Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medtem ko v mestnih središčih kot gobe po dežju nastajajo urejeni urbani prostori in na obrobju mest rastejo visoke poslovne stavbe, se v urbanističnih načrtih tu in tam pojavi siva pega v obliki propadajoče hiše. Stene starih, zapuščenih, osamljenih in žalostnih stavb šepetajo številne zgodbe, ki pa jim znajo prisluhniti le redki. Mednje sodi svobodna umetnica in fotografinja Viktorija Rozman Bitenc, ki s svojimi fotografijami odkriva pozabljeni svet, ki se skriva za zaraslim vrtom, propadajočimi lesenimi vrati ali razbitim okenskim steklom. Razkrila nam ga bo v Nočnem obisku, kmalu po polnoči. Z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Nočni pogovor s fotografinjo in svobodno umetnico Viktorijo Rozman Bitenc
“Vstop v samo zgradbo, sam objekt zelo velikokrat ni ravno najbolj enostavna zadeva, saj je pogosto treba plezati, se plaziti. Včasih je zelo dobro, da si kondicijsko pripravljen, ker nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Včasih je to odveč, ker so vrata ali okno že odprta, ampak mene v bistvu bolj privlači tisto, kar ni dostopno vsakomur.”
Viktorija Rozman Bitenc je zaradi otroštva, ki ni bilo rožnato, in zaradi družbene nesprejetosti, pogosto iskala svoj prostor pod soncem. Mir, ki ga drugačni najstnici družba ni mogla ponuditi, je Viktorija našla v zapuščenih stavbah.
“Zapuščene zgradbe so bile dostikrat moje zatočišče, ko sem bežala stran od doma oz. v svoj svet. Tako, da v bistvu zapolnjujejo praznino, ki je nastala v meni.”
Viktorija želi propadajoče stavbe zaščititi, zato njihovih lokacij ne razkriva. Kljub temu, da so stavbe pogosto precej dotrajane, jih želi obvarovati pred potencialnim vandalizmom in poškodbami notranjosti, ki so posledice človeške objestnosti.
V času, ki ga je Viktorija preživela na ulici, je spoznala mnogo ljudi in pridobila veliko življenjskih izkušenj. Kljub temu pa neprestani strah in dvom v lastno preživetje naredita svoje.
“Ulica te preprosto prisili v to, da ali zapadeš v drogo ali zapadeš v alkohol ali preprosto zapadeš v katerokoli drugo odvisnost.”
“V zapuščenih zgradbah velikokrat srečam ljudi z roba, ki imajo sto in eno različno zgodbo življenja,” pripoveduje 22-letnica. Ker so bili brezdomci prvi ljudje, ki so jo sprejeli brez predsodkov, težko sprejme omejenost, s katero mimoidoči gledajo na ljudi z ulice, do katerih usoda ni bila prijazna.
Ko je Viktorijin mož beračil na ulici, je k njemu pristopila starejša gospa in mu rekla, naj vendar izgine domov. Ko ji je fant povedal, da nima doma, je gospa izustila še žaljivko. “Fant, ki se je več ur trudil za to, da bi preživel dva, ki je že osem let na ulici, da mu starejša oseba, ki bi morala biti situirana, modra … da si privošči takšen žaljivi pristop do osebe, ki nima doma namesto, da bi ga poslušala, poslušala samo zgodbo, se meni zdi žalostno,” pripoveduje Viktorija.
“Kljub temu, da sam ni imel volje, ambicij, ciljev, za katere bi se trudil, dopolnjujeva in rešujeva drug drugega. Sam njegov pojav, njegova drugačnost, njegov način življenja je isti kot moj.”
Prav v mesecu aprilu sta Damjan in Viktorija Rozman Bitenc praznovala drugo obletnico poroke.
V stavbe vstopa kot obiskovalka, ne plenilka, zato svojega pohajkovanja po praznih sobah ne razume kot vdor. Stavbe skrivajo številne zgodbe v obliki črno-belih razglednic, zemljevidov Ljubljane in starega Rolls Royca zlate barve. Zgodovino hiše in avtomobila je Viktoriji razkril brezdomec, ki je tam prebival.
“Na tem podstrešju sem odkrila skrinjo, ki je bila nekoč last tržnega inšpektorja v Ljubljani. V času, ko je v Ljubljani bil župan gospod Ivan Hribar.”
