Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Matej Ogrin, izredni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete in vodja nevladne organizacije CIPRA, je zagovornik planetarne solidarnosti in trajnostnega razvoja. Čudi se mladim, ki zahtevajo avtocesto, izum prejšnjega stoletja, in dvomi v smiselnost širitve ljubljanske obvoznice ter glavnih vpadnic v prestolnico. Ob koncu tedna mobilnosti, ki ga je marsikdo praznoval čakajoč v dolgih kolonah, opozarja, da širitev cest generira le še več prometa. V luči katastrofalnih poplav v Sloveniji razmišlja tudi o nujnosti resetiranja sistema prostorskega načrtovanja.
Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.
Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.
Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.
Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.
Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.
Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.
“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.
Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.
Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.
Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.
Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.
Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.
Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.
Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.
Neveljaven email naslov