Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Tokrat vas vabimo na domačijo enega prvih prejemnikov Prešernove nagrade za življenjsko delo – Franceta Bevka. Še nekaj let prej, na šele tretji podelitvi je prejel tudi Prešernovo nagrado za mladinsko povest Tonček, ki je izšla natanko pred sedemdesetimi leti. Na najbolj zasnežen dan letošnje zime, se je na strma pobočja kopaste Kojce, v vas Zakojca na meji med Cerkljanskim in Tolminskim odpravil Damjan Zorc.
Velika Polana – prekmurska vasica obdana z nižinskimi travniki, močvirskimi logi, dobrimi ljudmi in štorkljinimi gnezdi – tako je rojstno Veliko Polano opisal pisatelj in urednik Miško Kranjec. V zadnjem nedeljskem “literarnem” izletu pred slovenskim kulturnim praznikom se bomo torej odpravili v slikovito prekmursko vasico, na domačijo trikratnega Prešernovega nagrajenca, ki je skrbno spremenjena v muzej. Velika Polana je zelo ponosna na Miška Kranjca, slišite lahko, da so nanj ponosni tudi domačini, tako stari kot mladi, zato bo letos v kraju, kjer je Kranjec tudi pokopan, 15. septembra še posebej veselo – takrat bodo praznovali 110 let od Miškovega rojstva. Tudi o tem v Nedeljskem izletu v Prekmurje, pa tudi o manj znanih plateh življenja pisatelja, ki je do smrti ohranjal stik s svojimi koreninami, tako profesionalno kot zasebno. Mogoče niste vedeli, da je bil tudi zelo spodoben slikar.
Obiskali smo spominsko hišo velikega Belokranjca, ki bi prav ta teden napolnil 140 let-če bi le človeško življenje bilo tako neskončno radodarno kot njegova poezija.
Nekdanja šola v Beli Cerkvi je poleg cerkvenega poslopja osrednja stavba v vasi. Umeščena na vrh grička na osrednjem trgu je bila že od svojih začetkov pred več kot 150 leti središče kulturnega in posvetnega življenja v vasi. Več kot 110 let so tamkajšnji prebivalci v za tiste čase precej veliki stavbi gulili šolske klopi. Nato pa je stavba več kot 40 let žalostno propadala, dokler se kmalu po ustanovitvi nove občine Šmarješke Toplice niso odločili, da ji vdahnejo novo življenje – tudi ob pomoči nepovratnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj.
V Šaleški dolini je kraj, ki ima v svojem imenu nemškega izvora pridevnik lep. Čeprav tega precej zanika tista novodobna termo zverina pred samim mestom, pa Šoštanj vsekakor ima svoje prikupne podrobnosti. Ena od teh je tudi Vila Mayer, občinski objekt, ki stoji sredi mesta ob Kajuhovi cesti, nekdanji glavni mestni vpadnici. Vilo je dal okrog leta 1900 postaviti doktor Fran Mayer. Šoštanjski odvetnik, ugleden meščan in pripadnik takratne šoštanjske elite, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve meščanske šole, kot župan pa zaslužen, da je mesto dobilo prvi vodovod v Šaleški dolini. V svoji zgodovini je imela vila, vsaj po koncu precej kratke družinske dinastije Mayer, nekaj časa bolj klavrno usodo, zdaj pa, obnovljena po svoji prvotni podobi, predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena. V njem domuje tudi nekaj zbirk s področja kulturne dediščine, ki nekako povezujejo šoštanjsko življenje v prvi polovici 20. stoletja. Fotografije prikazujejo življenje družine Mayer, zbirka 60 kipov spomni na enega pomembnejših kiparjev v slovenskem umetniškem prostoru Ivana Napotnika, na ogled sta tudi domoznanska zbirka šoštanjskega zbiratelja Zvoneta Čebula in prav posebna hortikulturna zbirka vrtnarskega mojstra Alojza Kojca, ki velja za edinstveno v slovenskem in evropskem prostoru. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Pomlad se marsikomu zdi ta hip še zelo daleč, a v Goriških brdih jo bomo tudi v letu 2018 Slovenci dočakali najprej. Obnovljena Vila Vipolže v istoimenskem zaselku nudi poleg estetskih še druge užitke, saj je izrazito večnamenska. O kulturnem, zgodovinskem in kongresnem turizmu – s katerim je obogatila Brda, bomo še govorili; a med drugim jo lahko najamete za zasebno zabavo ali poroko. V njej so se celo zgodovinsko izpričano skrivali prepovedani ljubimci. Že pred 400 leti, ko je renesančna vila doživela svoj največji razcvet, sta pred nemilo usodo v njej našla gnezdece Raimond VI. Della Torre in Ludovica Hoffer. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Griči in sotočje Save in Krke pa meja med Štajersko in Dolenjsko, vinogradi in voda, vse to so Brežice – kraj, v katerem se stikajo svetovi. Vsi ti svetovi pa so na neki način zbrani na enem mestu: v starem mestnem jedru. Grad Brežice je bil zgrajen konec 16. stoletja in je nasledil tistega, ki je bil požgan med kmečkim puntom. V njem že vse od leta 1949 deluje muzej, ki z bogatimi zbirkami kulturne dediščine ponuja vpogled v dediščino Posavja in za celoten ogled bo tudi dobra ura premalo. Pri ogledu drugih razstav in zbirk izvemo več tudi o reformaciji in protestantizmu Posavja, pokukamo v intimnost nekdanje meščanke spalnice in se spomnimo, kaj vse se je tam zgodilo pod devetimi zastavami. Del muzeja pa je posvečen tudi spominu na ustanovitelja muzeja, zbiratelja, slikarja in dolgoletnega muzejskega ravnatelja Franja Stiplovška. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Nedeljski izlet nas pelje v Prekmurje, točneje na Goričko, v neposredno bližino največjega gradu pri nas. Ampak tokrat nas ne bo zanimal grad v vasi Grad pač pa bližnji mlin, v vasi Doljni Slaveči. Pütarov mlin je edini primer pri nas še redko ohranjene podeželske stavbne dediščine panonskih ravnin, povezane z mlinarstvom. Izvedeli smo tudi to, da je omenjeni mlin, ki je vse kaj drugega kot plavajoči mlin iz naših predstav o prekmurskih mlinih, zgrajen iz vulkanskega kamna. Zakaj ravno vulkanskega? Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Elemente beneške, gotske in baročne arhitekturne dediščine boste lahko občudovali med obiskom veličastnega Lanthierijevega dvorca s pripadajočimi gospodarskimi stavbami, ki danes, obnovljen z vsemi funkcionalnimi modernimi pridobitvami, tako kot nekoč, predstavlja bistvo strogega središča Vipave. Če vsemu naštetemu dodamo še pripadajoči park z vhodnim portalom, si lahko zamislimo prvotno os, oziroma glavno trško vpadnico, v povsem drugačnih prometnih časih. Ne samo obsežna večletna obnova polovice hektarja notranjih površin, srečen konec je dočakala tudi njegova potencialna denacionalizacija. Vnuk zadnjega grofa Lanthierija namreč ni imel nobene želje po še eni strehi. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Na polici 60 metrov nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okolico že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. O njem se je dolgo govorilo, da je naš najstarejši grad, a se je ta podatek pozneje izkazal za lažnega. Brez dvoma pa gre za grajski objekt, ki je bil na to ozemlje – takrat je sodilo v Salzburško nadškofijo – postavljen okoli leta 1140. Spomenik srednjeveške grajske arhitekture, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena, je bil najprej vojaška utrdba, pozneje pa bivališče. Stoletja so ga upravljali gospodje Rajhenburški, pozneje pa so v njem skromno in v tišini izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial trapisti, ki svojih receptov niso zaupali nikomur. Menihi, ki so prišli iz Francije iskat nov dom, so najprej veljali za čudake, ki molčijo kot lipovi bogovi, kmalu pa so si s svojo naprednostjo pridobili veljavo. Bili so lastniki prvega traktorja v Posavju, prvi so škropili trto proti peronospori. V gradu je na ogled razstava o življenju trapistov, ena redkih muzejskih postavitev o zaprti skupnosti, ki jo zdaj lahko spozna vsak. Ob tej pa o zgodovini dogajanja na gradu in v Sloveniji govorita tudi razstavi o kazenskih ustanovah na gradu in o slovenskih izgnancih. To pa še zdaleč ni vse kar ponuja grad, a ker je po zadnji obnovi, ki se je končala leta 2012 in za katero so bila pridobljena tudi evropska sredstva, ogrevan, si človek za ogled gradu Rajhenburg brez težav vzame čas. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Zimska sezona se začenja brez večjih vidnih novosti na večini smučišč, ponekod so sicer poskrbeli za nadgradnjo sistemov zasneževanja, kupili nove teptalce in poskrbeli, da bo smuka prijetnejša. Le redka pa so smučišča, kjer vozovnic niso podražili. Na pragu zimske sezone se vsi večji smučarski centri lahko pohvalijo tudi z izjemno letošnjo poletno sezono – ponekod je poletni obisk presegel zimskega.
