Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
876 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
Ljudmil Dimitrov je bil dva mandata lektor bolgarskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. Je profesor ruske književnosti na univerzi v Sofiji in prevajalec slovenskega leposlovja v bolgarski jezik. Najbolj je ponosen na prevod Prešernove Zdravljice, prevajal pa je tudi Ivana Cankarja, Zofko Kveder, Evalda Flisarja, Anjo Golob, Simono Semenič, Draga Jančarja ... Z ženo sta odkrila, da se v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl pojavi tudi največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana, ki je imela tesne stike s Slovenijo. Kako je s kulturno izmenjavo med dvema slovanskima narodoma, o primerjavi življenja v Ljubljani in Sofiji, zakaj v Bolgariji in Sloveniji pada dež, vmes pa kiša. Tudi o filmu Sreča na vrvici, ki ga je Ljudmil Dimitrov gledal že kot najstnik.
Dejan Fabčič je zdravnik in paraolimpijec. Po bronasti kolajni v Parizu se mu je življenje obrnilo na glavo, a njegovo poslanstvo ostaja enako. Pomagati drugim in biti vzor. Je specialist interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Športni fenomen. V Parizu je nastopil na svojih četrtih paraolimpijskih igrah in z Živo Lavrinc osvojil bronasto kolajno v paralokostrelstvu. Prej je tekmoval v plavanju in parakajaku. O parašportu, družini, zdravniškem poklicu pa tudi o zdravljenju sladkorne bolezni.
Nedeljska gostja je arhitektka Maruša Zorec, profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in vodja arhitekturnega biroja Arrea arhitektura. Maruša Zorec in njen biro Arrea arhitektura so znani po temeljito premišljenih in inovativnih prenovah historičnih objektov kot so Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani, Vetrinjski dvor v Mariboru, zunanji oltar na Brezjah ali grajska pristava v Ormožu. Njeno avtorsko delo je tudi mednarodno prepoznavno, za svoj ustvarjalni opus je letos maja, v Dortmundu, prejela medaljo Heinrich Tessenow, ki jo postavlja ob bok največjim evropskim arhitektom. "S prenovo objektov sem začela čisto po naključju", pravi Zorčeva, ki je med ostalimi projekti, trenutno vpeta tudi v prenovo mariborskega Lenta.
Nedeljski gost Denis Jašarević ni nikoli razmišljal, da bi postal piranski ribič, je pa pred mnogimi leti razmišljal o karieri arhitekta. A ker je del generacije, ki je odraščala ob razvoju interneta, poslušala in ustvarjala glasbo, so se stvari obrnile drugače. Internet je kriv, da je njegovo glasbo slišala prava oseba in pred petnajstimi leti je Denis prvič odšel na koncertno turnejo v ZDA. Na odre je stopil Gramatik.
Pred dvanajstimi leti je z atletskih stez odtekel v zobozdravniško ordinacijo, a Matic Osovnikar še vedno ostaja najhitrejši Slovenec. Vrhunski atlet, sprinter, tudi finalist svetovnega prvenstva v kraljevski disciplini – teku na 100 metrov – danes doktor dentalne medicine, obuja spomine na uspešno športno pot, razmišlja o pasteh vrhunskega športa, o prehodu iz ene v drugo kariero, o adrenalinu, ki ga je treba najti nekje drugje, pa tudi o belih zalivkah, katerih cena dviguje prah. Na dan Ljubljanskega maratona se je v nedeljskem terenskem studiu Vala 202 Maticem Osovnikarjem pogovarjal Aleš Smrekar.
O znoju in solzah. Tistih v fitnesu in na nogometu, pa hkrati o onih, ki jih je komaj zadržal, ko je v tresočih rokah držal prvo slovensko knjigo. Zakaj je bil Koseski v svojem času veliko bolj kul od poštirkanega Prešerna in ali bi si nekoč želel biti omenjen v istem stavku z Ramovšem in Toporišičem. Pa seveda Fran, Franček in prihajajoča Franja, kakšen učitelj latinščine je bil, zakaj se je učil umetnih jezikov in - nenazadnje - o jecljanju, ki je del njegove javne podobe. Doktor Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če omenimo samo njegov trenutno najvišji čin, je tokratni nedeljski gost.
Nina Gunde Cimerman je mikrobiologinja, Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo, raziskovalka na področju ekstremofilnih gliv. Te rastejo pri nas doma - na marmeladi, na pršutu, njo pa je zanimalo, ali uspevajo tudi v naravi. Je vodja Katedre za molekularno genetiko in biologijo mikroorganizmov na Biotehniški fakulteti, razlaga o vse bolj prijateljskem odnosu s študenti, spominja se svojih začetkov in tudi otroštva, del katerega je preživela v Libiji. Spregovori o seksizmu v znanosti, frustracijah pri raziskovanju, estetiki gliv, njihovi uporabnosti v kmetijstvu in pri boju z mikroplastiko.
Samo še en mesec bo aktualni prejemnik Ježkove nagrade 2023 eden najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev pri nas. Tomaž Domicelj je že skoraj 60 let na odrih in približno pol stoletja v naših zvočnikih. Vprašanje je samo, ali je bolj popularen ali bolj razvpit?
Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.
Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.
Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.
Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.
Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.
Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.
Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.
Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.
Neveljaven email naslov