ne vedoč, kaj jih čaka. V Kraljevu je sicer res bila velika skupnost Slovencev, v drugih mestih pa je bila situacija popolnoma drugačna!

Vi ste se ukvarjali predvsem z usodami Slovencev, ki so bili izgnani prav v Kraljevo. Koliko jih je bilo in kako so bili tam sprejeti?

Po podatkih dnevnega časopisa okupacijske Nedićeve vlade "Novo vreme" je do konca junija 1941 v Kraljevo prispelo 1500 beguncev, zelo velika večina je bila Slovencev. Kraljevo pa je pred vojno, skupaj s širšo okolico, imelo 13.000 prebivalcev, kar pomeni, da je vsaki 9. prebivalec Kraljeva bil Slovenec! A sledilo je še več transportov in pol leta kasneje jih je po poročanju omenjenega časopisa bilo že 2230! Takrat je skrb zanje že prevzel "Komisariat za begunce in preseljence" pri vladi Milana Nedića, ki je v tistih vojnih časih fantastično skrbel za begunce. Zakaj tako menim? Skoraj 3000 otrok, srbskih vojnih sirot s področja NDH, so rešili s sprejemom v posebne domove za vojne sirote kot je bil tisti v Mataruški banji pri Kraljevu. Če se vrnem k Slovencem, lokalni odbor za sprejem izgnancev je samoiniciativno začel delovati takoj, za 1500 Slovencev so takoj začeli zbirati prostovoljne prispevke, hrano, obleko, kurjavo, iskati prostor za namestitev k družinam, v hiše Kraljevčanov, vse so sprejeli k sebi, ni bilo begunskih centrov ali azilnih domov. Nekaj tolažbe pa so Slovenci lahko dobili tudi pri slovenski katoliški cerkvi, tukaj so dobili informacije, slišali novice, lahko so se potožili drug drugemu, vse do septembra 1941, ko so partizani že organizirali uporniške napade za osvoboditev Kraljeva. Takrat je bilo ubitih 10 nemških vojakov, 14 pa jih je bilo ranjenih in kot maščevanje je bila izdan krut ukaz. Kraljevo so polepili z letaki, na katerih je pisalo, da bo za vsakega umrlega vojaka ubitih 100 civilistov, za vsakega ranjenega pa 50.

Kako to, da so bili med talci tudi Slovenci?

Vstajniki so septembra 1941 začeli z napadi na nemški garnizon v Kraljevu, ubitih je bilo 10 in ranjenih 14 vojakov in kot sem prej omenila, je bilo zaukazano, da je eno nemško življenje vredno 100 življenj domačinov, pri tem pa je bilo za Nemce povsem nepomembno, ali gre za Srbe, Slovence, Rome, kogar koli.

In to so uresničili. Prišlo je do zapiranja talcev, delavcev, uslužbencev velikih tovarn kot sta tovarni letal in vagonov, opravljali so racije po mestu, ljudi so aretirali po ulicah, trgovinah, vdirali so v domove, iz šol so v kamione trpali učence, profesorje, in vse so zaprli v veliko halo za lokomotive v okviru železničarskih delavnic, ki so jo takrat imenovali "lager". Zapirati so jih začeli 4. oktobra in 14. oktober je bil za mnoge zadnji dan življenja. 15. oktobra se je začelo streljanje. Iz te hale so začeli voditi po 100 talcev hkrati, skopati so morali globoke rove in nato so jih ustrelili. Sistematično so jih streljali vse do 20. oktobra 1941 in to je bilo prvo in največje morišče 2. svetovne vojne v Srbiji.

Mnogi nas sprašujejo, zakaj se niso uprli, razbili vrat te hale? Zato, ker si nihče ni mogel misliti, da bi lahko prišlo do tako masovnega maščevanja, saj se do takrat to še nikoli ni zgodilo. Do takrat so bili ljudje običajno bodisi deportirani v taborišča v Srbiji, ki so takrat že obstajala, oziroma v delovna taborišča v rajh. Zato so tudi oni pričakovali, da bodo deportirani in zato so skušali prek gasilcev, ki so jim v zadnjih dnevih življenja nosili hrano in vodo, svojcem poslati zadnja sporočila.

