Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerkniško polje s svojim jezerom je pred stoletji veljalo za enega najbolj znanih kraških pojavov v Evropi
Pravzaprav je ta del Slovenije, danes Notranjski regijski park, poleg matičnega Krasa po svetu najbolj poznan, preučevan in prepoznan. O naravnih posebnostih in življenju ljudi na Notranjskem je obširno pisal že Janez Vajkard Valvazor, za njim še številni, zato imajo današnji interpreti zgodovine tam lažje delo kot drugod.
Osrednja znamenitost tamkajšnjega Muzeja Cerkniškega jezera, ki ga je zasnoval Vekoslav Kebe, je živa maketa Cerkniškega jezera.
Tri dimenzionalen prikaz površja cerkniškega polja, ki ga gospod Kebe pozna kot svojo dlan in ga, ob razlagi pojavov, dobesedno poplavi z vodo in nato še osuši pred našimi očmi. Natanko tako kot se to vsako leto malo drugače dogaja na Cerkniškem jezeru.
Za izdelavo žive makete Cerkniškega jezera z natančno odmerjenimi nagibi makete polja, skritimi vodnimi črpalkami in zvočnimi efekti je potreboval kar tri leta. Da se je projekta sploh lotil pa je krivo neznanje; tudi v aktualnih šolskih učbenikih je po njegovem še vedno preveč napačnih podatkov in zgrešenih interpretacij o presihajočem jezeru.
Življenje ljudi na Cerkniškem polju je že od nekdaj neločljivo povezano z jezerom. Poleg konja in voza je imela vsaka kmetija tudi vsaj en čoln, raje še več.
Pa ne čolniče za rekreacijo: prave plovne tovornjake, dolge tudi več kot 12 metrov z osupljivo nosilnostjo, saj so v njih prevažali tudi živino. Plovila so morala biti čvrsta, z nizkim ugrezom in dovolj široka, zato so boke notranjskega drevaka iztesali iz na pol prerezanega debla jelke, dno, kljun in krmo pa so naredili iz debelih desk.
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Cerkniško polje s svojim jezerom je pred stoletji veljalo za enega najbolj znanih kraških pojavov v Evropi
Pravzaprav je ta del Slovenije, danes Notranjski regijski park, poleg matičnega Krasa po svetu najbolj poznan, preučevan in prepoznan. O naravnih posebnostih in življenju ljudi na Notranjskem je obširno pisal že Janez Vajkard Valvazor, za njim še številni, zato imajo današnji interpreti zgodovine tam lažje delo kot drugod.
Osrednja znamenitost tamkajšnjega Muzeja Cerkniškega jezera, ki ga je zasnoval Vekoslav Kebe, je živa maketa Cerkniškega jezera.
Tri dimenzionalen prikaz površja cerkniškega polja, ki ga gospod Kebe pozna kot svojo dlan in ga, ob razlagi pojavov, dobesedno poplavi z vodo in nato še osuši pred našimi očmi. Natanko tako kot se to vsako leto malo drugače dogaja na Cerkniškem jezeru.
Za izdelavo žive makete Cerkniškega jezera z natančno odmerjenimi nagibi makete polja, skritimi vodnimi črpalkami in zvočnimi efekti je potreboval kar tri leta. Da se je projekta sploh lotil pa je krivo neznanje; tudi v aktualnih šolskih učbenikih je po njegovem še vedno preveč napačnih podatkov in zgrešenih interpretacij o presihajočem jezeru.
Življenje ljudi na Cerkniškem polju je že od nekdaj neločljivo povezano z jezerom. Poleg konja in voza je imela vsaka kmetija tudi vsaj en čoln, raje še več.
Pa ne čolniče za rekreacijo: prave plovne tovornjake, dolge tudi več kot 12 metrov z osupljivo nosilnostjo, saj so v njih prevažali tudi živino. Plovila so morala biti čvrsta, z nizkim ugrezom in dovolj široka, zato so boke notranjskega drevaka iztesali iz na pol prerezanega debla jelke, dno, kljun in krmo pa so naredili iz debelih desk.
Včasih se morda zdi, da zaradi pestrosti mestne infrastrukture sploh ne opazimo dreves, čeprav daje drevnina mestu poseben pečat in dopolnjuje arhitekturne elemente v njem. Tokrat se bomo na Nedeljskem izletu posvetili nekaterim drevesom v glavnem mestu. Ali veste, katero je bilo najljubše Plečnikovo drevo? Katero je eno od bolj priljubljenih dreves pri Slovencih? Kam je izginila lipa, posajena na Trgu republike ob naši osamosvojitvi? In kje točno v središču Ljubljane prav dobro uspeva in raste palma? Nataša Štefe se je odpravila na voden ogled dreves po zeleni prestolnici Evrope – Ljubljani.
