Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Katarina Keber, višja znanstvena sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, o kugi, koleri, španski gripi in covidu19
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina epidemij. Dr. Katarina Keber pravi, da je izbruh pandemije covida 19 ni zelo presenetil. Ukvarja se namreč s socialno zgodovino medicine in v teh okvirih preučuje epidemije, ki so prizadele človeštvo. Epidemija kuge v 14. stoletju naj bi v Evropi povzročila smrt tretjine prebivalstva, za naše območje pa veliko več vemo o epidemijah kolere.
Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem
''Kolera pride v naš prostor po reformah Marije Terezije, ki so posegle tudi na področje zdravstva, zato je o epidemijah kolere ohranjenega veliko več arhivskega gradiva, na podlagi katerega smo lahko opazovali epidemije, ki so si pri nas sledile v 19. stoletju.''
Karantena je omenjena v prvem zdravstvenem zakonu Marije Terezije, v sanitetnem normativu iz leta 1770, ki predpisuje zdravstveni kordon, zaprt pas ozemlja, ki je bil prehoden le tam, kjer so bile urejene karantene. Zdravstveni kordon so habsburške oblasti zaradi grozeče nevarnosti izbruha kolere vzpostavile leta 1831, del kordona je potekal tudi na meji med deželo Kranjsko in Hrvaško. Mejo so zaprli, tja poslali več kot 500 vojakov, postavili stražarnice in določili tri prehodna mesta, rastele. Eden izmed njih je bil pri Metliki. Tam se je lahko tudi trgovalo z ''nestruponosnim'' blagom, s pšenico, soljo in živino.
''Ljudje, ki niso mogli dokazati, da prihajajo z neokuženih območij, niso smeli prestopiti meje, obtičali so v karanteni.''
Na Kranjskem je največ ljudi zbolelo in umrlo v epidemiji leta 1855. Ker je zaradi te epidemije obubožalo veliko družin, jim je deželna oblast pomagala z milodari, denarjem, ki so ga darovali premožnejši sloji, že med epidemijo pa so organizirali javne kuhinje, v katerih so razdeljevali hrano, največkrat govejo juho in kruh.
''Epidemije kolere so razgalile nemoč oblasti, da bi pomagale ljudem. Zdravniki so bili takrat večini nedostopni. Zaradi kolere so se spremenile tudi higienske navade ljudi.''
Ker je bila večina takrat nepismenih, so bili duhovniki ''uradni govorci'', ki so vernikom s prižnic prebirali uredbe o obrambi pred kolero.
''Med zadnjo epidemijo kolere leta 1886 pa je pomembno vlogo pri razširjanju informacij odigral telegraf.''
Niso videli slona v sobi
Svet je zelo pretresla in prizadela epidemija španske gripe, ki se je začela spomladi 1918, ko je bil velik del človeštva izčrpan od grozot prve svetovne vojne. Ime španska gripa je ta nalezljiva bolezen dobila zato, ker v Španiji ni imela cenzure tiska, zaradi tega so o novi bolezni najprej in največ poročali. Pojavila pa naj bi se v Združenih državah Amerike, od koder so jo v Evropo prinesli ameriški vojaki. Naše kraje in ves svet je španska gripa v drugem valu dosegla konec poletja 1918. Po novejših ocenah je po vsem svetu v drugem valu za špansko gripo zbolelo 500 milijonov, umrlo pa od 50 do 100 milijonov ljudi.
''To so približne ocene. Ugotavljanje številk je problematično tudi zato, ker se je drugi val pandemije zgodil ob koncu prve svetovne vojne, ko je družba delovala drugače. Španska gripa je bila le ena izmed težav prebivalstva, ki je stradalo zaradi primanjkovanja hrane. To je bila tudi glavna okoliščina, ki je vplivala na širjenje španske gripe in na število umrlih.''
V Ljubljani so imeli prve primere smrtnih žrtev v zadnjih dveh tednih septembra, potem pa se je število mrtvih hitro povečevalo.
''Edini javnozdravstveni ukrep dežele Kranjske je bilo enomesečno zaprtje šol. Zdravniki so najprej opazili obolevanje učencev in dijakov, v začetku oktobra naj bi bilo bolnih 30 odstotkov vseh šolajočih, po šolah je manjkalo od 17 do 75 odstotkov vseh otrok. Bolezen je prizadela vse plasti družbe.''
Dežela Kranjska se je odzvala bolj medlo, pravi dr. Katarina Keber. V habsburški monarhiji je za špansko gripo umrlo 260 tisoč ljudi, kar je zavajajoč podatek, saj ne vemo, koliko vojakov je umrlo zaradi španske gripe.