Pretresljiva so pričevanja teh zadnjih sporočil, na morda le drobnih koščkih papirja, ki so jih pač imeli pri sebi v tej hali, pa tudi drobni predmeti. Slovenec Slavko Perič je na svoji kovinski čutari narisal hišo, rože in srce, najbrž vse tisto, kar je kot begunec nosil v srcu kot spomin na dom, spraskal ga je v kovino, to je bil njegov zadnji zapis … in prav ta predmet je del razstave v Mariboru. Slavko Perič je bil iz Opatjega sela blizu Nove Gorice, ni bil Mariborčan, bil pa je izseljen prav iz zbirnega centra v mariborskem Melju.

Pomemben del vašega dvajsetletnega strokovnega dela je bilo razbijanje mita, koliko ljudi je bilo tam zares ubitih. Ocene so zelo nihale, tudi do 7000 ljudi, pač tudi po dnevnih političnih željah. Vi ste uspeli narediti končen poimenski seznam. Kolikšna je torej številka in koliko med njimi je bilo Slovencev?

Raziskovanje izvornih, avtentičnih dokumentov - med katerimi je en originalni spisek razstavljen tudi tukaj v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru – je bil najzanesljivejši temelj za iskanje imen ustreljenih. Res je, obstajal je mit o šest, celo sedem tisoč ustreljenih, a brez imen. Vsi so kar pristajali na to, celo zgodovinarji in strokovnjaki iz muzeja, ker so bili v tistem času pravzaprav le nek okrasek na proslavah "pomembnih pomnikov revolucije". Ni povsem jasno, zakaj se s tem nihče ni ukvarjal, morda so želeli predvsem poudarjati kolektivni duh in izriniti individualnost iz take tragedije. Desetletja je bilo tako. Tudi vsakoletne komemoracije 14. oktobra so sčasoma postale banalne, drage predstave, v katerih se o žrtvah komajda še govori in še to le v skupnem številu, brez imen in priimkov.

Na prizorišču, kjer so v nekaj dneh ustrelili skoraj 2200 ljudi, je kmalu postalo spominski park. A vse do zdaj, kljub dejstvu, da ste vi osebno uspeli narediti natančen seznam žrtev, še zmeraj ni tam ne podatka o številu žrtev, ne njihovih imen. Zgolj nekakšen simboličen nadomestni spomenik ste jim postavili v samem muzeju, kajne?

Morišče, ki je tudi pokopališče ustreljenih, je preurejeno v »spominski park«. To je brezosebno poimenovanje , to je bila pač takrat moda šestdesetih let, tudi v Kragujevcu, kjer je bilo le nekaj dni po poboju v Kraljevu ustreljeno podobno število talcev, je tako. Nikjer ni imen. Primerjala sem številne sezname in vire, mnogi med njimi so bili le delno ohranjeni: Ni bilo popolnih spiskov talcev, pač pa sem dokončen seznam sestavljala denimo tudi iz spiskov tovarniških uprav, ki so oktobra 1941 beležile, koga ni bilo več v službo in je bil med zajetimi. Zelo pomemben vir zame je bila tudi knjiga Slovenca Rudija Steinbucherja "Oj, zdaj gremo!" iz leta 1988. V njej je kot Slovenec, živeč v Kraljevu že med vojnama, kar se da podrobno opisal usode sodelavcev, prijateljev in znancev, umrlih v pokolu, ki mu je sam ušel le po spletu srečnih okoliščin. Končni seznam kaže, da je bilo v petih dneh – nedelja je bila prost dan – ustreljenih 2194 talcev, med njimi 50 Slovencev. Najmlajši ustreljeni Slovenec, ki je bil takrat star 16 let, je bil učenec Janez Batagelj iz Maribora.

Ko sem po dolgotrajnem iskanju in primerjanju virov uspela sestaviti natančen seznam žrtev, smo v posebnem delu stalne razstave v Narodnem muzeju v Kraljevu uredili neke vrste spominski del za vse te žrtve. Pripravili smo posebne simbolične knjige umrlih, v katerih je vsaka stran posvečena eni od ustreljenih žrtev in je oblikovana v videzu nagrobnega spomenika. Natanko tako kot bi moralo biti na samem prizorišču njihovega streljanja, pa žal ni.

Kako ste prišli do predmetov, podatkov o ubitih?

