Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Razmerja med človeško in umetno inteligence se tudi zaradi Chat GPT-ja nevarno spreminjajo, a še vedno so v naših rokah, četudi človeka najbolje spoznaš, če poskušaš narediti njegovo kopijo. "Nihče ne razume osamljene popolnosti mojih sanj," je Maša Jazbec, tudi prejemnica Jakopičevega priznanja, zapisala ob robu razstave o sintetičnih organizmih.
V nekoč rudarskih Trbovljah ob razcvetu visokotehnoloških konceptov in podjetij načrtujejo mesto akrobatov in prihodnosti. Za ljudi in robote. Z robotičarko, raziskovalko in intermedijsko umetnico Mašo Jazbec tudi o tem, kako ustvarja origamije, zakaj je pomembno branje znanstvene fantastike, kaj bo počela nova robotnica hobotnica in zakaj bi Johnny Cash lahko bil tudi iz Trbovelj.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Razmerja med človeško in umetno inteligence se tudi zaradi Chat GPT-ja nevarno spreminjajo, a še vedno so v naših rokah, četudi človeka najbolje spoznaš, če poskušaš narediti njegovo kopijo. "Nihče ne razume osamljene popolnosti mojih sanj," je Maša Jazbec, tudi prejemnica Jakopičevega priznanja, zapisala ob robu razstave o sintetičnih organizmih.
V nekoč rudarskih Trbovljah ob razcvetu visokotehnoloških konceptov in podjetij načrtujejo mesto akrobatov in prihodnosti. Za ljudi in robote. Z robotičarko, raziskovalko in intermedijsko umetnico Mašo Jazbec tudi o tem, kako ustvarja origamije, zakaj je pomembno branje znanstvene fantastike, kaj bo počela nova robotnica hobotnica in zakaj bi Johnny Cash lahko bil tudi iz Trbovelj.
Njegovo ime je že pol stoletja slovenska sopomenka za tiho umetnost obrazne in telesne mimike ter izraznosti gibov in kretenj. Bi Slovenci pantomimo sploh poznali, če se 25. aprila 1964 mladi Kubanec ne bi za dan, dva, oglasil pri pariških znankah Alji Tkačev in Lenči Ferenčak v Ljubljani ? Leta 2018 je še vedno tu! Zimzelen, 15 let po upokojitvi!
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga Katalonci zaradi neposrednosti težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotita sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati z državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci. O primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože. Avtor: Luka Hvalc
Prof. dr. Jurij Svete, dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, pravi, da neskončni prostor kemije ponuja veliko izzivov in avantur. Z njim se je po kemijskem vesolju sprehajala Tatjana Pirc.
Njegovo poezijo so do zdaj prevedli še v italijanski, poljski, nemški in angleški jezik.
Ajša ni njeno pravo ime, ampak izmišljeno. Da se ne bo predstavila s pravim imenom, se je odločila predvsem zaradi svoje družine in bližnjih. Kot deklica je rada nastopala in bila opažena. Želela je postati balerina in naredila bi vse, da bi ji to uspelo. Vse dokler se ni – prav zaradi plesa – srečala z drogo, ki jo je namesto k sanjam odpeljala drugam. Zaradi tatvin pod vplivom droge je bila prvič v zaporu v poznih dvajsetih letih, potem se je samo še stopnjevalo. Zaporov in priporov je bilo več, zadnja zaporna kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu pa je bila zanjo prelomna. Imela je voljo in trmo, predvsem pa je vedela, kaj si želi: po več kot 20-ih letih živeti brez droge in metadona. Začela je delati in hoditi v šolo, med sojetnicami je veljala za piflarko. Čeprav sama pravi, da ji je zapor rešil in spremenil življenje, pa je do sistema kritična. Pravi, da je ženski zapor država v državi. Če nimaš zunanje podpore, je s tabo konec. Rada bi, da se nekatere stvari popravijo. Ljudje, ki so jo poznali kot odvisnico, še vedno gledajo nanjo kot na »džankico«. Čeprav se ji je uspelo izviti iz primeža drog in metadona, se mora pred ljudmi dokazovati vsak dan, tudi pred svojimi bližnjimi. Zdaj gre naprej. Težko je, ampak delati zna in rada pomaga. Osrečuje jo, da pomaga drugim, tudi kot prostovoljka pri učenju romskih otrok. Ajšina zgodba, ki je dokaz, da ljudi ne smemo soditi po tem, kar so bili, ampak po tem, kar so, in da se da s trdno voljo doseči marsikaj, je objavljena tudi v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig.
