Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar ddr. Igor Grdina o miselni drznosti v času skrajne optimizacije stvari in ljudi, prihodnosti v vzvratnem ogledalu, zgodovinarjih kot patologih
Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, zgodovinarji pa so kot patologi.
"Čas za tistega, ki je v stranišču, teče popolnoma drugače, kot za tistega, ki stoji pred straniščem," postreže z anekdoto iz sveta fizikov. Kritičen je do slovenske zgodovine, ker je v njej preveč natakarske mentalitete: "Zgodovina ne sme biti servis, ampak mora slediti izključno resnicoljubnosti.”
“Zgodovinarji smo kot patologi. Vse vemo, ampak prepozno.”
Slovenski prepiri o zgodovini niso nikakršna posebnost, dejstvo je, da se morajo izmenjati približno tri generacije, da se razvije zgodovinska distanca: “Vsepovsod se prepirajo o zgodovini. Francozi imajo še vedno debate o svoji revoluciji pred 230 leti. Kulturni boj ni naša pranesreča.”
Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja.
“Cankar je po svoji zunanjosti deloval kot neki dovolj uspešen poslovnež. V beli obleki, opremljen po zadnji modi. Vzpostavil je avtonomni prostor za umetnika. Veljal je za pomembno postavko, nikogar ni pustil ravnodušnega. Današnja umetnost lahko po takšni pozornosti samo hrepeni. Danes še kuharske knjige nimajo naklade, kot jo je imelo leposlovje v Cankarjevih časih.”
“Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti. Da si to, kar si.”
In kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? “V politiki je pesimizem zločin, je nekoč rekel Alojz Kraigher. Upanje je moč. To je tudi antropološka značilnost človeka. V Sloveniji najbolj pogrešam vztrajnost, človek pa je lahko vztrajen le, če je prepričan, da ima prav. Če je prepričan, da so stališča, za katera se zavzema, tega vredna. Ne da se pridružiš večini in uživaš v drobtinicah, ki jih morda ponudi kakšen mogočnik.”
“Otroci se naučijo sobivanja in drugačnosti v vrtcu, a se potem ta elementarnost na neki način pozablja.”
Zelo pomembni sta vlogi šole in staršev: “Z otroki se je treba ukvarjati. To ni najbolj enostavno v obdobju, ko je večina sinonim za moč. Skozi pogovor je treba najti čas za bistvene človeške stvari. Potem bo izpraznjenosti in narejenosti manj.”
Z ddr. Igorjem Grdino tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega "izumitelja" časovnega stroja.
“Časovnega stroja ne potrebujemo, ker srečujemo ljudi, ki živijo v zelo različnih časih in so si zato nespravljivo v laseh.”
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinar ddr. Igor Grdina o miselni drznosti v času skrajne optimizacije stvari in ljudi, prihodnosti v vzvratnem ogledalu, zgodovinarjih kot patologih
Igor Grdina ima dva doktorata – iz slavistike in zgodovine. Je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Menjavanje koledarjev mu ne pomeni veliko, ker je čas relativen tudi v zgodovini, zgodovinarji pa so kot patologi.
"Čas za tistega, ki je v stranišču, teče popolnoma drugače, kot za tistega, ki stoji pred straniščem," postreže z anekdoto iz sveta fizikov. Kritičen je do slovenske zgodovine, ker je v njej preveč natakarske mentalitete: "Zgodovina ne sme biti servis, ampak mora slediti izključno resnicoljubnosti.”
“Zgodovinarji smo kot patologi. Vse vemo, ampak prepozno.”
Slovenski prepiri o zgodovini niso nikakršna posebnost, dejstvo je, da se morajo izmenjati približno tri generacije, da se razvije zgodovinska distanca: “Vsepovsod se prepirajo o zgodovini. Francozi imajo še vedno debate o svoji revoluciji pred 230 leti. Kulturni boj ni naša pranesreča.”
Ddr. Grdina je mojster zgodovinskih zgodb, ki intrigirajo. S kirurško natančnostjo secira prelomne dogodke in vanje v privlačnem literarnem slogu umešča glavne junake. Njegova aktualna in razprodana knjiga Ivan Cankar: portret genija predstavlja unikaten vpogled v življenje in delo našega največjega pisatelja.