Že moj predhodnik v muzeju je zbiral fotografij in posamezne predmete iz ubitih, kar je tako ali tako dejavnost muzeja, veliko je bilo fotografij in dokumentov. Toda šele ko je bil objavljen spisek imen, ko so njihovi sorodniki in bližnji dobili občutek, da so te žrtve dobile neko dokončno obeležje, je sodelovanje z družinami res fantastično steklo. Nosili so predmete, fotografije. To so res dragoceni predmeti, ki so do te mere izpopolnili našo zbirko, da smo lahko oblikovali stalno postavitev in da smo lahko žrtve personalizirali, jim dali obraz, da smo lahko povedali njihovo osebno zgodbo, seveda pa tudi zgodbo o tem dogodku.

Že pred nekaj desetletij je prišlo do ideje, da bi jugoslovanski umetniki podarili svoja umetniška dela, navdahnjena s tematiko te tragedije, za muzejsko zbirko, ki bi bila kulturni opomnik na to, kaj se je zgodilo. Podarjenih je bilo več kot 150 del, tudi dela slovenskih umetnikov, a do realizacije te ideje nikoli ni prišlo, zakaj?

Že v šestdesetih letih je zaživela ideja, da bi ob morišču postavili poseben muzej, v katerem bi bila razstavljena tako ta umetniška dela kot tudi osebni predmeti ubitih. Projekt je bil zasnovan megalomansko in zato seveda nikoli ni zaživel. A mnogi jugoslovanski umetniki, med njimi tudi slovenski, so ob začetku ideje podarili svoja umetniška dela Kraljevu. Žal za mnoga sploh ne vemo, kje so končala, le 150 jih je ostalo v skladiščih našega muzeja kot v nekakšnem azilu. Zakaj tako pravim? V osemdesetih letih, ko se že razraščajo nacionalizmi, je vse, kar je spominjalo na narodnoosvobodilno vojno, postalo nezaželeno. In muzej je postal neke vrste azil za zavržene predmete, te - pogojno rečeno – "nepotrebne zgodovine", ki so se je vsi želeli znebili. Nihče več ne potrebuje NOB in revolucije. Ko sem sama začela delati v muzeju, so bile tudi te grozljive tematike streljanja v "lagerju" že med nezaželenimi in nepotrebnimi. Kljub temu sem se lotila obsežnih in neurejenih arhivov, moji kolegi pa umetniške zbirke, ki sploh ni bila popisana, katalogizirana in urejena. Moja sodelavka Suzana Novčić je nato iz zbirke 150 del, ki so k sreči ostala ohranjena, izbrala kakšnih 30 del za razstavo, ki je sedaj na ogledu tudi v Mariboru. Ne gre le za dela slovenskih umetnikov, pač pa tudi drugih pomembnih jugoslovanskih umetnikov. Tako so te slike iz muzejskega azila dobile novo vrednost.

Razstava "Kdor se ne spominja, ponovno doživlja" je nastala v narodnem muzeju v Kraljevu, v minulih letih pa je gostovala na več koncih Srbije. Kako je bila sprejeta, je to še tema, ki ljudi zanima, tudi mlade? 

Še posebej v novosadskem muzeju je bila izjemno lepo sprejeta, že na otvoritvi je bilo tako, prejeli pa smo celo tudi nekaj novih predmetov za zbirko, ki so jih zbirki podarili potomci ustreljenih talcev. Podobno je bilo v Zrenjaninu in celo v Kragujevcu, česar nismo pričakovali, saj imajo podobno zgodovino in je na njihovem območju prav tako ogromno morišče z več kot 2000 ustreljenimi talci, ki so jih postrelili isti nemški vojaki le nekaj dni za tem, ko so svojo nalogo izvršili v Kraljevu. Toda predvsem v Novem Sadu, kjer so razstavo množično obiskovali tudi študenti, je bilo zanimanje največje.

Po koncu 2. svetovne vojne se je vrnila večina Slovencev, ki je vojno preživela v Srbiji. Kdaj potem nastanejo te nove povezave, tudi v znak hvaležnosti, ki se kaže v pobratenjih, pa tudi z Vlakom bratstva in enotnosti. Kako so se tkale te povojne vezi?

