Za njuno prvo potovanje v Azijo sta Valentina in Matic Pavlič – ker par izjemno rad potuje, sta že študentska leta pošteno izkoristila za potovanje – sta izbrala Kambodžo. In zakaj ravno to državo JV Azije? Zaradi prepleta vsega azijskega, novega, kar sta želela doživeti, zaradi narave in ker sta iskala državo s pestro zgodovino, s kulturnimi spomeniki, kar Kambodža s svojimi ostanki kmerske civilizacije nedvomno je.

O njunih najmočnejših spominih s poti: podoba pokrajine (prostrana riževa polja), arhitekturni dosežki templjev Angkor Wat, hrana, tržnice, nenazadnje tudi ljudje.

Na potovanje sta se odpravila brez nekega vnaprej pripravljenega načrta, ravno zaradi te spontanosti sta zadnji teden preživela na Laosu, ki sprva ni bil načrtovan. “Potovanje je potekal relativno hitro, ker je prevoz med posameznimi mesti dobro urejen,” njuno odločitev razloži Valentina.

Iz finančnih razlogov je imel njun let končno destinacijo na tajskih tleh v Bangkoku, sta pa zaradi tega bogatejša za izkušnjo več. “Slavna tajsko-kamboška meja ima svoj renome,” s smehom pripomni Valentina. “Za naju je bil kar šok. Prvič sva bila v Aziji, vse je bilo novo in drugačno. Meja v Aziji ne zgleda tako kot naša. Tam te nihče ne ustavi, nihče ne zahteva tvojih dokumentov. V bistvu moraš ti kot turist poiskati pravo okence, prave carinike, hkrati pa domačini kar prehajajo, vozijo vozove, prodajajo najrazličnejše stvari.” “Kaos je na meji,” z eno besedo Matic opiše stanje na meji.

Sladki kamboški sadeži so pustili dober okus v njunih ustih, malo manj sta bila navdušena nad smrdljivim sadežem t.i. stinky fruit oz. durian. Valentina in Matic bi to vonj gotovo rada izbrisala iz svojega spomin: “Gre za sadež, ki resnično zelo smrdi. Ampak Kambodžani ga imajo očitno radi, saj iz njega izdelujejo sok ali nekakšen shake. Zmešajo ga z mlekom, tako da ga je moč najti na vseh tržnicah, zavohaš ga pa na stotine metrov daleč.”

Riža se nista naveličala, saj so ga pripravili na 1001 način.

V Kambodži sta preizkusila vsa možna prevozna sredstva: avtobus, tuk tuk, kolo, čoln, celo slona!

Eno bolj zanimivih in nepozabnih doživetij pa je bil treking s sloni v odročni provinci Mondulkiri, kamor zaide le malo turistov. “Sloni so v Kambodži zelo domači. V divjini jih redko vidiš, jih praktično ni. Niso poceni, ne more si jih privoščiti vsak, zato v Kambodži obstajajo nekakšne vaške komune, ki si med seboj delijo enega slona.Vodniku slona pravijo mahout.”

“Sam nisem najbolj navdušen nad živalmi, so mi ljubše rastline,” prizna Matic in hkrati doda, da se vseeno ni mogel upreti šarmu slonov. “Res so me očarali, ker so prijazne in dostojanstvene, predvsem pa zanesljive živali. Prijetno se je zibati na takem velikanu.”

Slone domačini pogosto uporabijo kot delovno sredstvo, kot nekakšen traktor.

Presenetljivo dejstvo: Slonje dlake niso mehke, kot bi človek pričakoval, je ugotovil Matic. Turisti (v paru) načeloma sedijo v nekakšni košari, ki je nameščena na slonovem hrbtu. So precej neudobne, zato je mahout Maticu predlagal, da se preseli za slonji vrat, a je kmalu ugotovil, da ima slon kar trde dlake oziroma kocine, ki človeka bodejo, saj se ne ukrivijo. “No, jaz sem v pozibavanju na slonu uživala v košari,” v smehu pove Valetina.

“Čeprav je slon ogromna žival, v džungli ne pusti sledi, vsaj jaz jih nisem videl. Najin mahout pa ga je dobro izsledil.” Matic Pavlič o tem, kako poiskati slona na paši.

Tempelje Angkor Wat se da obiskati z različnimi prevoznimi sredstvi, Valentina in Matic sta se odločila za kolo. “Templji so v džungli, zato je večino cest v senci, kar je olajšalo kolesarjenje, saj temperature čez dan dosežejo tudi do 40 stopinj celzija in več,” pravi Valentina. “Vstajala sva pred 5. uro zjutraj – tako zaradi vročine kot tudi zaradi opevanih sončnih vzhodov. In zahodov, seveda.”