Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Patrick Lang je sin ustanovitelja svetovnega pokala v alpskem smučanju, novinar, funkcionar in po novem podpredsednik Smučarske zveze Gruzije
Tokratnega gosta Patricka Langa smo ujeli na uvodu v novo sezono tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju. In prav to tekmovanje ga je zaznamovalo za vse življenje, njegov oče, legendarni francoski novinar Serge Lang, je bil eden od ustanoviteljev pokala. Novinarsko družinsko tradicijo je nadaljeval tudi on in jo še nadaljuje, čeprav bi se lahko že upokojil. Idej mu namreč ne zmanjka, zdaj se je usmeril na vzhod, v Gruzijo, kjer želi tamkajšnji vladi pomagati pri popularizaciji alpskega smučanja.
S številnimi velikimi šampioni sem imel res pristne odnose, denimo s Tombo. Bil sem na njegovem domu, skuhal mi je špagete, imela sva nekaj zabavnih skupnih dogodivščin.
Ker je s svetovnim pokalom odraščal se mu zdi, da bi njegov pogled na razvoj tega tekmovanja morali upoštevati tudi pri mednarodni smučarski zvezi, zato je z najvidnejšimi predstavniki organizacije v nekakšnem neprestanem konfliktu. Tudi vsi novinarji, ki spremljajo alpsko smučanje niso na njegovi strani, vseeno pa je letos spet prevzel vodenje združenja alpskih športnih novinarjev. Prijateljeval je z mnogimi slovenskimi smučarskimi funkcionarji in smučarji samimi: "Tina Maze je moja ljubica, res jo imam rad, spremljati sem jo začel še kot smučarsko najstnico. Spomnim se je še kot krhke, fizično šibke smučarke, brez tiste brutalne moči, ki jo je krasila v zadnjem obdobju."
Evropska unija pa je po moje predvsem borka za mir. Zato mi je žal, da britanski prijatelji mislijo, da bodo zdaj varnejši in da bodo živeli boljše.
Patrick Lang govori štiri jezike in je vse prej kot tipičen športni novinar. Razmišlja veliko širše, zato gre mnogim, tudi odgovornim v FIS, zelo na živce. Je razgledan in z njim lahko govoriš o vseh temah – tudi o položaju Evrope danes in recimo o Brexitu: "Mislim, da je bilo pri Brexitu ogromno manipulacij. Podobno je bilo pri ameriških volitvah pred dvema letoma. Na žalost je prelahko manipulirati z ljudmi. Veliko britanskih politikov je lagalo o prednostih izhoda iz Evropske unije. Bojim se, da so pred Britanci kar težki časi."
Srečujem ga že 20 let...eden največjih poznavalcev belega cirkusa...Alberto Tomba mu je kuhal špagete, za Tino Maze pravi, da je njegova "ljubica"..novinarski nomad, predsednik Aijs, zdaj celo podpredsednik Smučarske zveze Gruzije...v nedeljo pa gost na Valu 202..tudi o Brexitu.. pic.twitter.com/M64ic7tAII
— Aleš Smrekar (@Alesmrekar) November 22, 2018
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Patrick Lang je sin ustanovitelja svetovnega pokala v alpskem smučanju, novinar, funkcionar in po novem podpredsednik Smučarske zveze Gruzije
Tokratnega gosta Patricka Langa smo ujeli na uvodu v novo sezono tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju. In prav to tekmovanje ga je zaznamovalo za vse življenje, njegov oče, legendarni francoski novinar Serge Lang, je bil eden od ustanoviteljev pokala. Novinarsko družinsko tradicijo je nadaljeval tudi on in jo še nadaljuje, čeprav bi se lahko že upokojil. Idej mu namreč ne zmanjka, zdaj se je usmeril na vzhod, v Gruzijo, kjer želi tamkajšnji vladi pomagati pri popularizaciji alpskega smučanja.
S številnimi velikimi šampioni sem imel res pristne odnose, denimo s Tombo. Bil sem na njegovem domu, skuhal mi je špagete, imela sva nekaj zabavnih skupnih dogodivščin.