Pri Kraljevu je bil zagotovo odločilni dejavnik prav ta skupni zgodovinski trenutek, skupna tragedija v oktobru 1941. Vlak bratstva in edinstva, če se prav spominjam, je začel voziti na pobudo novinarjev mariborskega Večera in s sodelovanjem novinarjev "Ibarskih novosti" iz Kraljeva. In seveda ni vozil le med tema dvema mestoma, ampak je imel številne postojanke. Sprva so se obiskovali predvsem tisti, ki so medvojna leta preživeli skupaj, vlak je eno leto vozil v eno in naslednje leto v drugo smer, sčasoma pa so se jim pridružili potomci in tisti, ki so jih zanimale te vojne teme. Zagotovo pa je zaradi te skupne tragedije v Kraljevu vez med tema dvema mestoma bila še posebej močna. Leta 1970 je bila podpisana tudi listina o pobratenju obeh mest, ki nikakor ni bila le mrtva črka na papirju! Ljudje so se res obiskovali, si dopisovali, rasla so velika osebna in družinska prijateljstva, obe mesti je povezovalo več nevidnih, a močnih vezi, kot so jih imela druga pobratena mesta.

Takrat se je zdelo, da tega nikoli ne bo konec, da so te vezi premočne prav zato, ker so tako zelo osebne. A nato so hitro počile in leta 1991 Maribor in Kraljevo tudi uradno nista več pobrateni …

Zelo pretresljivi sta bili odločitev in argumentacija takratnega župana Kraljeva, gospoda Vukičevića, ki se je odločil za uradno končanje pobratenja po tem, ko je bil v vojni za Slovenijo ubit vojak iz Kraljeva. Toda sodelovanje se je znova vzpostavilo leta 2004, ko je bil tedanjemu županu Borisu Soviču podeljen naziv častnega meščana Kraljeva. Znova so se začeli povezovati tudi gospodarstveniki, najpomembnejše pa so – vsaj po mojem mnenju – kulturne vezi. Tam, kjer jih ni, ne more uspevati nič drugega.

Zelo pomembna je bilo tudi pomoč Mariborčanov ob velikih poplavah in ob potresu, ta gesta je bila zelo dobro sprejeta, kajne?

Seveda, kako da ne. Mariborčani so res ljudje velikega srca in ko smo v Kraljevu leta 2010 doživeli potres, je bil Maribor prvo mesto, ki je s 40.000 evri priskočil na pomoč. Pomagat so prišli – prav tako prvi – tudi mariborski gasilci in znova so priskočili na pomoč tudi leta 2014, ob velikih poplavah v Kraljevu, Obrenovcu in drugih krajih. Takrat se je znova izkazala solidarnost, ki je nekoč že bila. In to potrjuje, da neke nevidne niti iz preteklosti vztrajajo skozi čas.

Zgodovinarka ste po izobrazbi, dve desetletji ste vpeti v raziskovanje usod beguncev, tudi slovenskih, še kako dobro ste spoznali, da ima vsak begunec tudi ime, obraz zgodbo. Zgodovina Balkana je zgodovina selitev in migracij. Slovenci smo bili begunci pred le 80 leti, vi ste pred dobrima dvema desetletjema sprejeli begunce lastnega naroda. Kako si osebno razlagate sodobno nesprejemanje migrantov, ki prihajajo v podobnih stiskah kot so prihajali tisti, katerih usode ste preučevali?

Mislim, da moramo na novo izprašati svojo vest in zavest o tem, da je del našega naroda skozi stoletja velikokrat doživel begunstvo in da smo, denimo, do slovenskih beguncev premogli to empatijo. Toda zdi se mi, da zadnje čase to vse bolj izgubljamo, ker vse bolj prevladujejo standardi in načini komunikacije, ki niso del naše, slovanske biti, izgublja se ta občutek za bližnjega. Ne vem, ali je to zaradi divjanja za denarjem, za nekimi dobrinami potrošniške družbe, vsekakor pa ni več časa in občutka za soljudi! Zdaj organiziramo otroške delavnice, da otroke znova poučujemo o tragedijah iz preteklosti, da se jim kaj takega ne bi znova zgodilo!

 Vaša razstava ima naslov »Kdor se ne spominja, ponovno doživlja«, imate kot zgodovinarka občutek, da se od zgodovine sploh kaj učimo?

Naslov je resda vzet iz pesmi "Sloboda" Branimirja Johnnyja Štulića, čeprav gre izvorno za parafrazo starega judovskega pregovora. Vsekakor pa drži. Kot je rekel Juda Bauer, dogodki iz preteklosti se seveda ne morejo dobesedno ponoviti, vendar se v podobnih razmerah lahko podobne tragedije znova zgodijo.

