Andrej Štremfelj je bil tisti, ki je leta 1979 naredil slovito fotografijo, na kateri Nejc Zaplotnik sedi ob Kitajski piramidi na vrhu Mount Everesta. Fotografija danes pomeni simbol slovenskega himalaizma, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik pa imeni, ki sta poleg nekaterih drugih Slovenijo za zmeraj zapisali na alpinistični zemljevid sveta. Minilo je 35 let od takrat in Andrej Štremfelj je svojo vrhunsko kariero alpinista oplemenitil s še sedmimi vzponi na osemtisočake, priznanjem Zlati cepin za največji alpinistični dosežek leta in celo vrsto preplezanih smeri, ki ga postavljajo med največja imena slovenskega in svetovnega alpinizma. Zdaj predvsem gorski vodnik in inštruktor mlajšim generacijam je bil nočni gost nacionalnega radia. Tokrat je v radijski namesto alpinistični navezi z Juretom Čoklom spregovoril o svojem najbrž najbolj znanem vzponu, čeprav je bil tisti, za katerega je bil nagrajen z zlatim cepinom, neprimerno bolj zahteven. Na Kanchenzengo se je skupaj z Markom Prezljem povzpel v Alpskem slogu, kar do tedaj ni uspelo nikomur. Kljub veličastnim vzponom in izkušnjam, ki jih zdaj deli mlajšim rodovom, je povedal, da je malo strahu kljub vsemu vedno dobro imeti. A le do trenutka, ko se začne plezanje.

Andrej Štremfelj sam rad pove, kako zelo pomembno vlogo ima v njegovem življenju družina in kako zelo veliko srečo je imel, da je spoznal svojo ženo Marijo, ki je prav tako vrhunska alpinistka in ga tako povsem razume in seveda podpira.

Posebno mesto v karieri slehernega alpinista imajo soplezalci. Brez njih si vzpona ni mogoče zamisliti. Andrej Štremfelj je povedal, da je imel za soplezalce vedno dober nos ali pa morda tudi veliko sreče. Seveda se je spomnil tudi Nejca Zaplotnika, s katerim je Slovenijo zapisal na zemljevid alpinističnega sveta.

Veliko težavo alpinistom med vzponi v Himalaji predstavlja samota. To je preizkus trdnosti volje in duha za še tako izkušene plezalce. Nekateri se z njo spopadajo lažje, drugi težje, enostavna pa ni nikomur.

Andrej Štremfelj je dokaz, da je v življenju možno početi vse tisto, kar si človek želi in ga definira. Kljub izjemni karieri si je z ženo Marijo uspel ustvariti družino, ki ga je vedno podpirala in mu nudila vse tisto, kar je na odpravah kasneje občutil kot notranjo moč in veselje, ki je z vsako vrnitvijo domov postajalo vedno večje. Človek, kakršen je bil naš nočni gost, ponazarja tisto najboljše, na kar bi naš narod moral biti ponosen – skromnost, poštenje, predanost svojemu poslanstvu in pripravljenost slediti svojim sanjam. Bo že držalo, da je zlata generacija slovenskih alpinstov prav zaradi tega dosegala rezultate, ki jih bo v kontekstu časa, v katerem so bili doseženi, zelo težko preseči. Morda bi se morali tega bolj zavedati vsi in iz dediščine naših največjih plezalcev izluščiti sporočilo rodovom, ki prihajajo – naj nikoli ne nehajo verjeti v svoje sposobnosti in se truditi doseči tisto, v kar verjamejo.

Res je. Prvi vzpon na najvišji vrh sveta je bil veliko več kot samo alpinizem. Hvala, Andrej in Nejc.