Ker je s svetovnim pokalom odraščal se mu zdi, da bi njegov pogled na razvoj tega tekmovanja morali upoštevati tudi pri mednarodni smučarski zvezi, zato je z najvidnejšimi predstavniki organizacije v nekakšnem neprestanem konfliktu. Tudi vsi novinarji, ki spremljajo alpsko smučanje niso na njegovi strani, vseeno pa je letos spet prevzel vodenje združenja alpskih športnih novinarjev. Prijateljeval je z mnogimi slovenskimi smučarskimi funkcionarji in smučarji samimi: "Tina Maze je moja ljubica, res jo imam rad, spremljati sem jo začel še kot smučarsko najstnico. Spomnim se je še kot krhke, fizično šibke smučarke, brez tiste brutalne moči, ki jo je krasila v zadnjem obdobju."
Evropska unija pa je po moje predvsem borka za mir. Zato mi je žal, da britanski prijatelji mislijo, da bodo zdaj varnejši in da bodo živeli boljše.
Patrick Lang govori štiri jezike in je vse prej kot tipičen športni novinar. Razmišlja veliko širše, zato gre mnogim, tudi odgovornim v FIS, zelo na živce. Je razgledan in z njim lahko govoriš o vseh temah – tudi o položaju Evrope danes in recimo o Brexitu: "Mislim, da je bilo pri Brexitu ogromno manipulacij. Podobno je bilo pri ameriških volitvah pred dvema letoma. Na žalost je prelahko manipulirati z ljudmi. Veliko britanskih politikov je lagalo o prednostih izhoda iz Evropske unije. Bojim se, da so pred Britanci kar težki časi."
Srečujem ga že 20 let...eden največjih poznavalcev belega cirkusa...Alberto Tomba mu je kuhal špagete, za Tino Maze pravi, da je njegova "ljubica"..novinarski nomad, predsednik Aijs, zdaj celo podpredsednik Smučarske zveze Gruzije...v nedeljo pa gost na Valu 202..tudi o Brexitu.. pic.twitter.com/M64ic7tAII
— Aleš Smrekar (@Alesmrekar) November 22, 2018
"Dobra in sodobna knjižnica mora odgovarjati potrebam uporabnika," pravi Viljem Leban, ki je od leta 2019 ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, pred tem je bil direktor Univerzitetne knjižnice Univerze na Primorskem in knjižnic v Kranju ter Tolminu. NUK ima pomembno poslanstvo in vsako leto daljši seznam nalog, ki so nacionalnega pomena, žal pa ima država precej mačehovski odnos do svoje osrednje, največje in najpomembnejše knjižnice, kar dokazuje tudi saga o gradnji NUK 2, ki se vleče že več kot štirideset let. Eno izmed vprašanj, ki jih je Viljemu Lebanu, Nedeljskemu gostu na Valu 202, zastavila Tatjana Pirc, je: "Kdaj bomo končno dočakali NUK 2?"
Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.
Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
D. Lumir Ondřej Hanuš je vodilna avtoriteta na področju znanstvenega raziskovanja konoplje. Leta 1992 je prvi izoliral anandamid, to je snov, ki jo imamo v sebi in se v možganih veže na iste receptorje kot THC v konoplji. To snov, ki je odgovorna za homeostazo v telesu in je med drugim tudi v materinem mleku, so poimenovali po sanskrtski besedi za blaženost. Blaženost in radost tako znanstvenikov ob njenem odkritju kot po pričakovanem učinku. Hanuševo odkritje je pojasnilo delovanje kanabinoidnega sistema v telesu in dalo znanstveno podlago uporabi kanabinoidov v medicini. S 75-letnim češkim kemikom, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Jeruzalemu, o znanstvenem raziskovanju konoplje, kanabinoidih in njihovi rabi v medicini, pa tudi o plezanju, ljubezni ter otroštvu nekoč in danes.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.
Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.
Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.
Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.
Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Neveljaven email naslov