V Nočnem obisku, ki mu lahko v celoti prisluhnete na zgornji povezavi, smo se podali v svet, ki je po navadi skrit našim očem. Pa ne zato, ker bi sam iskal temne kotičke, v katere bi se potuhnil, ampak ker se mi odločimo, da ne obstaja več. Morda tudi vas, ko hitite od doma do dela ali pa po svojih opravkih, pot vodi mimo zapuščene, osamljene, propadajoče hiše, ki je pravzaprav sploh ne opazite. Opazi pa jih fotografinja in svobodna umetnica Viktorija Rozman Bitenc, ki jim namenja spodnje verze.
Zapuščene zgradbe – Ljubezen
“Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjuje in mi daje energijo.
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo.
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije.
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to, kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo.”
Deklica iz cunj je album, ki Viktorijo najbolje pooseblja. Fotografije je posnel njen mož Damjan.
Viktorija na Nočnem obisku v studiu nočnega programa.
foto: Darja Pograjc
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Medtem ko v mestnih središčih kot gobe po dežju nastajajo urejeni urbani prostori in na obrobju mest rastejo visoke poslovne stavbe, se v urbanističnih načrtih tu in tam pojavi siva pega v obliki propadajoče hiše. Stene starih, zapuščenih, osamljenih in žalostnih stavb šepetajo številne zgodbe, ki pa jim znajo prisluhniti le redki. Mednje sodi svobodna umetnica in fotografinja Viktorija Rozman Bitenc, ki s svojimi fotografijami odkriva pozabljeni svet, ki se skriva za zaraslim vrtom, propadajočimi lesenimi vrati ali razbitim okenskim steklom. Razkrila nam ga bo v Nočnem obisku, kmalu po polnoči. Z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Nočni pogovor s fotografinjo in svobodno umetnico Viktorijo Rozman Bitenc
“Vstop v samo zgradbo, sam objekt zelo velikokrat ni ravno najbolj enostavna zadeva, saj je pogosto treba plezati, se plaziti. Včasih je zelo dobro, da si kondicijsko pripravljen, ker nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Včasih je to odveč, ker so vrata ali okno že odprta, ampak mene v bistvu bolj privlači tisto, kar ni dostopno vsakomur.”
Viktorija Rozman Bitenc je zaradi otroštva, ki ni bilo rožnato, in zaradi družbene nesprejetosti, pogosto iskala svoj prostor pod soncem. Mir, ki ga drugačni najstnici družba ni mogla ponuditi, je Viktorija našla v zapuščenih stavbah.
“Zapuščene zgradbe so bile dostikrat moje zatočišče, ko sem bežala stran od doma oz. v svoj svet. Tako, da v bistvu zapolnjujejo praznino, ki je nastala v meni.”
Viktorija želi propadajoče stavbe zaščititi, zato njihovih lokacij ne razkriva. Kljub temu, da so stavbe pogosto precej dotrajane, jih želi obvarovati pred potencialnim vandalizmom in poškodbami notranjosti, ki so posledice človeške objestnosti.
V času, ki ga je Viktorija preživela na ulici, je spoznala mnogo ljudi in pridobila veliko življenjskih izkušenj. Kljub temu pa neprestani strah in dvom v lastno preživetje naredita svoje.
“Ulica te preprosto prisili v to, da ali zapadeš v drogo ali zapadeš v alkohol ali preprosto zapadeš v katerokoli drugo odvisnost.”
“V zapuščenih zgradbah velikokrat srečam ljudi z roba, ki imajo sto in eno različno zgodbo življenja,” pripoveduje 22-letnica. Ker so bili brezdomci prvi ljudje, ki so jo sprejeli brez predsodkov, težko sprejme omejenost, s katero mimoidoči gledajo na ljudi z ulice, do katerih usoda ni bila prijazna.
Ko je Viktorijin mož beračil na ulici, je k njemu pristopila starejša gospa in mu rekla, naj vendar izgine domov. Ko ji je fant povedal, da nima doma, je gospa izustila še žaljivko. “Fant, ki se je več ur trudil za to, da bi preživel dva, ki je že osem let na ulici, da mu starejša oseba, ki bi morala biti situirana, modra … da si privošči takšen žaljivi pristop do osebe, ki nima doma namesto, da bi ga poslušala, poslušala samo zgodbo, se meni zdi žalostno,” pripoveduje Viktorija.
“Kljub temu, da sam ni imel volje, ambicij, ciljev, za katere bi se trudil, dopolnjujeva in rešujeva drug drugega. Sam njegov pojav, njegova drugačnost, njegov način življenja je isti kot moj.”
Prav v mesecu aprilu sta Damjan in Viktorija Rozman Bitenc praznovala drugo obletnico poroke.