Glavno vprašanje je torej, česa smo se iz zgodovine naučili? Koliko nas je to spametovalo? Smo se spopadli s svojo lastno preteklostjo? To je težka naloga!

Ko je bila leta 1993 postavljena prva razstava o zločinih Wermachta v nemških mestih, so potekali burne debate v Bundestagu in veliki neonacistični protesti, češ "saj niso vojaki Wermahta delali teh zločinov". Čeprav prav tragediji v Kraljevu in Kragujevcu, kjer je ista vojaška enota Wermachta dneve in dneve streljala nedolžne talce, tudi otroke, skupno skoraj 4.500, potrjujeta, da Wermacht nikakor ni bil sveta in častna vojska, kot se je želela predstaviti javnosti. Podobno je z nami: če smo bili begunci – in nedvomno smo bili – kako moremo na begunce gledati tako, kot to počnemo zdaj? Smo se sposobni spoprijeti s svojimi napakami, da jih ne bi ponovili?

Ta razstava je namenjena prav temu!

Vsekakor!

Ob koncu najinega pogovora lahko poveva, da je tudi ta intervju pravzaprav nastal kot posledica nekdanjega pobratenja najinih mest. Najini osnovni šoli sta bili pobrateni, ti si prišla kot trinajstletnica na gostovanje v moj dom, jaz sem leto kasneje obiskala tebe, kot so to takrat počele vse generacije najinih osnovnih šol. 33 let je minilo od takrat, 33 let se nisva videli, a sva vseskozi obdržali stike. Nekatere vezi so res močnejše od vsega …

Če se za konec vrnem k tvojemu prvemu vprašanju, kako je moj obisk Maribora v otroštvu vplival na mojo strokovno pot: seveda je! Vseskozi je skozi moje delo kot rdeča nit prisotna izkušnja z Mariborom in Mariborčani, izkušnja stika s tvojo družino, ta občutek bližine, ko sem prišla v popolnoma neznano okolje in sem doživela neverjetno bratsko, pravzaprav sestrsko sprejetost … Res je neverjetno, da je minilo 35 let od takrat, da sva vseskozi bili v stikih, nekoč prek pisem, danes seveda po elektronski pošti. To seveda ni pogost pojav, a je še nekaj družin, ki ves čas prav tako ohranjajo take stike.

In na ta način je to "bratstvo in enotnost", sedaj tako osovražen pojem, pomagalo premagati tudi tisto slabo v ljudeh …

Da, mislim, da je na koncu bistvo ostalo prav v teh osebnih in družinskih stikih. Pojem »bratstva in enotnosti« sam po sebi ne pomeni nič, na tej zasebni ravni pa resnično še obstajajo pristnost, sprejetost, odnos … Morda ni primerno, da tukaj govorim o tem, koliko so nam pomenile tvoja osebna pomoč in pomoč tvoje družine, pa seveda že omenjena pomoč Maribora mestu Kraljevo v res težkih časih – a to so geste, ki jih ne smemo pozabiti!


08.03.2020

Ana Jug

Ana Jug je ne le na Goriškem, ampak tudi drugod znana kot odvetnica, ki je na svoji poklicni poti zagovarjala nemočne in tiste, ki nimajo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi soustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici in človek, ki verjame, da se dobro z dobrim vrača. Če bi vsi delali dobro, bi bil ves svet srečen in veliko lepši, pravi Zasavka, ki pa se zadnje čase, odkar je upokojena, ukvarja predvsem z izdelovanjem oblek in nakita iz odpadnega materiala, plastike in džinsa, ki ima v njenem srcu prav posebno mesto. Verjame, da je mogoč svet brez smeti, kot smo ga nekoč že imeli, in zato je njena pobuda, da v Novi Gorici odprejo Center ponovne uporabe.


01.03.2020

Andrej Bauer, matematik

Šaljiva definicija pravi, da je matematika sestavljena iz 50% formul, 50% dokazov in 50% domišljije. Andrej Bauer se strinja, da to sploh ni tako slaba definicija. Matematika je gonilna sila številnih ved, ne le računalništva. Tudi če vas v šoli ni navdušila, vas bodo številne zanimive izpeljave problemov, ki jih rešujejo raziskovalci na Fakulteti za matematiko in fiziko.


