Dorijan Zabukovšek je eden izmed ljudi, ki so svoje življenje posvetili pomoči drugim. Poklicno in prostovoljno, kot reševalec in kot gasilec. Oboje je tudi združil, saj kor reševalec uči gasilce, kot gasilec pa si z znanjem pomaga pri svojem poklicnem delu reševalca. Ob prostem času predvsem mož in očka kakšen trenutek izkoristi tudi za posebno strast – motor. Če bi lahko, bi z veseljem postal tudi reševalec na motorju, kot imajo to urejeno na reševalnih postajah v Kopru, Mariboru in Ljubljani – vendar se mu zdi, da v Celju, kjer dela, kaj takega ne bi bilo smotrno. Prihaja iz gasilske družine in je mož in oče v družini, kjer sta z ženo oba zaposlena v zdravstvu, obe hčerki pa sta, tako kot starša, tudi prostovoljni gasilki. Ponosno pove, da sta hčerki podedovali občutek za pomoč drugim in sta v svojem okolju že dejavni, če pride do situacije, ko je treba nekomu pomagati. Tudi sicer, pove, sta hčerki njegovo zatočišče in vir neusahljive energije. Kot tudi njegova žena, ki jo je spoznal ob delu na urgenci in mu je nekoč v jezi rekla, da z njim ne bi hotela biti nikoli, pa če bi bil zadnji moški na tem svetu.

Dorijan Zabukovšek je eden izmed ljudi, ki so svoje življenje posvetili pomoči drugim. Poklicno in prostovoljno, kot reševalec in kot gasilec. Oboje je tudi združil, saj kor reševalec uči gasilce, kot gasilec pa si z znanjem pomaga pri svojem poklicnem delu reševalca. Ob prostem času predvsem mož in očka kakšen trenutek izkoristi tudi za posebno strast – motor. Če bi lahko, bi z veseljem postal tudi reševalec na motorju, kot imajo to urejeno na reševalnih postajah v Kopru, Mariboru in Ljubljani – vendar se mu zdi, da v Celju, kjer dela, kaj takega ne bi bilo smotrno. Prihaja iz gasilske družine in je mož in oče v družini, kjer sta z ženo oba zaposlena v zdravstvu, obe hčerki pa sta, tako kot starša, tudi prostovoljni gasilki. Ponosno pove, da sta hčerki podedovali občutek za pomoč drugim in sta v svojem okolju že dejavni, če pride do situacije, ko je treba nekomu pomagati. Tudi sicer, pove, sta hčerki njegovo zatočišče in vir neusahljive energije. Kot tudi njegova žena, ki jo je spoznal ob delu na urgenci in mu je nekoč v jezi rekla, da z njim ne bi hotela biti nikoli, pa če bi bil zadnji moški na tem svetu.

Optimističen in veder, kakršen je, se drži krilatice ‘življenje je lepo’. Vendar pozna tudi njegove temne plati, za katere pravi, da ga bodo najbrž spremljale vse življenje. Vendar se z njimi zna spopadati – predvsem s humorjem in ‘ventilčki’, kot jim pravi, pa naj gre za potovanja z družino, motor ali športne izzive s prijatelji. Slednje zelo ceni. Pove, da ga lahko razumejo, saj večinoma prihajajo iz podobnih služb in vedo, kakšna je poklicna obremenitev, ki jo doživlja. Vsak dan.

Svojemu delu je popolnoma predan. Celo tako, da si je na levo ramo dal tetovirati znak reševalcev, zvezdo življenja. Tako se vedno znova zave, pravi, da je to njegovo življenje, ne samo delo in da bo to počel zmeraj. V svojem avtu hrani celo vrsto medicinskih pripomočkov, saj si ne želi, da bi še kdaj doživel, da bi se znašel v situaciji, ko imaš znanje, nimaš pa opreme, da bi pomagal ponesrečenim. To zna početi celo po telefonu – svoji znanki je nekoč po telefonu dajal navodila kaj naj stori, ko si je s kosilnico odrezala dva prsta na nogi.

Stresa, s katerim živi, se dobro zaveda. Pomoči psihologa reševalci nimajo, bila pa bi dobrodošla, pove. V tujini je to stalna praksa, pri nas pa bo najbrž poteklo še nekaj časa, preden se bo to zgodilo. In takrat bomo tudi videli, kakšne posledice je na nas v resnici pustil stres in način življenja, ki smo mu podvrženi, zaključi svojo misel. In nasmejan doda: “Ampak življenje je vseeno lepo, veste!”