O razrušenih skupnostih, ki puščajo ljudi osamljene in pozabljene, in o vzponu kakšne politike to pripelje, razmišlja Tim P. Carney, kolumnist Washington Examinerja in član konservativnega think tanka AEI iz Washingtona

Leto 2016 je bilo za večino Združenih držav Amerike in sveta presenečenje. Zmago Donalda Trumpa so pričakovali le maloštevilni opazovalci in zadrega zaradi tega je botrovala številnim znanstvenim, publicističnim in novinarskim raziskavam razlogov za ta politični zasuk.

Številnim je skupna ugotovitev, da je Demokratska stranka izgubila del svoje volilne baze, namreč belega pripadnika delavskega razreda. To je najštevilčnejša skupina industrializiranega srednjega Zahoda in tako imenovanega Rjastega pasu, nekoč pomembnih železarskih, jeklarskih in premogovniških predelov od New Yorka, prek Pensilvanije, Ohia, Michigana, Indiane, do Illinoisa in Wisconsina.

Tokratni nedeljski gost Timothy P. Carney ne verjame v gospodarsko razlago premikanja volilne baze. Njegova potovanja po ZDA so ga utrdila v prepričanju, da je za človeka najpomembnejša močna, notranje povezana skupnost, v kateri živi. Večji del ZDA pa se sooča z razpadom lokalnih skupnosti, ki se začne že pri razpadu družin, zapiranju cerkva in padcu kakovosti javnih šol.

V takšnih okoliščinah umrejo ameriške sanje, ljudje zapadejo malodušju, večina politike pa jih prezre, češ, da se niso sposobni odzvati in prilagoditi spremembam. A namesto, da bi zamenjali ljudstvo, so leta 2016 zamenjali – politiko. Donald Trump je te ljudi znal nagovoriti. Čeprav ni izpolnil obljub, pa je prav verjetno, da ga bodo tokrat volili še enkrat.

Timothyja Carneyja je pred mikrofon povabil washingtonski dopisnik Andrej Stopar.