Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gregor Božič o svojih začetkih ukvarjanja z vizualno umetnostjo in ljubezni do raziskovanja starih sort sadja
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma za celovečerni prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov dobil enajst nagrad vesna. Fotografirati je začel, ko je bil star dvanajst ali trinajst let, učil se je od očeta: "Od takrat sem imel smisel za kader, kar mi je prišlo prav, ko sem študiral na AGRFT, v Rimu in v Berlinu, saj sem si lahko sam sebi in drugim snemal stvari. Vedno sem pristopil do filma prek kamere."
"Zelo zanimivo se mi zdi, da se na fotografiji, ki prikazuje samo eno drevo in eno lestev, vidi nekaj več. Da ima fotografija zgodbo. Da ljudje lahko vidijo nekaj več kot samo drevo."
Božič je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na Goriškem in avtor izjemno lepo oblikovane knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami.
"Nekega dne sem se ozrl okrog in se vprašal, zakaj so z domačije moje stare mame izginile stare sorte sadja. Že kot študent sem se odločil, da raziščem zadevo. Hodil sem po briških domačijah, po Soški dolini in Benečiji, poslušal zgodbe ljudi, ki so povezane s sadjem. Vse skupaj je preraslo v resen projekt, napisal sem tudi knjigo Sadje sonca in zapis Stare sorte na Goriškem, ki je izšel kot revija. Vse te zgodbe so me pozneje pripeljale do zgodb iz kostanjevih gozdov."
"Pregovor pravi, da trto sadiš za sinove, oljko pa za vnuke. Agronomija je v zadnjem stoletju zelo napredovala in je prisilila drevesa, da so majhna, da jih je lahko obrati in da hitro rodijo, tudi prej umrejo. Včasih so jih sadili na divjo podlago, drevesa so bila ogromna," razmišlja Gregor Božič, ki je ta hip štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci pozimi.
"Češnja vipavka je bila v času Avstro-Ogrske zelo popularna. Bila je prva češnja, ki je že bila sladka. Prve češnje so bile bolj vodene, vipavka pa je bila dovolj velika, zelo sladka, obdržala se je dalj časa. Bila je edina češnja, ki je pristala v italijanskem sadnem izboru."
Sadje in znanost, ki se skrivata za sadnimi sortami, bi morali približati znanosti, ki stoji za vinom: "Če pomislite, kakšna znanost se prodaja potrošniku, ko spije kozarec vina, in kako je bilo s tem v času Jugoslavije. Naročil si belo ali črno vino in se nisi spraševal, kaj si dobil. Tudi pri pridelovanju je bila pomembna količina." Božič dodaja, da je pri sadju še vedno tako, saj ga delimo samo na jabolka in hruške, ne pa na sorte, teren in pokrajine, kjer je posamezno drevo rodilo plodove.
868 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Gregor Božič o svojih začetkih ukvarjanja z vizualno umetnostjo in ljubezni do raziskovanja starih sort sadja
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma za celovečerni prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov dobil enajst nagrad vesna. Fotografirati je začel, ko je bil star dvanajst ali trinajst let, učil se je od očeta: "Od takrat sem imel smisel za kader, kar mi je prišlo prav, ko sem študiral na AGRFT, v Rimu in v Berlinu, saj sem si lahko sam sebi in drugim snemal stvari. Vedno sem pristopil do filma prek kamere."
"Zelo zanimivo se mi zdi, da se na fotografiji, ki prikazuje samo eno drevo in eno lestev, vidi nekaj več. Da ima fotografija zgodbo. Da ljudje lahko vidijo nekaj več kot samo drevo."
Božič je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na Goriškem in avtor izjemno lepo oblikovane knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami.
"Nekega dne sem se ozrl okrog in se vprašal, zakaj so z domačije moje stare mame izginile stare sorte sadja. Že kot študent sem se odločil, da raziščem zadevo. Hodil sem po briških domačijah, po Soški dolini in Benečiji, poslušal zgodbe ljudi, ki so povezane s sadjem. Vse skupaj je preraslo v resen projekt, napisal sem tudi knjigo Sadje sonca in zapis Stare sorte na Goriškem, ki je izšel kot revija. Vse te zgodbe so me pozneje pripeljale do zgodb iz kostanjevih gozdov."