“Cankar je po svoji zunanjosti deloval kot neki dovolj uspešen poslovnež. V beli obleki, opremljen po zadnji modi. Vzpostavil je avtonomni prostor za umetnika. Veljal je za pomembno postavko, nikogar ni pustil ravnodušnega. Današnja umetnost lahko po takšni pozornosti samo hrepeni. Danes še kuharske knjige nimajo naklade, kot jo je imelo leposlovje v Cankarjevih časih.”
“Mladi se lahko od Cankarja naučijo resnicoljubnosti. Da si to, kar si.”
In kako je v vzvratnem ogledalu zgodovine videti naša prihodnost, kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares še misliti nemogoče? “V politiki je pesimizem zločin, je nekoč rekel Alojz Kraigher. Upanje je moč. To je tudi antropološka značilnost človeka. V Sloveniji najbolj pogrešam vztrajnost, človek pa je lahko vztrajen le, če je prepričan, da ima prav. Če je prepričan, da so stališča, za katera se zavzema, tega vredna. Ne da se pridružiš večini in uživaš v drobtinicah, ki jih morda ponudi kakšen mogočnik.”
“Otroci se naučijo sobivanja in drugačnosti v vrtcu, a se potem ta elementarnost na neki način pozablja.”
Zelo pomembni sta vlogi šole in staršev: “Z otroki se je treba ukvarjati. To ni najbolj enostavno v obdobju, ko je večina sinonim za moč. Skozi pogovor je treba najti čas za bistvene človeške stvari. Potem bo izpraznjenosti in narejenosti manj.”
Z ddr. Igorjem Grdino tudi o operah in operetah, poklicnih deformacijah zgodovinarjev, študentskem spoznavanju sveta za železno zaveso in o nenavadnem klicu samooklicanega "izumitelja" časovnega stroja.
“Časovnega stroja ne potrebujemo, ker srečujemo ljudi, ki živijo v zelo različnih časih in so si zato nespravljivo v laseh.”
Dr. Ivan Leban, kemik in upokojeni profesor anorganske kemije je svoje znanstveno delo posvetil kristalografiji. Svoje bogato znanje še vedno rad deli tudi z mladimi, čeprav vsakemu svetuje, naj uspešnega eksperimenta nikoli ne ponavlja. S prevzemom direktorske funkcije na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu je lani akademsko sfero zamenjal z menedžersko.
Dr. Ivan Leban, kemik in upokojeni profesor anorganske kemije je svoje znanstveno delo posvetil kristalografiji. Svoje bogato znanje še vedno rad deli tudi z mladimi, čeprav vsakemu svetuje, naj uspešnega eksperimenta nikoli ne ponavlja. S prevzemom direktorske funkcije na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu je lani akademsko sfero zamenjal z menedžersko.
Dr. Lenart Škof je predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, kjer se največ ukvarja z družbeno in politično etiko ter etiko sočutja. Zase pravi, da ga je precej zaznamovalo dejstvo, da je po študiju filozofije v želji po novem znanju odšel študirat še na teološko fakulteto, ker v Sloveniji na stvari še vedno ne znamo gledati neobremenjeno.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dušica Balážek je njeno uradno ime, prijatelji jo kličejo Duša, med Romi pa je že od otroštva znana kot Dušika. Novomeška romska svetnica po rodu sploh ni Rominja, saj se je rodila slovenskima staršema. A ker je svoja rosna leta preživela v soseščini polni romskih otrok, je kmalu ugotovila, da svet bolj dojema in občuti po romsko.
Peter Podlunšek, akrobatski pilot in podjetnik, prvi Slovenec, ki se je uvrstil na najhitrejša svetovna tekmovanja Red Bull Air Race.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljski gost je Matej Andraž Vogrinčič, vizualni umetnik, ki nima ateljeja in če se le da, ne razstavlja v galerijah.
40-letni Mariborčan Aleš Vičič se je po študiju ustalil v Ljubljani, od takrat pa je s psihološko pripravo na najpomembnejše tekme pomagal kakim 300 športrnikom. Tudi na iztekajoče se zimske igre v Sočiju je pospremil lep del naših olimpijcev.