V stavbe vstopa kot obiskovalka, ne plenilka, zato svojega pohajkovanja po praznih sobah ne razume kot vdor. Stavbe skrivajo številne zgodbe v obliki črno-belih razglednic, zemljevidov Ljubljane in starega Rolls Royca zlate barve. Zgodovino hiše in avtomobila je Viktoriji razkril brezdomec, ki je tam prebival.
“Na tem podstrešju sem odkrila skrinjo, ki je bila nekoč last tržnega inšpektorja v Ljubljani. V času, ko je v Ljubljani bil župan gospod Ivan Hribar.”
V Nočnem obisku, ki mu lahko v celoti prisluhnete na zgornji povezavi, smo se podali v svet, ki je po navadi skrit našim očem. Pa ne zato, ker bi sam iskal temne kotičke, v katere bi se potuhnil, ampak ker se mi odločimo, da ne obstaja več. Morda tudi vas, ko hitite od doma do dela ali pa po svojih opravkih, pot vodi mimo zapuščene, osamljene, propadajoče hiše, ki je pravzaprav sploh ne opazite. Opazi pa jih fotografinja in svobodna umetnica Viktorija Rozman Bitenc, ki jim namenja spodnje verze.
Zapuščene zgradbe – Ljubezen
“Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjuje in mi daje energijo.
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo.
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije.
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to, kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo.”
Deklica iz cunj je album, ki Viktorijo najbolje pooseblja. Fotografije je posnel njen mož Damjan.
Viktorija na Nočnem obisku v studiu nočnega programa.
foto: Darja Pograjc
Dr. Blaž Kosovel je urednik, publicist, voditelj, organizator dogodkov, doktor znanosti, turistični vodnik. V svoji doktorski disertaciji je raziskoval razliko med ZDA in evropskimi državami, kjer je kot temeljni pojem raziskovanja izpostavil pomen kulture. Leta 2022 je izdal knjigo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Knjiga je tematsko dvoje: sistematična zgodovina pojmov kultura in civilizacija (od njunih prvih omemb do 20. stoletja) in podrobna predstavitev ZDA kot tiste države, kjer kultura ni imela glavne vloge pri njenem nastanku, kot to velja pri nas v Evropi. Dr. Kosovel je napisal tudi spremno besedo k letos izdani knjigi ameriškega antropologa Davida Graeberja z naslovom »Bulšihti: teorija«. V goriškem prostoru ga poznajo kot člana Društva humanistov Goriške, kot avtorja dokumentarne serije Goriški sprehodi, soorganizatorja festivala Mesto knjige in drugih dogodkov.
Dež je zalil solato in vrtički so podivjali. Presneti polži pa tudi. Kaže, kot da jih je vsako leto več in če jih ponoči ročno ne pobereš, noben pripravek zares ne zaleže. Za nami je prijeten sončen dan, ki je zvabil na plano vse, kar leze in gre. Parki, travniki, igrišča in griči so oživeli. Kako tudi ne, ko pa vse cveti in diši! Med epidemijo smo si priskrbeli družbo kužkov in tudi repatih kožuščkov je vsepovsod polno. Pred nami je nov teden, nov krog življenja in če bi v nedeljo zvečer radi malo poklepetali, vas Mojca Blažej Cirej od 22 h do polnoči vabi v svojo družbo. Na Prvem!
Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.
Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.
Pomlad se vsa dišeča razpira pred nami. Malce nam še nagaja aprilski mraz, a plaščev ne bomo več dolgo potrebovali.Bomo pa potrebovali – tako kot vedno – dobro družbo.
Gostja nocojšnjega nočnega programa bo Ljubica Kolander Bizjak, upokojena zdravnica družinske medicine Zdravstvenega doma Koper. V 42 letih dela je zdravila več generacij istih družin in se soočala s številnimi spremembami v organizaciji zdravstvenega varstva. Zagovarja stališče, da bolnik ne sme biti za nič prikrajšan, stavi na timsko delo. Delo z ljudmi je ni nikoli obremenjevalo, čeprav je včasih v enem dnevu obravnavala tudi več kot 100 pacientov in ambulanto zaključila šele takrat, ko nikogar več ni bilo v čakalnici. Zdaj dva krat na teden dela v ambulanti Univerze na Primorskem. Delo z mladimi jo izjemno veseli. Pravi, da so mladi ozaveščeni in tudi hvaležni pacienti. Z njo se bo pogovarjala Mateja Brežan.
Pomlad je tu, lepi topli dnevi. To noč bodo kazalci na uri smuknili za eno uro naprej, na poletni čas. Življenje teče naprej v dobrem in slabem. Če lahko, pokličite v nočni program in poklepetajte z Mojco Blažej Cirej. Par besed, saj ni treba, da poveste kaj posebnega. Nekatere teme so večne: živali, zdravje, dogodki v vašem kraju, odnosi v družini, vdovstvo, šale.
