Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
V prvi uri nedelje bo naša gostja Živa Kavka Gobbo, predsednica društva Focus – društva za sonaraven razvoj. Ekipa Focusa prek različnih projektov in kampanj osveščanja deluje na področju podnebnih sprememb, energije, mobilnosti, globalne odgovornosti in etične potrošnje. Gotovo poznate njihov Dan brez nakupov – iniciativo, kjer potrošnike v času predpraznične nakupovalne mrzlice opozarjajo, naj raje, namesto daril, podarijo svoj čas in s tem omejijo globalno rast potrošništva. V zadnjem času se veliko ukvarjajo tudi s konceptom odrasti, ki vsa našteta področja združuje ter nas uči prav racionalizacije porabe naravnih virov ter spodbuja kakovostno življenje s poudarkom na globalni odgovornosti in preudarni potrošnji.
Balinanje je šport držav ob sredozemskem morju, Slovenija pa je med najuspešnejšimi. Naša reprezentanca je to potrdila tudi na nedavnem svetovnem prvenstvu v Maroku. Iz Casablance se je vrnila s šestimi medaljami. Eno od treh zlatih je v hitrostnem zbijanju osvojil Anže Petrič iz Gradišča pri Vipavi, ki prihaja na nočni obisk. Gostitelja, Sandija Škvarča, bodo zanimale številne podrobnosti o tem športu in tudi to, zakaj je balinanje doma predvsem ob Sredozemskem morju.
Nikola Klašnja je popotnik in turistični vodič, ki svojih strank ne vodi po klasičnih turističnih destinacijah, ampak po mestih in državah, kamor ljudje (če sploh) zaidejo zelo redko. Letos, na primer, v Severno Korejo, od koder se je njegova stranka vrnila z zlato medaljo z maratona v Pjongjangu. Z voditeljem Juretom K. Čoklom bosta skušala najti tudi odgovor na vprašanje, ali je v Severno Korejo tudi v resnici tako zelo težko vstopiti.
Na obisk v nočni program prihajata Nataša Zupe, vodja poslovne enote Trenkwalder v Mariboru in Alenka Kraljič, psihologinja in vodja razvoja poslovanja v omenjeni kadrovski družbi. Pogovarjali se bomo o tem, kakšni so trendi zaposlovanja, kateri poklici oz. veščine se iščejo, kako pritegniti ljudi, da se prijavijo na razpise in kakšen je trg dela. Po drugi strani pa se bomo dotakniti tudi izjemno pomembnih tem, kot so: kaj pomeni dober razgovor, kako se nanj pripraviti, kako izbrati dobrega kandidata, pa tudi, kaj za delodajalce in delavce pomeni spodbudno okolje. Vabljeni k poslušanju. Nočni program bo vodila Jasmina Bauman.
Danes se je v Ljubljani začel festival stripa, ki sliši na ime Tinta in bo trajal do sobote. Vsi tisti, ki bi ga radi obiskali, pa vam to ne bo uspelo, vabljeni, da prisluhnete nocojšnjemu Nočnemu obisku. V svet stripa nas bo po polnoči popeljal Santiago Martin Sanchez. Španec, ki že 18 let živi pri nas, je risar stripov, pa tudi prevajalec in lektor španščine na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Odkar živi v Ljubljani je izdal že več stripov. Med zgodbe v slikah vas bo v noči iz torka na sredo popeljal v družbi Darje Pograjc.
Prostega časa skoraj nimam, pravi biolog Cene Gostinčar. Zato smo polno zaposlenega raziskovalca povabili na Nočni obisk. Njegovo delovno okolje so ledeniki in rudniki soli, z veseljem pa bi delal tudi v vesolju ali reaktorju jedrske elektrarne. Dr. Gostinčar namreč preučuje sledi življenja v najbolj ekstremnih okoljih. Tam pa dokazano preživijo samo glive. Znano je, da so nekatere med njimi že naselile tudi naše pralne in pomivalne stroje, zato nas bo zanimalo, če se zaradi tega kaj manj suče po kuhinji. Dr. Cene Gostinčar bo gost v noči z nedelje na ponedeljek. Za pozni klepet ga je nagovoril Iztok Konc.
Oktober je dober in to je res. V mestu bo kmalu zadišalo po kostanju. Noči so postale prijetno hladne, ampak v tej s sobote na nedeljo nikar takoj ne zadrnjohajte. Ob telefonu vas že težko pričakuje voditeljica Mojca. Dovolj je že, če se oglasite za par besed ali s kako šalo.