Na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU so skupaj z univerzo v Pulju izvedli projekt, v okviru katerega so pregledali tudi mrliške knjige ljubljanskih in okoliških župnij ter deželne bolnišnice v Ljubljani. Našteli so 414 umrlih za posledicami španske gripe.
Epidemijo španske gripe so začeli preučevati zelo pozno. Pisateljica Laura Spinney je v knjigi Pale Rider napisala, da zgodovinarji po svetu sploh niso opazili slona v sobi. Pandemijo so začeli preiskovati šele ob njeni osemdesetletnici, ko so na univerzi v Cape Townu organizirali mednarodno interdisciplinarno konferenco o španski gripi.
Katarina Keber poudarja, da je španska gripa, o kateri so poročali časopisi, pisali vojaki v svojih dnevnikih, globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.
''Zaradi španske gripe so obolevale celotne družine, to je bil takrat nenavaden vzrok smrti, žrtve te bolezni pa so bili mladi odrasli, stari od 20 do 30 let, najbolj vitalen del prebivalstva, umrlo je več žensk kot moških ...''
Zgodovina iskanja cepiv
''To je zanimiva veja preučevanja epidemij, od prvih cepljenj proti črnim kozam do iskanja cepiv za vsako nalezljivo bolezen. Za špansko gripo niso našli cepiva, ker so povzročitelja iskali med bakterijami. Viruse so odkrili pozneje.''
Kdaj so se v zgodovini bolezni, epidemij in iskanja cepiv pojavili proticepilci?
''Tudi to se preučuje, kajti s prvimi cepljenji je takoj vzniknila tudi ta stran, ki je cepljenju nasprotovala in se skozi vso zgodovino cepljenj in novih cepiv pojavlja ob boku napredka in znanosti.''
Kaj so nas naučile epidemije?
''Zame je to predvsem zelo nenavadna izkušnja, ko skozi zgodovinske epidemije osebno doživljam današnjo. Analitično opazujem in na lastni koži doživljam občutke, ki sem jih lahko prej ob arhivskem gradivu le slutila, da so jih ljudje občutili takrat. Vsekakor bom na zgodovinske epidemije gledala malo drugače, prisotna bo lastna izkušnja …''
Pri nas je bila o španski gripi napisana le ena diplomska naloga, dr. Katarina Keber upa, da se bo to področje raziskovanja socialne zgodovine medicine okrepilo.
''Sami doživljamo in vidimo, kako pandemija nalezljive bolezni prizadene družbo v celoti. Ni družbenega segmenta, ki se ga pandemija ne bi dotaknila.''
Se med epidemijami vedno pojavljajo govorice in teorije zarot?
''To je stalnica v zgodovini epidemij. Bolj ko oblasti skrivajo podatke pred ljudmi, več je govoric in teorij zarot.''
Za epidemije so bili vedno krivi drugi, zaradi epidemij so pogosto izbruhnili tudi upori in vstaje, je povedala gostja Vala 202 dr. Katarina Keber, ki še pravi, da so države, ki imajo dobro razvit javnozdravstveni sistem in zdravstvo, dostopno vsem, edine, ki lahko poskrbijo za težko bolne, tiste pa, ki so zdravstvo privatizirale, pa ne morejo učinkovito reševati takšnih velikih javnozdravstvenih problemov, katastrof, kot so epidemije.
Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.
Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.
Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.
Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.
Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:
Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.
Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil
Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec Milan Dekleva je po krvi Tržačan. Knjižne izdaje na obeh poljih leposlovja šteje v ducatih. V sedemdesetih letih je bil član glasbene skupine Salamander. Bil je tudi novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika in urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Pesniti je začel že zgodaj, pri trinajstih letih. Napisal je prvo slovensko zbirko haikujev. V svojih pripovednih besedilih pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnicah. Piše lutkovne in radijske igre, pesmi, pripovedi in muzikale za otroke.
Tokratnega nedeljskega gosta ljubitelji smučarskih skokov zelo dobro poznajo. Če ne drugače, pa po priimku. Pa ni skakalec, no, vsaj že dolgo ne. Si pa brez njega in njegovih inovacij v opremi modernega skakalnega športa pravzaprav ni več mogoče predstavljati.
Dr. Marko Jaklič, Redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sedaj član Strateškega sveta vlade za zdravstvo pravi, da moramo najprej dobro premisliti, kaj je javni interes v zdravstvu, saj populizem, ki ga je vse več, prispeva le k razgradnji sistema.
Neveljaven email naslov