Ob vznožju Čavna, v idilični vasici Lokavec pri Ajdovščini, ima Urška Lemut zeliščno kmetijo, ki jo je poimenovala Vila Lavanda. Že ime pove, da v času žetve okrog hiše diši po sivki. Osrednji del nasada je rožni vrt z izvirsko vodo. Poleg sivke in vrtnic damaščank Urška vzgaja še rožmarin, žajbelj, geranijo, smilj, ognjič in druga zelišča ter iz njih pripravlja različne pripravke. Uresničila je svoje otroške sanje. Da bi bila bližje naravi, je pustila redno službo in se preselila v počitniško prikolico, ki jo obkrožajo borovci. Kasneje si je ob njej zgradila hiško, v kateri omamne vonjave in zdravilne učinkovine zelišč ujame v stekleničke. Z nocojšnjo gostjo se je pogovarjala Nataša Uršič
Nejc Poklar je predsednik Rokometnega društva Koper, v dolgi rokometni turneji je igral za domače in tuje klube. Na tujem se je preizkusil tudi v Libanonu in Iranu, kariero v tujin pa je sklenil na Kosovu. V karieri je bil član mladih reprezentanc Slovenije, desetkrat mu je uspelo zaigrati tudi v članskem dresu izbrane vrste. Po koncu igralske kariere se je preizkusil tudi v vlogi trenerja in športnega direktorja. Nejc Poklar prihaja iz rokometne družine, tudi o tem bosta v prvi uri nočnega programa govorila z gostiteljem, Primožem Čeparjem.
Za tokratni Nočni obisk smo se odpravili v osrčje Goričkega, kamor sta se iz Kranja preselila Bine in Katarina Volčič. Bine, ki je svoje kuharsko znanje pili na eni najbolj znanih kuharskih šol v Parizu, je slovenskemu občinstvu verjetno najbolj znan kot mojster in žirant v kuharskih resničnostnih šovih. In ravno v času šolanja v Parizu je tam spoznal Katarino. Po svojih 17 letih partnerstva in uspešnem gostinskem poslovanju v Ljubljani, sta sprejela odločitev, da mestni vrvež zamenjata za podeželje, kjer sta gostom na široko odprla vrata posestva Monstera. Gre za unikatno zgodbo, ki jo v Motovilcih pišeta že skoraj dve leti.
V prvi uri nočnega programa boste deležni pogovora z Martino Marušič Kos, vodjo službe za komuniciranje na Univerzi na Primorskem, ki pa jo boste spoznali tudi v mnogih drugih vlogah. Je namreč tudi strastna bralka, ki se lahko pohvali z več kot 200 prebranimi knjigami letno, velika ljubiteljica peke, blogerka na pavzi, mama, rada pa tudi kaj sešije. Na Nočni obisk jo je povabila Anita Urbančič.
Na nočni obisk malo po polnoči je prišel pevec, ki se je začel ukvarjati z glasbo že v 5. razredu osnovne šole, ko se je odločil postati kitarist. V mladosti je sodeloval v več slovenskih rokovskih zasedbah, v katerih je pel in igral. Pomembno prelomnico v njegovi glasbeni karieri je pomenila pridružitev skupini Pop Design, katere frontman je bil med letoma 1990 in 1995. Posnel je nekaj največjih uspešnic skupine: »Ne bom ti lagal«, »Ko si na tleh«, »Potepuh«. Leta 1995 se je odpravil na samostojno glasbeno pot. O skoraj 30 letih solistične kariere je govoril Vili Resnik.
Gin z bučnimi semeni ali gin, navdihnjen s prekmurskim paradižnikom? To sta le dva od šestih okusov Prekmurja, ki sta ga v svojo linijo ginov Heaven & Hell – Nebesa in pekel drzno vključila Tanja in Robert Sobočan iz Velike Polane. Pred nekaj dnevi smo se odpravili v vas, ki je od Murske Sobote oddaljena le nekaj kilometrov, ter pred mikrofon povabili par, ki je s svojo unikatno podjetniško idejo v lanskem letu pobral kar nekaj zavidljivih mednarodnih priznanj. Kateri njun gin je v Singapurju prejel zlato priznanje in kateri gin je bil v Londonu izbran za enega od petnajstih najboljših ginov sveta leta 2023? Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja prinašata Tanja in Robert Sobočan, ki sta nam zaupala tudi njuno navdihujočo zgodbo, kaj vse lahko dosežeš, ko v svoje sanje verjameš, vlagaš trud, čas in tudi veliko dela.