Ob svitu na družabnem omrežju že objavlja fotografije sončnega vzhoda nekje visoko v gorah. Tik preden se znoči pograbi svoje tri pse in še pred temo skoči na Sveto Trojico, hrib nad Zagorjem pri Pivki. Če res nima časa, s kolesom na hitro prevozi nekaj kilometrov. Vmes splete kak pulover ali nogavice, napiše knjigo, se uči finščine, vodi domače kulturno društvo in hodi v službo. Pred štirimi leti je zbolela za rakom na dojki . Danes o bolezni, ki jo je z njej lastno trmo premagala, govori na glas. Na nočni klepet prihaja novinarka Alenka Bevčič. In nič čudnega ne bo, če jo bo potem, mahnila naravnost v hribe.
Na Nočni obisk prihaja Aleš Bučar Ručman, doktor sociologije in docent na Fakulteti za varnostne vede. Njegovo raziskovanje je osredotočeno na sociologijo odklonskega s poudarkom na raziskovanju mednarodnih migracij ter njihove povezave s kriminaliteto in vedno večjo pretvorbo migracij v varnostne grožnje. Je avtor oziroma soavtor več knjig, njegova zadnja znanstvena monografija ima naslov Migracije in kriminaliteta: Pogled čez meje stereotipov in predsodkov. Trdi, da je za pravo razumevanje položaja v družbi treba pogledati na njen odnos do najranljivejših, nemočnih in marginaliziranih. Zagovarja raziskovanje na terenu in med ljudmi, to pa ga je vodilo od začetkov v prevzgojnem zavodu do začasnega bivanja v drugih mestih in nazadnje opazovanja v begunskih centrih in na meji. O sebi pravi, da mu ni nikoli dolgčas, temveč ravno obratno, zanj imajo dnevi premalo ur. Z Alešem Bučarjem Ručmanom se bo pogovarjala Petra Medved.
Po polnoči bo gostja nočnega programa Nataša Kos Križmančič, refleksoterapevtka in vodja Šole obrazne refleksoterapije. Po diplomi iz sodobnega plesa na univerzi v Amsterdamu je bila več let plesalka in koreografinja v slovenskem in mednarodnem prostoru, zadnjih nekaj let pa se posveča ljudem s poškodbami možganov in otrokom s posebnimi potrebami. V ponovitvi oddaje Ritem mesta bomo prisluhnili instrumentalni glasbi Andreja Ofaka in Boruta Morija, ki sta se skupaj podpisala pod album Odmevi reke Drave.
Začetki podvodnega hokeja v Sloveniji segajo v leto 1995. Pionir športa zaradi športa pri nas je Rudi Brajdič. S kolegi potapljači so na koledarju potapljaške zveze videli, da imajo na Nizozemskem potapljaško prvenstvo v podvodnem hokeju. In so šli pogledat, kot reprezentanca, ki hokeja pred tem še nikoli ni igrala. Rudi Brajdič se ne znajde dobro le v vodi, dobro krmari tudi med ognjenimi paprikami. Čilihead Van den Brudi na svoji čili farmi vzgoji več kot 900 sadik čilijev, med njimi tudi nekaj najbolj ognjenih. Kako jih uporabi, boste izvedeli v nočnem obisku.
Na prvem bomo tokrat lahko prisluhnili zvokom, ki jih v javnem prostoru kot umetniške projekte oddaja nek drug radio. Na obisk prihaja intermedijska umetnica, arhitektka, scenografka, kostumografka in soustanoviteljica radia Cona, zvočne umetniške platforme za procesiranje sodobnih umetnosti. S soavtorjem Branetom Zormanom sta med drugim ustvarila že kar nekaj zvočno-pohodnih performansov – sprehodov po različnih lokacijah. Na naslednjega z naslovom HODI.TI, se boste lahko podali že kmalu, na festivalu Mesto žensk, ki se začenja konec tega tedna. Vabljeni torej na radijski nočni sprehod in seveda tudi na tistega po mestnih ulicah, ki bo zvok in pripoved prepletel s prostorom. Ireno Pivka bo v nočnem programu gostila Nada Vodušek.
V prvih minutah oktobra bomo v imenitni družbi lutk, lutkarstva in zgodb. V svoji malhi življenjskih dogodivščin, dela, izzivov in odkrivanj kulturno-ustvarjalnih svetov, vse to hrani lutkovna animatorka, igralka in pripovedovalka Katja Povše. Diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja se z lutkarstvom ukvarja že 25 let, v tem času pa je vdahnila življenje mnogim likom, za mlajše in starejše. S seboj pripelje tudi gospodično Baziliko in ker ta rada potuje po različnih svetovih se gremo seveda potepat tudi mi. Katja Povše bo gostja nedeljskega nočnega obiska, na katerega jo je povabila Mojca Delač.