23.02.2020

Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem

Dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, je raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh … Nedeljska gostja Vala 202 Barbara Riman, novinarka Tatjana Pirc in mojster zvoka Damjan Rostan so se sprehodili po Reki, evropski prestolnici kulture.


16.02.2020

Nedeljska gostja - Andreja Leskovšek McQuarrie

V času tekmovanja za Zlato lisico smo se srečali z nekdanjo tekmovalko, potem pa tudi profesionalno smučarko na ameriški turneji. Andreja Leskovšek McQuarrie je v spominu »zrelih« Slovencev predvsem nekdanja alpska smučarka, mladinska svetovna prvakinja, ki je zelo mlada končala kariero. Manj znano je, da je po študiju psihologije ostala v Združenih državah, si tam ustvarila družino in po naključju postala vpeta v organizacijo zimskih olimpijskih iger. 20 let je svetovala organizatorjem zimskih olimpijskih iger, začela v Salt Lake Citiju, se potem selila v Italijo zaradi Torina, pa v Kanado zaradi Vancouvra, potem pa za igre v Sočiju in Pyeongchangu delovala že iz Slovenije, iz Komende. Zaradi hčerke se je po vrnitvi v domovino srečala z ženskim nogometom, postala predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje, glasnica ženskega nogometa, ki ga vidi kot izjemno priložnost, tudi poslovno, obenem pa je že dolgo tudi borka za enake možnosti v športu. "Ne obstajata ženski in moški šport, ostaja samo šport!"


09.02.2020

Dragan Živadinov

Talent gledališkega režiserja in postgravitacijskega umetnika Dragana Živadinova je vesolje zaznalo že v vrtcu v domači Ilirski Bistrici. Vzgojiteljica ga je primerjala kar z velikim slikarjem Černigojem, sam pa se je v mladih letih navduševal nad Dragotinom Kettejem, Srečkom Kosovelom in Markom Brecljem. Dragan Živadinov se pripravlja na izstrelitev umetniškega satelita, v domačem kulturnem vesolju pa ni nikoli našel gladkih tirnic. Trdno je prepričan, da je Republiko Slovenijo zgradila umetnost, ne pa generali … Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik. Foto: Bobo


02.02.2020

Tanja Španić, predsednica Europe donne

Tanjo Španić so izkušnje z boleznijo, ki jo je presenetila na začetku njene znanstvene poti, in želja pomagati, spodbudile, da je opustila znanost in se posvetila vodenju združenja za boj proti raku dojk Europa donna. “Šele kakšni dve leti po bolezni sem začela razmišljati, v kakšni stiski so bili pravzaprav moji starši.“ V Evropi donni (https://europadonna.si/) tudi zato s svojimi programi podpore skrbijo za svojce obolelih. Gosti jo Danila Hradil Kuplen.


24.01.2020

Dr. Andrej Pompe, oglaševalec in glasbenik

Dr. Andrej Pompe je v slovensko oglaševanje vstopil na začetku devetdesetih z ustanovitvijo agencije Formitas, kjer je še vedno partner. Je avtor več kot 140 jinglov za oglase, napisal je pesem za legendarni Frutek: lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo … Zdaj predava o blagovnih znamkah. Je ustanovni član skupine Panda, ki že štiriintrideseto leto sooblikuje slovensko pop-rock-jazz sceno s svojo avtorsko glasbo. Tudi o povezovanju I feel Slovenia z Luko Dončićem, pa tudi o tem, kako naš učni sitem ne spodbuja ustvarjalnosti in inovativnosti. Z Andrejem Pompetom se je pogovarjala Nataša Zanuttini.


19.01.2020

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi

Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.


10.01.2020

Alojz Kodre, fizik in prevajalec

Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.


22.12.2019

Boris Podrecca

Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


15.12.2019

Dana Budisavljević

Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.


08.12.2019

Filip Gartner, legendarni smučarski trener

Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.


01.12.2019

Alenka Šelih, pravnica

Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.


24.11.2019

Medeja Lončar, direktorica

Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.


15.11.2019

Tomo Križnar, humanitarec in popotnik

“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.


10.11.2019

Dr. David Neubauer, pediater in otroški nevrolog

Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


03.11.2019

Martina Konda

Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.


18.10.2019

Rade Šerbedžija, igralec

Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


13.10.2019

Luka Snoj, jedrski fizik

Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.


06.10.2019

Borut Marolt

Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.


Stran 12 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov