Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lokomotiv, razen muzejskih, sicer ni več, a trasa Porečanke je spomladi, poleti in jeseni zelo živahna predvsem zaradi kolesarjev.
Pred osemdesetimi leti so na progi med Trstom in Porečem prenehali voziti vlaki. To je bil konec zdaj legendarne ozkotirne železnice Porečanke ali Parenzane, ki je zaživela le dobrih 30 let pred tem. Ruralno Istro naj bi povezala z večjimi urbanimi centri in okrepila lokalno gospodarstvo, vendar tudi zaradi počasnosti vlakov tega cilja nikoli ni povsem dosegla. A vseeno trasa danes ni mrtva – kjer so nekdaj vozile parne lokomotive, danes množice kolesarjev pritiskajo na pedala in uživajo v istrskih vasicah.
Začela se je na postaji Sveti Andrej v Trstu, ta del mesta se zdaj imenuje Marsovo polje. Končati bi se morala v Kanfanaru, ampak nikoli ni prišla do tja, zataknilo se je Poreču. Ob koncu 19. stoletja je bila Istra gospodarsko relativno nerazvita regija, vezana na plovne poti, ki niso omogočale stabilnega trgovanja.
Potrebovali so stabilno transportno pot, ki ne bi bila odvisna od vremenskih razmer. Ker ni šlo za gospodarsko močne kraje, bi bila običajna širokotirna železnica precej predraga. Zato so se lotili ozkotirne železnice, ki je bistveno cenejša, ker zmorejo ostrejše ovinke in vzpone, kar pomeni precej manjše stroške gradnje.
Lokomotiv, razen muzejskih, sicer ni več, a trasa Porečanke je spomladi, poleti in jeseni zelo živahna predvsem zaradi kolesarjev. Celotno pot so v zadnjem desetletju in pol uredili tudi z evropskim denarjem v okviru projektov čezmejnega sodelovanja. 119 kilometrov od slovensko-italijanske meje do Poreča je mogoče prevoziti v enem dnevu.
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Lokomotiv, razen muzejskih, sicer ni več, a trasa Porečanke je spomladi, poleti in jeseni zelo živahna predvsem zaradi kolesarjev.
Pred osemdesetimi leti so na progi med Trstom in Porečem prenehali voziti vlaki. To je bil konec zdaj legendarne ozkotirne železnice Porečanke ali Parenzane, ki je zaživela le dobrih 30 let pred tem. Ruralno Istro naj bi povezala z večjimi urbanimi centri in okrepila lokalno gospodarstvo, vendar tudi zaradi počasnosti vlakov tega cilja nikoli ni povsem dosegla. A vseeno trasa danes ni mrtva – kjer so nekdaj vozile parne lokomotive, danes množice kolesarjev pritiskajo na pedala in uživajo v istrskih vasicah.
Začela se je na postaji Sveti Andrej v Trstu, ta del mesta se zdaj imenuje Marsovo polje. Končati bi se morala v Kanfanaru, ampak nikoli ni prišla do tja, zataknilo se je Poreču. Ob koncu 19. stoletja je bila Istra gospodarsko relativno nerazvita regija, vezana na plovne poti, ki niso omogočale stabilnega trgovanja.
Potrebovali so stabilno transportno pot, ki ne bi bila odvisna od vremenskih razmer. Ker ni šlo za gospodarsko močne kraje, bi bila običajna širokotirna železnica precej predraga. Zato so se lotili ozkotirne železnice, ki je bistveno cenejša, ker zmorejo ostrejše ovinke in vzpone, kar pomeni precej manjše stroške gradnje.
Lokomotiv, razen muzejskih, sicer ni več, a trasa Porečanke je spomladi, poleti in jeseni zelo živahna predvsem zaradi kolesarjev. Celotno pot so v zadnjem desetletju in pol uredili tudi z evropskim denarjem v okviru projektov čezmejnega sodelovanja. 119 kilometrov od slovensko-italijanske meje do Poreča je mogoče prevoziti v enem dnevu.
Neveljaven email naslov