Darja Zaviršek je v 30 letih svojega sociološkega dela je odprla in razvila številna področja socialnega dela, ki jih pred tem pri nas ni bilo. Med drugim je spreminjala pogled na delo z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, ljudmi z ovirami, Romi, analizirala institucionalno varstvo, raziskovala nasilje nad ženskami. Veliko potuje, strokovno je dejavna tudi v mednarodnem prostoru, je ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo in vodi odbor za ženska vprašanja pri svetovni zvezi. Ravno te dni je končala svojo zadnjo knjigo Skrb kot nasilje, je pa tudi ena od pobudnic gibanja #jaztudi, ki spodbuja ženske, da o spolnem nadlegovanju in nasilju glasno spregovorijo tudi pri nas.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini, a s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Na oddelku za zgodovino v Ljubljani je leta 2006 postala prva redna profesorica, predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine. Kot gostujoča profesorica je predavala v Neaplju, Sasariju, Trstu, na Dunaju, v Zagrebu, Alessandriji, Hamburgu, v Valenciiji in drugod. Je avtorica in soavtorica več 10 znanstvenih monografij; njeno delo Meja drugih je bilo leta 2008 med najbolj branimi zgodovinskimi eseji v Italiji. Živi v Trstu. Pred mikrofon jo je povabila Nataša Štefe.
Goran Bregović je tako rekoč balkanski Mick Jagger. Zvezdnik, ki mu v 50 letih kariere niso pobrali moči in načeli karizme niti rock`n`roll niti droge niti alkohol. Niti življenje. Preživel je jadranje čez Atlantik, vzpon s slovenskimi alpinisti med sedemtisočake, nevaren padec z višnje. Elipse življenja, pravi, so ga pripeljale do morda najbolj ustvarjalnega obdobja. V novem albumu Tri pisma iz Sarajeva glasbeno združuje (konfliktni) svet muslimanov, kristjanov in židov. Kraljuje na ameriških lestvicah v kategoriji world music. S ponovno obujenimi Bijelo Dugme kmalu prihaja v Ljubljano. Pred eno izmed skupaj njegovih enajstih hiš, v elitnem predelu Beograda, je parkiran športni mercedez, ki bi ga za krog po Dedinju Bregović iz svojega voznega parka raje posodil kot trabanta. Po zgledno urejeni trati se je do njegove vile pred leti sprehodil sam Eric Clapton, eden izmed Bregovićevih vzornikov in zdaj znanec, s katerim si voščita za božič. Sodeloval je z Iggyjem Popom, navdušil francosko elito in celo Vatikan. Od kralja striptiz barov in frontmena največjega jugoslovanskega benda vseh časov, se je prelevil v svetovno cenjenega skladatelja, ki piše za film, opero, zbore. Bregović je romsko glasbo izstrelil v svet. Vseskozi je na turneji, letno odigra od 120 do 150 koncertov. Pogovarjamo se v zastekljenem ateljeju njegove okusno urejene vile, v kuhinji uradujejo menedžerji in asistenti, v posebnem prostoru vadi njegov Orkester za poroke in pogrebe. Med prepoznavnim zvokom trubačev in močnih vokalov v ozadju, Bregović zelo prepričljivo daje občutek nenaveličanosti. Zdi se, da odgovarja iskreno, čeprav je jasno, da je prekaljeni profesionalec in tudi spreten poslovnež. Kot boem, bi bil na pragu sedemdesetih zagotovo težko tako vitalen. Z Goranom Bregovićem o ustvarjalnosti, čarobnosti glasbe, filmskem odnosu z Emirjem Kusturico, umetniški čarobnosti Tomaža Pandurja, o filozofskih in političnih idejah, razpadu Jugoslavije, Trumpu kot sramni uši iz resničnostnega šova, luksuzu … Tudi o tem, zakaj si najraje privošči golaž iz znamenite rdeče konzerve in kako je želel s Slavkom Avsenikom posneti odo klobasicam. Intervju: Luka Hvalc Prevode bral: Matej Rus Foto: Matej Pušnik
Že če bi upoštevali besede prvega vodje našega najstarejšega antikvariata, da je pravi antikvar star 60 let, nosi očala in ljubi knjige, potem Stanka Golob to zagotovo je. Vendar je še veliko več. Toliko znanja o knjigah, kot jih ima po 37 letih dela v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani, nima prav veliko ljudi. V začetku 80. let je postala edina ženska vodja antikvariata v takratni Jugoslaviji in skozi njene roke so šla številna dragocena dela, domača in tuja. Med njimi tudi knjiga o luninih menah Andreja Perlacha, njenega rojaka iz Slovenskih goric, ki smo jo po njeni zaslugi dobili nazaj iz Združenih držav Amerike. Knjige so njena ne le profesija, kot pravi sama, ampak obsesija. Ima srečo, da je delala in še vedno dela to, kar jo veseli in v čemer uživa – kar ni dano vsakomur. Čeprav je že nekaj let upokojena, je še vedno del ekipe Trubarjevega antikvariata. Prav zaradi svojega dela je Stanka Golob prejela številne nagrade in priznanja, lani tudi Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo.
