Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
Baročnega Dvorca Rakičan, dokončno prezidanega v 18. stoletju, je že zaradi velikosti, predvsem pa nezgrešljive zunanje podobe iz tistih najbolj arhetipskih rdečih opek in bobrovcev na strehi, nemogoče spregledati. Skozi ozek vhod zapeljemo na največje notranje dvorišče v Sloveniji in se takoj znajdemo v popolnoma drugem svetu, docela obkroženi z obokanimi stebrišči in hodniki, konjskimi stajami, gostinskim lokalom, administrativnimi in pomožnimi stavbami v enem kvadratastem kosu. Ampak Dvorec Rakičan je mnogo več od tega, k čemur nas na prvi pogled priklene arhitektura. Sledeč vonju sena se nam skozi drug podhod takoj odpre pogled na otroška igrišča in obširen odprt park-ter seveda konjske maneže, kjer sem našel oskrbnico ducat in pol velike črede različnih konjskih pasem, vseh velikosti in spolov in starosti.
Tokrat se na izlet odpravljamo v Belo krajino, kjer je kljub naravni in kulturni dediščini pozimi turistično zatišje. Ob, za ta kraj, najznačilnejši reki smo občudovali krasno naravo, ki jo ponuja Krajinski park Kolpa, in se s predstavniki turističnih organizacij pogovorili o nadaljnjih strateških korakih pri postavljanju tega dela Slovenije na turistični zemljevid. Dodajamo tudi pogovor z mlado belokranjko, ki tukaj zaenkrat ne vidi veliko priložnosti za zabavo, izobrazbo, zaposlitev in reševanje njene stanovanjske situacije. Bela krajina - še vedno skriti turistični biser.
Kje so tisti časi, ko smo s seboj na izlet vzeli zemljevid, na njem iskali pravo pot in ob tem tudi mislili, kar nam ob današnjih aplikacijah ni treba. Slovenija ima krasne kartografske izdelke, ki so ostali v preteklosti prezrti, zato so se v Narodni in univerzitetni knjižnici odločili, da jih nekaj postavijo na razstavo in tako širši javnosti prikažejo zanimivosti in pomen zemljevidov. Razstava z naslovom Kartografski zakladi slovenskega ozemlja je plod sodelovanja NUK-a in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU oziroma njegovega Zemljepisnega muzeja.
Ko se človek iz Ljubljane z avtom odpravi proti Hrastniku, bo zaman iskal odcep na avtocesti: čeprav gre za enega od mest Zasavske trojke, odcepa za Hrastnik ni. Tudi pogled skozi okno vlaka Hrastniku dela krivico, za industrijsko sivino se skriva ogromno zelenja in prijaznih ljudi. Hrastnik je sredi poletja za dva dneva obiskala Valovska ekipa pod okriljem projekta Tokio doma, ko smo, ne le spremljali športne uspehe naših olimpijcev, ampak tudi spoznavali Slovenijo. Takrat je nastala tudi reportaža o mestu v dolini potoka Boben, ki jo je posnela Maja Ava Žiberna, ki je bila na poti do tja, kot smo povedali uvodoma, začudena, da človek na avtocesti zaman išče tablo, na kateri bi pisalo, kje odviti za Hrastnik.
Slovenija je majhna, ponavljamo v en glas, potem pa tudi med najbolj vztrajnimi popotniki ugotavljamo, da svoje deželice ne poznajo niti napol. Bone zapravljamo povečini v turističnih biserih, ki jih pozna vsa Evropa, in se potem še mrščimo zaradi gneče … poletno odkrivanje enkratnih kotičkov Slovenije si je Damjan Zorc tokrat privoščil v krajih z imeni, ki jih še nikdar niste imeli na jeziku - odpravil se je v Cezlák s kamnolomom čizlakita nad Slovenskimi Konjicami.