Katja Milič je italijanska državna prvakinja 2. kategorije v namiznem tenisu. To pomeni, da se med italijanskimi namiznoteniškimi igralkami uvršča na skupno 9. mesto. Energična zamejka ni profesionalka, a namiznega tenisa ni opustila ne zaradi službe ne zaradi družine. Ob podpori bližnjih je našla pot, da trenira in igra, namizni tenis pa je postal pomemben del njene družine. Z zamejstvom je ne povezujeta le družina in namizni tenis, pač pa tudi poklic učiteljice. Uči v zamejstvu in obenem prek svojih otrok spoznava tudi slovensko šolo. Kakšne so podobnosti in razlike? Kako namizni tenis narekuje družinsko življenje in obratno? Kako podobni smo si Slovenci na obeh straneh meje in v čem se razlikujemo? S Katjo Milič se bo v Nočnem obisku pogovarjala Janja Novoselc.
Še en teden nas loči do 23. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Letos se bo pestro dogajanje, ki zajema raznovrstne dogodke, vrtelo okoli vprašanja reproduktivne svobode. Domače in tuje umetnice in umetniki, ki se svojih vsebin lotevajo kompleksno, kritično, prodorno in drzno, bodo s svojimi deli spodbujali razmišljanje o enakih možnosti ter o preseganju stereotipov spolnih vlog. Osvetlili bodo vse plati reprodukcije, od pravice od splava do drugačnih družinskih modelov. Kje na poti do enakopravnosti smo kot družba in kam nas ta pot še lahko zapelje, nam bo poskušala odgovoriti Teja Reba, umetniška vodja Mesta žensk.
Na nočni klepet prihaja Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo, ki se že več kot dvajset let ukvarja z osebnostnim razvojem – s poudarkom na osebni karizmi in govorici telesa. O samozavesti, govorici telesa, zapeljevanju, bontonu in še o čem bo pripovedoval po polnoči voditelju Robertu Zajšku.
Noč ima svojo moč in takrat lahko tudi pogovor o »tistih rečeh« steče brez »ovinkastega besedja«. Kako so se imeli radi naši predniki? Kakšno je bilo intimno življenje, higiena in prehranjevanje Slovencev, ki so bili na naših tleh rojeni v prvi polovici 20. stoletja? Milena Miklavčič se je podala na nepredvidljivo pot raziskovanja nečesa, kar se nam zdi na videz čisto blizu, a je hkrati tako daleč. Nastala je mešanica bistroumne etnološke raziskave in zgodovinske analize. Humorno in hkrati trpko branje o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov je navdušilo slovenske bralce. Ljubiteljsko raziskovalno delo pisateljice, publicistke in novinarke Milene Miklavčič se nadaljuje. Smo Slovenci res začeli »seksati« šele po letu 1965? So stiske in intimne zagate sodobnih ljudi bistveno drugače od tistih izpred 100 let? In kam pridemo, če pri »hrastu zavijemo na levo«? Po polnoči na Prvem se bo z Mileno Miklavčič pogovarjal Bojan Leskovec.
V goste na 1. Program Radia Slovenija prihaja neutrudljiv karizmatik številnih znanj in talentov, Rok Bohinc. Igralec, režiser, scenarist, voditelj, animator, predvsem pa strasten stand up komik in improvizator, ki je eden izmed krivcev za vse večjo priljubljenost improviziranega gledališča tudi med osnovnošolci in srednješolci. O delovnih in življenskih navdihih se bo v nočnem programu pogovarjal z voditeljico Matejo Grahovac. Pridružite se jima po polnoči.
Parki in drevoredi. Trgi in ulice. Otroška igrišča. Rečna obrežja. Vsa naša skupna srečevališča, obpotja in razpotja. Poslanstvo krajinske arhitekture ni le sajenje dreves, kot si včasih zmotno predstavljamo, ampak resen premislek, kako kakovostno oblikovati prostor, ki je naše skupno dobro. Na nočni obisk prihaja krajinski arhitekt, ustanovitelj in odgovorni urednik spletne strani Landezine, ustanovljene leta 2009. Spletna stran predstavlja dobre projekte s področja krajinske arhitekture z vsega sveta. Konec tega tedna bo v Ljubljani potekal njihov že drugi mednarodni dogodek Landezine Live, ki bo k nam pripeljal zanimive strokovnjake s področja krajinske arhitekture in arhitekture. Zaša Brezarja je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Jesen nas je že pobožala s svojimi hladnimi prsti, čeprav še ni njen čas. V primerjavi z vročimi nočmi v prejšnjih mesecih so te zdaj pravi blagoslov. Vendar v noči s sobote na nedeljo nikar prehitro ne smuknite pod odejo – ob telefonu vas v nočnem programu pričakuje in potrebuje voditeljica Mojca.
Neveljaven email naslov