Med Bloško planoto na severu in Snežniškim pogorjem na jugu ter začetku Kočevskih pragozov na vzhodu in podolgovate Javorniške gozdne pregrade na zahodu se skriva Loška dolina. V nekaj naslednjih minutah se nam pridružite na sprehodu v naravo in obisku nekaterih zgodovinskih znamenitosti. Marko Škrlj se je najprej ustavil v Turistično informacijskem centru v Ložu.
Nedeljski izlet nam tokrat predpisuje umirjen sprehod v koncentrirani naravi, kot jo lahko ponudijo le parki, vrtovi, arboretumi in podobna svetišča matere Flore. In če je na slovenskem nekaj takšnih institucij kar znanih, celo razvpitih v času cvetenja posameznih rastlin, se v okolici Maribora skriva prostorček, ki šele išče svoj dom pod botaničnim soncem.
Z geografsko-geodetsko odpravo Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU smo ta teden "jemali mere" ledeniku pod Skuto na približno 2060-ih metrih. Ledeni samotar se drži presenetljivo dobro! Sicer izgublja kilograme, obsega pa ne ... in počasi dohiteva brata pod Triglavom. Več o tem, kako nekaj ur kljubovati mrazu blizu ničle, kako je naš ubogi mikrofon preživel zdrs po strnem melišču in kako smo junaško premagali Žrelo pod Ledinami...
Križna gora ni ne športni poligon rekreativnih iskalcev večne vitalnosti, niti ni turistična destinacija. Je le hrib, 680 metrov visok, kjer živijo ljudje, ki si sami skopljejo cesto, ko je potrebno in ki jih ne moti preveč, če obiskovalci preko dneva jemljejo delček njihovega miru. Kajti vedo da so večeri in jutra le njihovi.
Vedno se najde kakšen izgovor, zakaj ne v muzej. Muzeji so za v muzeje, jaz nisem za v muzeje, dolgčas. Pa ni res. Vsak muzej je po svoje zanimiv, morda pa res ni vsak za vse. Če še niste našli muzeja, ki bi zbudil vaše zanimanje, bo morda pravi naš trenutno najmlajši. Za Zagrebom in Zadrom je Muzej iluzij zdaj dobila tudi Ljubljana. Kako lahko iluzije zapeljejo naša čutila, kako se vidimo v iskrenem ogledalu in kako lahko voda kaplja s tal proti stropu, izveste na Kongresnem trgu 13 v Ljubljani. Zabava, poučnost in interaktivnost so zagotovljene, le na fotoaparat ne pozabite.
Umeščena v slikovito gorsko pokrajino, visoko nad strugo Tolminke in planino Pológ, stoji leseno svetišče - spominska cerkev Svetega Duha v Jávorci. Zgrajena je bila v času hudih bojev na soški fronti med prvo svetovno vojno. 1. novembra bo minilo natanko 100 let odkar so jo predali namenu, to je ohranjati spomin na padle vojake in opominjati, da se je za mir treba truditi. Leta 1999 je bila razglašena za spomenik državnega pomena, leta 2007 pa je prejela tudi znak evropske dediščine medvladne iniciative.
Tokratni nedeljski izlet bo poseben. Potovali bomo v mislih. Kar je precej pogosta oblika potovanja, katere prednost je predvsem cenovna ugodnost. Da pa bo zadeva imela vsaj nekaj primesi avanture, bomo potovali v času nazaj. In to s tramvajem. Brez Urbane.
Italijanska beseda “villa” je sprva pomenila samo vilo – gosposko hišo – a sčasoma je postala sopomenka za gosposke rimske parke, ki so nekoč pripadali tamkajšnjim plemiškim družinam. Med njimi prednjači osrednji rimski park, ki je še pred dobrim stoletjem pripadal bogatašem iz družine Borghese. Le pet minut hoje s slavnih Španskih stopnic je treba do najbližjega vhoda v park. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec se je v Villo Borghese odpravil ob velikem šmarnu in tam našel marelaste borovce, Berninija, papagaje, Shakespeara in tigra s Sumatre.