Prva asociacija na besedo trapist je najbrž za marsikoga sir. In trapist je res sir, doma v Franciji, od koder so ga v srednjo Evropo prinesli trapisti, menihi, katerih osnovno pravilo je ORA ET LABORA, moli in delaj. Trapisti so se zapisali tudi v zgodovino gradu Rajhenburg v Brestanici, ki so ga kupili leta 1881 in v njem vse do nemške okupacije izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial. Poznani so bili tudi po tem, da so v Posavju naredili prvo elektrarno, tja pripeljali prvi traktor, gojili so tudi vinsko trto in bili prvi, ki so jo škropili proti peronospori z raztopino modre galice. In prav po poti, po kateri so menihi hodili na delo na svoja posestva, poteka Pot trapistov, ki letos zaznamuje deset let. Krožna pot se začne v Brestanici, zaokroži ob reki Savi na področje Sremiča, se povzpne na 488 metrov visoko Grmado in vodi nazaj prav do gradu Rajhenburg, ki je kulturni spomenik državnega pomena in v katerem je na ogled razstava o življenju te zaprte skupnosti.
Sinovi burje je nov dokumentarni film, posvečen kraškemu ovčarju, naši edini avtohtoni pasmi psov, režiserja in scenarista Mihe Čelarja, ki je nastal na pobudo akademskega slikarja, predsednika Kluba kraških ovčarjev Slovenije in avtorja knjige o Sinovih burje Blaža Vehovarja. Na naši Televiziji Slovenija ste si film lahko ogledali prejšnji torek, za vse, ki ste ga zamudili, pa povejmo, da je film še na voljo za ogled v arhivu RTVSLO. Več o filmu, pa tudi o sami pasmi, o kraškem ovčarju, v naslednjem prispevku, ki ga je Veronika Gnezda posnela v Štanjelu na Dnevu kraškega ovčarja.
Zapeljemo z glavne ceste Celje - Slovenske Konjice. Podamo se po ovinkasti cesti. Dalje, do travnatih površin, ki z vesoljem nimajo kaj dosti opraviti. Pred nami se pojavi tabla Vitanje. Kraj, ki pa ima dosti opravka s Hermanom Potočnikom - Noordungom. Poznamo ga kot pionirja kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij. Njegove ideje o vesolju in gibanju po njem povzemajo mednarodni vesoljski strokovnjaki še stoletje po njegovi smrti. Spoznali smo idejo o bivalnem kolesu in pravzaprav izvedeli, da Noordung v Vitanju ni nikoli zares bil. Zakaj pa je ravno tam postavljen najbolj znan slovenski vesoljski objekt in kakšna je njegova kaotična zgodovina? Spoštljivo zremo tudi v delček kamna z Lune in se primerjamo z velikostjo replike skafandra Neila Armstronga.
Okoli Cerkniškega jezera vodi kar nekaj daljših in krajših poti, kolesarskih in pohodniških. Pred kratkim pa so odprli novo Učno pot Drvošec, na kateri izveste več o živalih, legendah, ekosistemih in ljudeh v povezavi z jezerom, ki je, ko je polno, največje jezero v Sloveniji. Ob jezeru leta polovica vseh vrst kačjih pastirjev, ki živijo v Sloveniji, ter 125 vrst dnevnih metuljev, na poti je habitat velikega pupka. Poudarek učne poti pa je na pticah. Cerkniško jezero je zanje mednarodno pomembno območje in tam so opazili polovico vseh evropskih vrst ptic, čemur so namenjene tudi opazovalnice na poti.
Kopališče na Mariborskem otoku to poletje živi že 91. sezono. Tja prihaja nova mladost, tista izpred desetletij pa obuja spomine in se, ko beseda nanese na ta prostor, brez težav, spontano razneži … Prihodnje leto bo minilo 40 let od takrat, ko so na Mariborskem otoku odprli prvo uradno nudistično plažo na Slovenskem.
Severno od Novega mesta se dviga vinorodna Trška gora, ki je na senčni strani porasla z gozdovi, na sončni pa so jo številni lastniki zidanic in vikendov spremenili v Beverly hills dolenjske prestolnice. V letošnji poletni sezoni, zaznamovani s tako imenovanim domoljubnim oziroma patriotskim turizmom, so jo končno odkrili tudi Nedolenjci in celo nekaj tujih turistov. Potenje na električnih kolesih z etapnimi postanki v zidanicah, polnih cvička, tradicionalnih jedi in legendarne dolenjske domačnosti - to so glavni aduti trškogorske turistične ponudbe. A na koncu se navadno izkaže, da se lepote teh krajev ne da zajeti v bleščeče znamenitosti prospektov, saj takšnih niti nimajo na pretek. Treba je le ugrizniti življenje - in spomini vas potem niti doma več ne spustijo…
Duhovnik, arhivar, popotnik, pesnik, ki je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje izjemno odprtih nazorov, zavzemal se je za pravice malega človeka, kljub duhovniškemu poklicu pa je ves čas dvomil o čudežih. Zanimala ga je znanost, zgodovina, svoje znanje o svetu pa je nadgrajeval tudi z rednimi potovanji po Evropi in tudi dlje. Anton Aškerc je epski pesnik, ki nikoli ni zares našel sreče v življenju.
Blizu Krškega je Senovo, rudarsko mesto, v katerem je premogovnik rjavega premoga obratoval do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kraj ima bogato tehniško dediščino, več različnih lokomotiv in vagonov, vezanih na rudnik. V osnovni šoli je na ogled geološka zbirka z vzorci kamnin, fosilov in mineralov. Ohranjene imajo tudi tri zunanje krušne peči, v katerih so ženske, ki so se v mestne bloke preselile s kmetov, pekle kruh in prosjačo. A od vseh znamenitosti tistih posavskih koncev je tokrat glavna naravna. S predsednikom Turističnega društva Senovo Antonom Petrovičem smo se odpeljali v smeri Bohorja, do parkirišča na Jablancah, kjer je izhodišče poti štirih slapov. Pot, ki pelje mimo slapov Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik, je bila nekoč lovska in lovci so že včasih vedeli zanjo, drugim pa ni bila tako znana. Najbolj nevarni deli poti so zavarovani z jeklenico in stopnicami. Če se noge po prehojeni poti štirih slapov še ne bodo upirale, pa se lahko povzpnete do Velikega Javornika, ki je s 1023 metri najvišji vrh Bohorja.
Muzej Velenje ima kar nekaj enot, razporejenih tako v občini Šoštanj kot v občini Šmartno ob Paki, največja in najbolj znana lokacija pa je grad Velenje. Ta je v svoji zgodovini pogosto menjal lastnike, po drugi svetovni vojni so bila v njem stanovanja za rudarje in njihove družine, konec petdesetih let prejšnjega stoletja pa je postal sedež Muzeja slovenskih premogovnikov. Letos bo minilo tudi 750 let od prve pisne omembe gradu, o kateri nam je več povedala direktorica muzeja Mojca Ževart.
Botanični vrt Univerze v Ljubljani slavi 250. obletnico rojstva Alexandra von Humboldta, enega največjih naravoslovcev vseh časov.
Življenjske pripovedi maratoncev: Od operne pevke, ki teče maratone, tekača, ki niza največje maratone po svetu, do človeka, ki je alkoholno odvisnost premagal s tekom.
Čeprav se tistim koncem reče Vojskarska planota, pa je ta planota z dolinicami in grebenčki precej navidezna. Zato pa so tamkajšnje številne poti privlačne za gorske kolesarje pa tudi pohodnike, ki lahko odkrijejo enega lepših razgledov vse do Julijskih Alp. Čez Vojsko vodi tudi Slovenska planinska pot od Idrije do Golakov. Nas sta čez planoto vodila Urban in Matevž Šlabnik.
Od Rihtarjeve domačije v Babnem polju do Palčave šiše v Plešcah na hrvaškem delu Gorskega Kotarja.
Danes je supanje popularen šport med vsemi generacijami, supamo pa lahko tako na rekah kot na stoječih vodah. Je šport, ki je enostavno dostopen vsakomur, obožujejo ga otroci, rekreativni športniki pa tudi upokojenci. Število supanjer iz leta v leto raste, zato so najprljubljenejše lokacije velikokrat že preveč obljudene. Po spodnjem toku reke Krke, ki s 94 kilometri velja za najdaljšo zgolj slovensko reko, sta nas s supi popeljala Simona Potočar Agrež in Jernej Agrež, pionirja tega športa v Posavju. Reka Krka v spodnjem toku velja za še neodkrit biser, a postaja vedno bolj priljubljena postojanka za različne športne aktivnosti. Zaradi svoje mirnosti, neobljudenosti in neokrnjene narave, ki jo obdaja, pa postaja vedno bolj priljubljena tudi med ljubitelji supanja. Tina Šoln in Miha Švalj sta se s Simono in Jernejem odpravila iskat ideje za super vodno dogodivščino na tej dolenjski lepotici.
Neveljaven email naslov