40-letni Mariborčan Aleš Vičič se je po študiju ustalil v Ljubljani, od takrat pa je s psihološko pripravo na najpomembnejše tekme pomagal kakim 300 športrnikom. Tudi na iztekajoče se zimske igre v Sočiju je pospremil lep del naših olimpijcev.
Kljub mladosti sta imela že zavidljivi karieri in lasten dom, ko sta se določila, da pravzaprav to ni tisto, kar si res želita. Zato sta zgolj z nahrbtnikoma odpotovala na pot po Aziji, Avstraliji, delu Južne Amerike in le koščku Afrike. Pot, ki je bila namesto načrtovanih treh, na koncu dolga skoraj polnih sedem let. In bila je dovolj dolga, da vesta, da pot v nekdanje ustaljene tirnice zanju ni več sprejemljiva. Zato ju po sedanjem postanku, v katerem se jima je rodil sin in v katerem s potopisom in potopisnimi predavanji govorita o doživetem, zagotovo čaka nova pot, saj Dominika in Igor Osvald, Nedeljska gosta na Valu 202, v popotovanju po svetu vidita tudi svojo prihodnost. Foto: Dominika in Igor Osvald.
Gospodarstvenik in diplomat, predsednik Društva slovensko ruskega prijateljstva je prepričan, da bi lahko imeli zaradi tradicionalno dobrih odnosov med državama bistveno večje koristi, kot jih imamo. Prepričan je, da bodo Rusi Olimpijske igre zgledno izpeljali, a ne brez težav. S Sašem Geržino o Rusiji in Rusih, Olimpijskih igrah in igrah velesil, gospodarstvu in politiki.
Jose Antonio Morales zase pravi, da je Prekmurec, a rodil se je v Limi, prestolnici Peruja. Pri 29 letih je zavrnil dobro plačano službo in se preselil v Slovenijo, kjer je poročen oče dveh otrok. Družina je eden izmed največjih osebnih uspehov, čeprav mu tudi poslovnih ne manjka. Njegova vizija je povezovanje podjetnih ljudi in idej. Pozna ga slovenska start-up skupnost, tudi zato, ker je pred kratkim organiziral konferenco o strahu in neuspehu. Poudarja, da je neuspeh v poslovnem svetu nekaj povsem normalnega, čeprav se ga ljudje, Slovenci morda še posebej, bojimo.
Otroški nasmeh v objemu zadovoljnih staršev je najmočnejše sporočilo in moč, ki je tudi neresnica ne more zatreti. To je pred dnevi staršem otrok in bolnikov s prirojeno srčno napako napisal doktor Robert Blumauer.
Kot zdravnik se srečuje z bolečimi spoznanji, da je za pacienta vedno manj časa in da administrativni postopki ob vedno novih obveznostih družinskih zdravnikov povečujejo njihovo obremenjenost. Iztok Tomazin ima nahrbtnik za posredovanje in pomoč v gorah vedno pripravljen. Gore so zanj izziv in odklop tako kot pisanje proze, pesmi in letenje s padalom. \t
Pisatelj Borut Golob se je leta 1973 rodil v delavski družini, odraščal ob babici v Kranju, kasneje delal v proizvodnji, na filozofski fakulteti prišel do absolventskega staža, se vrnil na začetek študija in diplomiral iz novinarstva.
Je redni profesor klasičnega saksofona na dunajski glasbeni univerzi. Svojo življenjsko zgodbo, od prvih korakov glasbeno nadarjenega bosonogega vaškega pastirčka, postopnem plezanju po “saksofonski” lestvici, do tega, kako se mu je z neverjetno trmo in voljo uspelo zavihteti v sam evropski in svetovnih vrh klasičnega saksofona, je Oto Vrhovnik razgrnil v pogovoru z Lojzetom Kosom.
64-letni Kanadčan Rick Simpson je prijazen dedek, ki se je po hudi delovni nesreči pozdravil zgolj in samo s pomočjo domnevno grozno nevarne rastline - indijske konoplje, s katero so nas desetletja strašili.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Neveljaven email naslov