"Pregovor pravi, da trto sadiš za sinove, oljko pa za vnuke. Agronomija je v zadnjem stoletju zelo napredovala in je prisilila drevesa, da so majhna, da jih je lahko obrati in da hitro rodijo, tudi prej umrejo. Včasih so jih sadili na divjo podlago, drevesa so bila ogromna," razmišlja Gregor Božič, ki je ta hip štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci pozimi.
"Češnja vipavka je bila v času Avstro-Ogrske zelo popularna. Bila je prva češnja, ki je že bila sladka. Prve češnje so bile bolj vodene, vipavka pa je bila dovolj velika, zelo sladka, obdržala se je dalj časa. Bila je edina češnja, ki je pristala v italijanskem sadnem izboru."
Sadje in znanost, ki se skrivata za sadnimi sortami, bi morali približati znanosti, ki stoji za vinom: "Če pomislite, kakšna znanost se prodaja potrošniku, ko spije kozarec vina, in kako je bilo s tem v času Jugoslavije. Naročil si belo ali črno vino in se nisi spraševal, kaj si dobil. Tudi pri pridelovanju je bila pomembna količina." Božič dodaja, da je pri sadju še vedno tako, saj ga delimo samo na jabolka in hruške, ne pa na sorte, teren in pokrajine, kjer je posamezno drevo rodilo plodove.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.
Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.
Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:
Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.
Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil
Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec Milan Dekleva je po krvi Tržačan. Knjižne izdaje na obeh poljih leposlovja šteje v ducatih. V sedemdesetih letih je bil član glasbene skupine Salamander. Bil je tudi novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika in urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Pesniti je začel že zgodaj, pri trinajstih letih. Napisal je prvo slovensko zbirko haikujev. V svojih pripovednih besedilih pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnicah. Piše lutkovne in radijske igre, pesmi, pripovedi in muzikale za otroke.
Tokratnega nedeljskega gosta ljubitelji smučarskih skokov zelo dobro poznajo. Če ne drugače, pa po priimku. Pa ni skakalec, no, vsaj že dolgo ne. Si pa brez njega in njegovih inovacij v opremi modernega skakalnega športa pravzaprav ni več mogoče predstavljati.
Dr. Marko Jaklič, Redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sedaj član Strateškega sveta vlade za zdravstvo pravi, da moramo najprej dobro premisliti, kaj je javni interes v zdravstvu, saj populizem, ki ga je vse več, prispeva le k razgradnji sistema.
Matjaž Krivic je bil najprej popotnik. Da hoče postati fotograf, se je odločil na enoletnem popotovanju po Tibetu. Pretekli teden je zaradi nedavno osvojene nagrade Popotniški fotograf 2022 postal tudi Ime tedna na Valu202. Trenutno se sicer mudi na Sokotri v Jemnu, kmalu pa bo zgodbo o nosoroginjah (skupaj z Majo Prijatelj Videmšek in Boštjanom Videmškom) nadaljeval v Namibiji. A bolj kot doma je prisoten v tujini. Fizično, ker vsaj polovico leta preživi na službenih terenih. Pa tudi v prenesenem pomenu, saj fotozgodbe objavlja praktično v vseh svetovnih medijih. Z njim se je v Boliviji, konec lanskega leta pogovarjala Maja Ava Žiberna. Tam zato, ker je bil Matjaž Krivic umetniški vodja prvega mednarodnega fotofestivala v Boliviji, ki sta ga zakrivila s tam živečo slovensko slikarko Ejti Štih.
V dresu Olimpije je kar 16 let rešetal mrežice tekmecev.
O znanstvenikih in znanstvenih principih v politiki, vlogi Piratov v Evropskem in nacionalnih parlamentih, čeških in slovenskih Piratih ter vojni v Ukrajini.
Neveljaven email naslov