Ob poljanski Sori mimo Ledinice vodi markirana pot proti Mrzlemu vrhu nad Žirmi, ki pa ni edina. Do tja je mogoče priti tudi iz Sovodnja in Spodnje Idrije. Na svoj račun pa pridejo tudi tisti, ki raje, kot da bi hodili, kolesarijo.
Valobran nekdanjega rimskega pristanišča, ki je skupaj z obmorsko rimsko vilo del arheološkega parka Simonov zaliv v Izoli, si je mogoče ogledati tudi pod vodo. V okviru projekta “Arheologija za vse” se lahko vanj potopite vsak torek.
Naselje Radomlje, na levem bregu Kamniške Bistrice dobro poznamo predvsem zaradi bližine Arboretuma Volčji potok in parka, ki je nastal leta 1885. Ker tam rado-melje, sklepajo, da je kraj dobil ime po številnih mlinih, ki so posebnost tega kraja. Če iz Radomelj zavijemo proti vzhodu, proti Rovam, pridemo do nekoliko manj znane “slovenske džungle” – močvirnega sveta Blat in Mlak.
Nedeljski izlet nas vodi v Lisjakovo strugo. Ker se lahko pošteno zaplete že pri naglasu, vam ne preostane drugega, kot da oddajo poslušate.
Za deset minut bomo postali pastirji – oziroma se bomo vsaj potrudili. Pomešali se bomo med krave sredi trave in se poglobili v svet pastirstva. Gremo na Soriško planino, ki že nekaj let v poletnih mesecih gosti prav posebna pastirja, ki se iz s smogom nasičenih mest redno odpravljata nazaj v planinski raj. Na planini pa niso samo krave, ampak tudi zdravilne trave; če pa vam pastirstvo ne diši, se lahko udeležite tudi številnih drugih aktivnosti – tako pozimi kot poleti. In če je v zimskem času poznana predvsem kot manjše smučarsko središče, je v poletnih mesecih pravo kulturno stičišče v visokogorju. Več pa v nedeljskem izletu.
Na prvo poletno nedeljo smo ohladitev poiskali na Blokah, v okolici Bloškega jezera. Jezero je nastalo ob zajezitvi izvira že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zadnjih deset let pa postaja vse bolj priljubljena pa tudi vedno bolj urejena kopalna točka. Poleg tega je zaradi trofejnih krapov zanimivo tudi za športne ribiče.
Trije Valovi novinarji, povsem nevešči jam in tega, kako se znajti tam spodaj v svetu večne teme in tišine, so se pred dnevi napotili v Križno jamo pod bloško planoto. V jami, ki je še ena redkih svetovnih turističnih jam brez umetne svetlobe in betona, so odkrivali tisočletja staro pot jamskega medveda, se izgubljali v temi, strašili jamske hroščke brezokce in čofotali v nizu podzemnih jezer. Vabljeni na potovanje v skrivnostni svet Križne jame s pomočjo posebne 3D zvočne izkušnje na slušalkah.
Pretirano ambiciozni medijski ustvarjalci o cesarskem mestu Maribor poetično pišejo kot o mestu pod Pohorjem, ali o mestu ob Dravi. Ker je mesto precej vstran od Pohorja, reka pa ga je prerezala na pol, zapis ne drži. Mesto ob Dravi in mesto pod Pohorjem je edinole Vuhred. In ko dežuje, dežuje in dežuje, je potrebno v kraje, kjer so vode vajeni. Se pravi v Vuhred.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Po tednu, v katerem smo se spomnili na nekdanji praznik dan mladosti, bomo šli v prav posebno trgovino, ki starejše zares spomni na mladost, mlajši pa v njej vidijo, kako so nekoč »šopingirali« njihovi nonoti in none. Miro Slana o vasi Lokev na Krasu, tik ob italijanski meji, pravi, da je »kraj z največ muzeji na število prebivalcev«. Tam lahko obiščete lahko našo najstarejšo pršutarno, Tabor z največjo zasebno vojaško zbirko in Fabianovo muzejsko trgovino, edino ohranjeno in opremljeno trgovino z mešanim blagom v Sloveniji - tako, kakršne so se pri nas začele pojavljati po letu 1850. Trgovina je v Fabianovi domačiji, ki stoji ob cesti skozi Lokev, nepretrgano delovala v letih od 1869 do 1948. Po skoraj 60-ih letih od zaprtja je leta 2007 spet odprla vrata. V njej so na ogled nekdaj nepogrešljivi predmeti iz trgovin z mešanim blagom, pa tudi zbirka starih reklamnih predmetov, ki jih že več kot 20 let zbira Miro Slana.
Neveljaven email naslov
