Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas. Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.

Petek 13. smo začeli s pogovorom z glasbenikom in piscem Miho Blažičem oziroma N’Tokom, ki v zadnjem času publiko nagovarja tudi kot kolumnist časnika Mladina in pisec bloga. V Novem Mestu rojeni pevec skupine Moveknoledgement, tudi solo izvajalec različnih glasbenih zvrsti in nekdanji študent teologije je del svoje mladoti preživel v ZDA. Svet, v katerem živimo, ga ne navdaja z dobrimi občutki. Naš čas je prelomen, pove, saj z odnosom do beguncev ne odločamo samo o usodi beguncev ampak tudi o svoji usodi – v kakšni Evropi bomo živeli v prihodnosti in kakšna bo ta Evropa do nas.

Ekstremne situacije, v katerih se znajdemo, vedno vodijo v nove oblike izražanja. Tudi v glasbi je tako, ni pa glasba nujno emancipatorna. Pogosto, pove, glasbi in umetnikom pripisujemo prevelik pomen. Ponavadi je glasba samo posledica tistega, kar naredijo navadni ljudje – kot v 60. letih minulega stoletja. Glasbeniki vse te spremembe spremenijo v glasbo. Sicer se mu zdi, da je kot medijsko prepoznavna oseba naredil premalo. Počuti se nemočnega in podobno, doda, čutijo tudi mnogi njegovi kolegi.

Strah je najcenejša soba v hotelu

Vlogo religije vidi podobno kot vlogo glasbe. Je kot prazna lupina, za katero se da skriti marsikaj. Tudi družbene spremembe, ki smo jim priča, zato ne morejo biti posledica religije. Se pa religijo uporablja v določenih situacijah kot motivacijsko sredstvo. Tudi strahove je mogoče lažje spodbuditi skozi religijo. Zanimivo je to, doda, da glavni strategi ISIS-a sploh ne prihajajo iz globoko vernih okolij ali družin, ampak so religijo zgolj uporabili za dosego svojih ciljev, to pa je vojna in moč.

Evropi je strah vedno prišel prav. Strah je najcenejša soba v hotelu, citira Hafiza. Strah pred Islamom prihaja še iz časov križarskih pohodov, od takrat se vedno najdejo vitezi, ki morajo stopiti v bran predvsem ženskam. V resnici pa vemo o arabskem svetu zelo malo. O njihovi geopolitični situaciji, njihovi miselnosti, kulturi … in potem se pojavijo fotografije v črno oblečenih skrajnežev, ki obglavljajo novinarje in civiliste. Tako se podoba tega terorista zariše v miselnost evropskega človeka in se pojavlja v medijih in na družbenih omrežjih. In taka podoba tipičnega Arabca je tudi edina, ki jo pravzaprav imamo.

Družbena omrežja – kreatorji javnega mnenja

Prav družbena omrežja so postala medij zase. Ljudje si mnenja ustvarjajo na podlagi mnenj drugih in ne na podlagi preverjenih informacij in dejstev. Tudi mediji so bili na to slabo pripravljeni, pove. Ko se je begunska kriza dejansko zgodila, je bilo javno mnenje že izdelano in pogosti so celo primeri, ko so članki in prispevki nastajali na podlagi vpisov na družbenih omrežjih. Ravno obratno kot bi torej moralo biti.

Migracije so stare toliko kot človeštvo

Migracije so stare toliko kot človeštvo. Dogajale so se vedno in bile so predmet strahu in nestrpnosti. Irci, na primer, so bili obravnavani kot ljudje druge rase. In vendar Evropa temelji na migracijah – noben narod ni tukaj od nekdaj. Tudi vpliv drugih kultur je iz Evrope naredil, kar je danes. Evropa je mešanica globalnih vplivov – tudi dobrin iz kolonij ter znanja drugih kontinentov.

O ključnih vprašanjih se pogovarjamo premalo ali pa sploh ne. To, kar gledamo, je samo posledica. Ne govorimo o tem, kar je pripeljalo do te situacije. O situaciji, ki je begunce pognala na pot. O evropskih državah, ki se med seboj ne morejo dogovoriti o enotni politiki do beguncev in vprašanj odprtosti ozoroma zaprtosti meja. Niti o ekonomskih, vojaških in drugih interesih, ki določajo našo realnost preberemo malo ali nič – morda zato, ker mediji domnevajo, da nas to ne zanima. Zato poročajo samo o vrhu ledene gore.

Razdeljenost javnosti ni presenečenje

Razdeljenost javnega mnenja glede vprašanja beguncev (in drugih vprašanj) zanj ni presenečenje. Tudi v drugih državah je podobno, vsako državo pa moramo razumeti v njej lastnem kontekstu – kulturnem, zgodovinskem … morda se Slovenci na videz delimo bolj zato, ker nas je malo. Vendar posploševanje v tem kontekstu ni primerno, zatrdi, saj nas bolj definirajo druge okoliščine kot pa nekakšne ‘lastnosti’ naroda. Načeloma, po njegovem mnenju, noben narod ne sprejme sprememb zlahka.

Na vprašanje, ali ni morda paradoksalno, da o človekovih pravicah, ki so določene, odločamo na referendumu, je odgovoril pritrdilno. Večina se ne more odločiti, da bo nekdo suženj. In tudi če ustava to dovoljuje, ali smo s tem lahko zadovoljni? Je to demokracija? Se lahko zadovoljimo z razlago ustavnega sodišča, da je to mogoče?

Dobrodelne akcije ne rešujejo ključnih problemov

Problematično se mu zdi, da se moramo v kriznih situacijah opirati na dobrodelne prireditve in prostovoljne organizacije. Zahodne države so si vteple v glavo, da bodo s takimi dogodki rešile svet. S tem ne moremo reševati podnebnih sprememb, lakote, vojn … s humanitarnimi akcijami ni nič narobe, saj pripomorejo k solidarnosti. Si pa tudi z njimi peremo vest. V sodobni Evropi ne bi smeli zbirati sredstev za stvari, ki bi morale biti samoumevne. Reševanje socialnih stisk ne bi smelo biti odvisno od dobrodelnosti.

Kakšne prebežnike bi pri nas sploh sprejeli?

Če imajo denar, jih nočemo. Ker potem ni potrebe da bi bili prebežniki. Če denarja nimajo, potem bodo kradli in jih tudi nočemo. Če so izobraženi, potem je težava v tem, da bodo hoteli naše službe. Če niso, se ne bodo mogli vklopiti v naš kulturni prostor. Način, kako se pogovarjamo o sprejemu beguncev je napačen. Na eni strani dobrotljivost in na drugi strani ksenofobija. Še večja težava, in to za nas je dejstvo, da pri nas noče ostati nihče. To pomeni, da pri nas ne živimo dovolj dobro in si nihče ne želi, da bi živel tako kot mi. In to je težava za nas, ne za begunce. Tudi v ograji ne vidi rešitve, saj ta ne bo zadržala beguncev. Dejstvo pa je, pove, da se bo val ustavil takrat, ko bodo imeli v svojem okolju dovolj dobre možnosti za življenje. Žal, zaključi, pa to še ne bo kmalu.

Zadnje čase ne spi najbolje. Razlog za to je dejstvo, da ko preveč globoko pogledaš v situacijo, ki smo ji priča, ugotoviš, da razgled ni ne lep ne optimističen. Želi si, da bi beguncem zgolj omogočili normalen in človeka dostojen prehod naših meja, saj nas z ničemer ne ogrožajo in si zgolj želijo v države, za katere verjamejo, da jim ponujajo boljši jutri. Čeprav v vseh primerih seveda ne bo tako.