Na oder ljubljanske opere stopi pri šestnajstih, zgradi bogat umetniški opus, odpleše številne nepozabne solistične vloge, ustvarja koreografije, režira, predava. Obogati slovensko baletno umetnost in ji ostaja predan tudi po upokojitvi. Mojster baleta, vrhunski umetnik, letošnji Prešernov nagrajenec, Janez Mejač.
Nemški šolarji se o Wolfu Biermannu učijo pri dveh predmetih. Pri nemškem jeziku in literaturi kot o pomembnem vzhodnonemškem pesniku in intelektualcu, pri zgodovini pa o človeku, ki je bil povod za padec Berlinskega zidu. V zgodovinskih knjigah namreč prav odvzem državljanstva Birmannu in prepoved njegovega vstopa v Nemško demokratično republiko velja za začetek konca Vzhodne Nemčije in posledično padec zidu. Nekdanji komunist, rojen judovskemu očetu, ki je med vojno umrl v Auschwitzu, je med obema nemškima državama po vojni izbral boljšo, vzhodno.
Miran Andrejek je mojster več zlasti z avtomobili povezanih dejavnosti. Naziva podjetnik leta 2017, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, pa ni prejel zaradi mojstrskih spričeval, ampak zaradi dosežkov in odlik, ki jih skupaj z družino in sodelavci ustvarja v svojem avtocentru. Kot številni Prekmurci je tudi sam več let odhajal na delo v sosednjo Avstrijo, ko pa je nad vrata delavnice v vasi s približno 200 prebivalci obesil napis “avtocenter”, so se mu posmehovali. Danes, ko k njemu vozijo avtomobile tudi po 100 in več kilometrov daleč, se mu nihče več ne smeje, zgodbo o uspehu pa namerava razširiti tudi čez mejo.
V osemdesetih je bil najboljši rokometaš na svetu, v novem tisočletju pa je postal trener, ki je do brona na svetovnem prvenstvu prvič popeljal katerikoli slovenski športni kolektiv. Veselin Vujović zase pravi, da je Jugoslovan, stoje pa ga navijači še vedno pozdravljajo tudi v Barceloni, kjer je tudi pustil svoj športni pečat. *Posnetek pogovora v izvirniku, brez prevoda.
Gospod pesnik! Tako so ga pozdravili dolenjski šolarji na Bralni znački. Sicer pa fizik, filozof, publicist, večkrat nagrajeni urednik časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Kot študent je potoval po Siriji, se uril v judu, predvsem pa od nekdaj veliko bere in piše. Za diplomsko delo o atomski fiziki je dobil študentsko Prešernovo nagrado, a je pri dobrih štiridesetih letih kljub vrhunski in široki izobrazbi še vedno prekarec brez redne zaposlitve, saj deluje na preveč poljih hkrati, predvsem pa nima “nekoga iz sistema, ki zate intervenira, ko gre zares.” Z distance vidi slovensko akademsko okolje kot preveč zaprto, algoritemsko ocenjevanje zamegljuje širši pogled, premalo je prevzemanja odgovornosti. Z dr. Sašem Dolencem o razmerah v slovenski znanosti, poljudno-znanstveni publicistiki, slabi znanosti, učinku placeba ... Pa o slovenski šoli, samovozeči in podatkovni prihodnosti, Zemlji kot vesoljski ladji in o tem, kako mu je uspelo s knjigo v angleščini na Amazonu prepričati kar 27 tisoč bralcev po vsem svetu. Z dr. Sašem Dolencem se pogovarja Luka Hvalc.
Žarko Trušnovec, psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, soočanju s smrtjo, mulariji, kot pravi učencem, in še marsičem. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70. obletnico delovanja, se poslavlja čez mesec dni. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.
Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, članica Državnega sveta, pravnica, ljubiteljica gora, mama.
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev.
Nedeljski gost Uršule Majcen je prof. dr. Janko Strel, letošnji prejemnik najvišje državne nagrade na področju šolstva. Njegova bibliografija obsega več kot 900 enot. Njegovo najpomembnejše delo je vzpostavitev sistema športno-vzgojni karton.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Neveljaven email naslov