Anglistka in germanistka Simona Bennett že 60 let živi v Veliki Britaniji. O odprtosti Londona, politiki, brexitu in pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu

Simona Bennett je bila že kot najstnica navdušena nad Veliko Britanijo. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne si je gimnazijka z Jesenic začela dopisovati z angleško vrstnico, spominja se, kako ji je dopisovalska prijateljica pošiljala podobe takrat mlade kraljice Elizabete. Leta 2021 je kraljica še vedno ista, vmes pa se je Simoni zgodilo vznemirljivo življenje.

Pred skoraj 60 leti je z Gorenjske odšla v Veliko Britanijo na podiplomski študij jezikov: “London je bil v šestdesetih letih zaradi industrijske megle praktično črn. Začeli so uvajati tako imenovane brezdimne cone. Na drugi strani pa je bilo to obdobje rahljanja angleških tradicij in spolne togosti. Pojavila so se mini krila.”

Ostala je do danes, vmes je živela in poučevala tudi v ZDA in na Kitajskem. Z možem Davidom, uglednim britanskim lingvistom, sta si v predmestju Londona ustvarila družino s štirimi sinovi. “Moj sin Chris, ki govori zelo dobro slovensko, je kot mlad novinar pokrival osamosvajanje Slovenije. Ostal je na Balkanu, spremljal je vojno na Hrvaškem in BIH. Tam je bil kasneje svetovalec Valentina Inzka, zdaj dela v Haagu.”

“Življenje je dar, tudi če je težko. Ključen je posluh za druge ljudi. Važna je misel na sočloveka, važno je prijateljstvo.”

O življenju v akademskem okolju, vzdušju pod več kot desetimi britanskimi premieri in eno kraljico, brexitu, pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu in aktivnostih v tretjem življenjskem obdobju. “Pokojni mož David se je zelo aktivno vključil v življenje naše gorenjske vasice Poljšica. Lepo se je naučil slovensko, kot lingvista so ga zanimali dialekti, enkrat je sosed celo mislil, da je domačin.”