Pred 4 tedni so v dolini Rezije po 22 letih prizadevanj odprli etnografski Muzej Rezijanov. V strogem središču najbolj starosvetne vasi Solbica, tik za cerkvijo ga najdemo, v nekdanji Plocovi hiši.
Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo. Če pa se boste odpravili v Gradec, jih je tam dovolj za vse.
Kaj nas, Evropejce, deli in kaj združuje in kako je nakup majice za pet evrov povezan z našim pogledom na zgodovinske dogodke?
Layerjeva hiša v starem mestnem jedru Kranja je stičišče kulturnega in družabnega dogajanja. V obnovljeni stavbi kulturne dediščine, poleg katere stoji tudi Stolp Škrlovec, se poleg ateljeja za delo mladih umetnikov, razstavnega prostora, glasbenega odra v staro-meščanski izbi na prostem, nahaja tudi kavarna z najlepšim razgledom v mestu. Poleg muzike in zgodovinskega prereza ponuja Layerjeva hiša predvsem s preteklostjo prepletene sodobne prijeme v ustvarjalnosti in umetnosti. Od ulice do sulice, ki zadene v srce prav vsakega mimoidočega, ki odpre vrata v širno kulturno gnezdo staromestnega dvorišča gorenjske Layerce.
Morda se je ob "kašastih" zagatah kaj podobnega spraševal že Prešeren, čeprav je svojčas sovražil ta del Tivolija. Maja letos prenovljena stavba je obdržala švicarsko alpski pridih, z novimi umetniškimi vsebinami in gostinsko ponudbo pa zdaj koketno mežika, da bi jo vzljubili tako meščani kot obiskovalci prestolnice. Včasih za dobro počutje in zanimivo nedeljo pač ni treba proč v naravo, čim dlje od mestnih središč.
V parku Forma viva na polotoku Seča pri Portorožu so na ogled kamnite skulpture, nastale na mednarodnih kiparskih simpozijih Forma viva, ki v tem prostoru bienalno potekajo od leta 1961. Bogato zbirko umetnin, ki je nastala v tem obdobju, sestavlja več kot 150 del, večina, več kot 100, jih je v parku Forma Viva v Seči pri Portorožu. Prav tam že od 13. septembra svoja nova dela z belim istrskim kamnom ustvarjajo trije umetniki letošnjega simpozija Forma viva Portorož 2017, ki jih je na razpisu izbrala žirija v Kostanjevici in Portorožu. Ti trije umetniki so: Slovenec Boštjan Kavčič iz Slovenije, Turek Çagdaş Sari in Makedonec Sašo Sazdovski. Predstavitev novih del bo 13. oktobra na slavnostnem koncu simpozija letošnjega mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva Portorož v parku Forma Viva na Seči pri Portorožu. Nato bodo skulpture postavili v urbani prostor v Portorožu in Luciji: na krožišči in na novo urejeno zelenico ob kanalu Fazan.
Danijel Poslek priporoča obisk kina na Ptuju. Stavba v središču mesta praznuje že 120 let!
Tokrat smo se odpravili na eno izmed najbolj obiskanih kolesarskih poti v Sloveniji.
V Zgornjesavsko dolino, kjer od Jesenic do Rateč in naprej v Italijo teče kolesarska pot, ki ne brez razloga velja tudi za eno najlepših. Asfaltirana kolesarska pot poteka po naravnem okolju in je skoraj v celoti ločena od cestnega prometa, trasa je razgibana, ne pretežka, dobršen del je poteka po idiličnem okolju kjer je nekoč sopihala železnica. In če kdaj se je letos poleti, jasno pokazalo, kako Slovenija nujno potrebuje podobno kolesarsko infrastrukturo. Ni bilo namreč malo dni, ko je bila gneča na stezi že skoraj neobvladljiva.
Neveljaven email naslov