Dr. Metoda Dodič Fikfak se že dolgo bori, da bi se v Sloveniji priznale poklicne bolezni. Zavzema se za čimvečjo svobodo načina dela in opozarja na neprofesionalnost v javnem zdravju

Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče.

Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da bomo še dolgo morali varovati drugega in samega sebe. "Popolnoma smo bili nepripravljeni na virus. Nadaljuje se drugačna realnost, ki je nismo bili vajeni, s to oddaljenostjo, ki ne pomeni samo telesno, ampak velikokrat tudi duhovno oddaljenost. Človek je socialno bitje in brez tega socialnega, duhovnega, telesnega, čustvenega dotika zelo težko živi."

Formaldehid, ki je v maskah, ki jih nosimo, je izjemno alergen in tudi kancerogen. "Pri številnih ljudeh, ki redno nosijo maske, ugotavljamo, da se pojavljajo dermatitisi na področju nošenja maske. To so pretežno alergijske reakcije, ki so hujše, ker pod masko ni predihana koža. Zaradi kancerogenost me pri maskah ni tako zelo strah, ampak predvsem zaradi alergenosti in tudi zato, ker gre za povzročanje astme. Katerokoli snov imamo v rokah, je bila nekako narejena in pri tem so se uporabljale določene snovi."

Glede hitrih antigenskih testov je mnenje specialistov medicine dela enotno, da so priporočljivi in ustrezni v okoljih, kjer je pogostost okuženosti zelo visoka, kot so zdravstvene skupnosti in domovi upokojencev. Kjer je pričakovan nižji odstotek okuženih, kot pri splošni populaciji, je uporabnost hitrih testov bistveno bolj vprašljiva. "Imeli smo primere abnormno velikega števila jemanja. Imeli smo gospoda, ki je poročal, da so mu vzeli vzorec 40-krat. Tako pogosto brskanje po katerikoli sluznici tako pogosto v relativno kratkem času ne more koristiti nobeni sluznici. Testiranje mora biti načrtovano, strokovno vodeno in strokovno odvzeto."

"Poklicnih bolezni v Sloveniji sploh ne priznavamo. Že od 1990 leta se borimo za to, da bi se priznavale kot poklicne. Gre za bolezen, ki je zelo verjetno nastala na delovnem mestu. Gre za dokument, ki ga predpisuje in priporoča EU. Kot pravilnik smo ga sprejeli leta 2003 vendar ga v celoti ignoriramo, razen za azbestne bolezni."

V doktorsko temo je šla zato, ker jo je razjezila t.i. amfibolna teorija glede azbesta, ki je bila podkupljena in zelo politično sprovocirana. "Kupilo se je skupino izjemno dobrih strokovnjakov, izjemno dobrih epidemiologov, ki so lahko tako napisali članek, da nisi mogel ugotoviti, da je z njim kaj narobe, in v njem dokazovali, da več desetletna izpostavljenost belemu azbestu ne pomeni nič."

Glede Anhovega in doline Soče je Metoda Dodič Fikfak prepričana, da bi tem krajem morali omogočiti ozdravljenje, da si opomorejo od travme. Pa niso bili niti sistematično očiščeni. "Na to bolno področje damo sosežigalnico, ki ima bistveno manj stroge normative od sežigalnic, zdaj se pa pogovarjamo o kilogramih živega srebra, težkih kovin, organskih topil. Kot človeka me to boli."

Dokazovanje povezave med izpostavljenostjo in boleznijo je izjemno težko. Glede izpustov formaldehida meni, da bi se država morala vprašati, ali bo res dopuščala izpust kancerogenov v zrak. "Za leta nazaj si lahko ogledamo podatke o tonah formaldehida, ki je bil izpuščen v zrak. Zame kot zdravnico je to nekaj popolnoma nedopustnega. Ugotoviti v naselju Godešič, ali so ti ljudje dejansko zboleli zaradi formaldehida, vam že zdaj povem, da je nemogoče. Poudarjam pa, da ne smemo čakati z normativi na to, da se pojavi to, kar se nam je pojavilo v Anhovem. To je neodgovorno. Ker to pomeni eksperiment na človeku. Mi moramo ukrepati prej."

"Nobena politika doslej ni bila pripravljena priznati poklicnih bolezni. Poklicna bolezen ni medicinski termin, ampak mora biti vedno tudi politični konsenz. Katerokoli bolezen, ki jo imamo, je lahko tudi poklicna."

Človek mora vedeti zaradi česa je zbolel, opozarja. "Mora biti tudi zaščiten, da ne zboli. Pri nas pa imamo še vedno primere, da tudi sam delodajalec ne ve, da je snov rakotvorna in sodelavci izpostavljeni. Če ne bomo ukrepali na delovnem mestu, na ta način omogočamo nastajanje bolezni, namesto da bi jih preprečevali."

"Javno zdravje je nekaj, česar se ne morete naučiti na internetu. Treba ga je študirati. Pri nas je na žalost prepogosto tako, da se organizacijo javnega zdravja jemlje … smo izraziti neprofesionalci."

Slovenci imamo relativno majhno avtonomijo na delovnem mestu, intenziteto dela pa čutimo, da je velika. "To je najslabša kombinacija: nisi avtonomen in moraš veliko narediti. Za somatsko zdravje je to najhujša kombinacija. V določenem času moraš narediti določeno številko izdelkov, ne sprašuj kako, samo naredi."