Pisateljico Jenny Erpenbeck je zaznamovalo otroštvo v vzhodnem Berlinu, življenje pa je posvetila pisanju in begunski problematiki

Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Odraščala je v vzhodnem Berlinu, v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije.

"Vse na zahodu mi ni bilo všeč! Opazila sem, da je to družba, ki temelji pa kupovanju in prodajanju. Da je to središče. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi ostala tam."

Opozarja, da ko so ljudje protestirali na ulicah, niso zahtevali združitve, ampak je šlo v prvi vrsti za to, da bi izboljšali lastne razmere. Zahtevali so novo ustavo, kar se ni zgodilo.

"Po padcu zidu torej ni prišlo do združitve dveh enakovrednih partnerjev, ampak smo preprosto prenesli sistem zvezne republike Nemčije. Seveda je šlo marsikaj narobe, ker ljudje tukaj niso poznali pravil oz. ureditve tržnega gospodarstva."

Seveda pa tudi v Nemški demokratični republiki ni bilo vse super. Njena starša sta bila na strani tistih, ki so bili prepričani, da če na partijskem zboru povejo, kaj jih moti, in to sta tudi počela, se bo režim spremenil.

"Pozneje sem seveda prebrala STASI dosje mojih staršev. Tam je recimo pisalo, da moj oče ne sme več potovati v tujino, ker je rekel, da bi bilo treba državo od temeljev preurediti. Moja starša sta pametna človeka, nista bila idiota, in še več je bilo takšnih, ki so verjeli, da je mogoče iti po lastni poti."

Mednarodno slavo si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen, vse od izzida romana pa pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej: "Že za to, da plačaš najemnino, moraš veliko delati. Včasih je bilo življenje bolj mirno, v zadnjem letu obstoja Nemške demokratične republike sem imela svojega prvega fanta; vsak dan sva šla v kavarno in več ur sedela tam ter se pogovarjala."

V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), kjer se ukvarja z begunci. Pri njih doma namreč pogosto sedijo Afričani in tudi njun sin, ki je zdaj že skoraj odrasel, je v zadnjih letih doživel, da so življenjske poti, ki so veliko težje kot življenjska pot nemškega maturanta, ki ima v torbi pravi potni list, ima starše in živi v miru.

"Res je grenko spoznanje, ko po večih letih bega ugotovijo, da jih nihče na svetu ne potrebuje, nihče ne želi. Ko nimajo prostora pod soncem, kamor bi se lahko v miru ulegli in zaspali."