Dan se daljša, pusta smo preživeli, življenje končno spet postaja barvitejše in zabavnejše. Noči pa so lahko kljub temu hladne in prazne. Napolnimo jih z dobro voljo, pravi voditeljica Mojca Blažej Cirej. Ali vsaj z druženjem, poslušanjem in pogovori. Zanima jo vse, kar se vam dogaja, kako gre vašim domačim živalcam, kaj dobrega berete in katera šala vas je spravila v smeh.
Na nočni obisk prihaja dolgoletna novinarka in glasbena urednica na Radiu Koper, Tatjana Gregorič. V radijski eter je skoraj 40 let prinašala številne, predvsem glasbene zgodbe s Primorske in zamejstva. V največje veselje in zadovoljstvo ji je bilo delo z mladimi ustvarjalci, ki jih, kot pravi Tatjana, lahko še danes kadarkoli pokliče, čeprav so nekateri svetovno uveljavljeni glasbeniki. O tem in številnih drugih njenih projektih in pobudah, zaradi katerih je septembra lani prejela najvišjo nagrado Mestne občine Nova Gorice, nagrado Franceta Bevka za življenjsko delo, pa v pogovoru s Karin Zorn Čebokli.
Boštjan Colarič je leta 2022 v samozaložbi izdal knjigo z naslovom Pismo sebi, za katero je lani prejel nagrado za najbojšo samozaložniško knjigo. V utemeljitvi so zapisali, da je po obsegu že kar pošten in zajeten roman, ki bralca kar presune. Z Boštjanom Colaričem, ki zna tudi tesariti in si je sam, s svojimi rokami, zgradil tudi hišico, se je za nocojšnji Nočni obisk pogovarjala Urška Krišelj Grubar.
Turizem smo ljudje - je slogan legendarne kampanje za promocijo turizma v Sloveniji v osemdesetih letih. Vodniki in vodnice so osebe, ki so lahko prvi in zadnji stik turistov z našo državo. Z eno bolj dejavnih lokalnih turističnih vodnic v slovenski Istri, Ireno Pahor, se bo v oddaji Nočni obisk pogovarjala Tjaša Škamperle.
Nočna gostja na Prvem je pevka, avtorica številnih besedil v narodno-zabavni glasbi, klarinetistka in saksofonistka iz Ljubečne pri Celju Vera Šolinc. Leta 1997 je postala stalna članica Gašperjev, s katerimi je v družbi Slavka Avsenika obredla odre po širni Evropi in ima na to obdobje najlepše spomine.
»Znanost ni igra za fante ali igra za punce, znanost je igra za vse.« To je misel temnopolte ameriške igralke Nichelle Nichols. Hkrati pa tudi naslov poglavja v knjigi, ki sta jo skupaj napisala gosta Nočnega obiska. In kdo to sta? Marina Dermastia in Tom Turk. Skupne strasti ju povezujejo že štirideset let. Oba sta biologa, raziskovalca in predavatelja, sta starša, zdaj že tudi dedek in babica. Več o sebi, vznemirljivih pustolovščinah in odkritjih ter tudi o tistem, česar v njuni knjigi ne piše, sta povedala v pogovoru z Iztokom Koncem.
Razvoj zavesti je bil do sedaj prepuščen stihiji, v prihodnje pa bi lahko bil voden - za vse, ki bi to hoteli. Tako pravi v razširjeni in dopolnjeni izdaji svoje zajetne knjige Razvoj zavesti David Cigoj iz Mirna na Goriškem. Na njegovi spletni strani lahko preberemo, da je novinar, raziskovalec in turistični vodnik. Pred trinajstimi leti je med mirno vožnjo nedaleč od kamnitih balvanov Stonehengea v Angliji doživel neke vrste razsvetljenje ali natančneje uvid, je prepričan. Da bi ta preblisk bolje razumel in raziskal se je odločil za doktorski študij sociologije, pri čemer ga zanima predvsem relacija med družbenim in psihološkim razvojem posameznika. Več nam bo David Cigoj povedal v nočnem obisku. Poklepetali bomo tudi z najboljšim poročnim fotografom na svetu, opazovali in poslušali ptice ter izvedeli, kako se na Goriškem pripravljajo na 250-o obletnico rojstva duhovnika, alpinista in humanista Valentina Staniča. Seveda pa smo v tokratnem nočnem programu, ki ga je pripravil Valter Pregelj, poskrbeli še za druge zanimive in aktualne vsebine.
Neveljaven email naslov
