Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
Še malo, pa bodo po večjih mestih postavili smreke in prižgali praznične lučke. V hladnejših mesecih ob podražitvah energentov začutimo ledene roke, ki nas stiskajo okoli srca. Skrbi res nikoli ne zmanjka, sploh pa ne v času napadov na Ukrajino. Ampak še zmeraj je v ospredju človek, toplina prijateljeve besede.
V Podkraju, vasici nad Ajdovščino na robu Vipavske doline, se je pred 103 leti rodil legendarni slovenski fotograf Edi Šelhaus. Po njegovih stopinjah, gledano seveda iz današnje perspektive, stopa še en Podkrajčan, Alen Milavec, ki se je prav tako izučil za fotografa ter se odločno podal v ta poklic. Naključno srečanje ga je pripeljalo do kolesarskega asa Tadeja Pogačarja in danes je njegov uradni fotograf, kot vrstnika sta stkala tudi pristne prijateljske vezi. Alen Milavec bo svojo zgodbo poklicnega fotografa predstavil v nočnem obisku.
Pred Evropskim tednom zmanjševanja odpadkov bomo izpostavili, kako pomembno je zavedanje, da imamo samo en planet. Podrobneje bomo predstavili StudioKroG kot pilotni projekt, ki poudarja, da rešitev podnebnih sprememb in prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo ni v omejevanju in prepovedovanju, ampak v spodbujanju družbeno odgovornega podjetništva in vzpostavljanja »zdrave tekmovalnosti« osameznikov v družbi. Med drugim ima projekt pomembno vlogo pri reševanju izzivov uporabe zavrženih ladjskih kontejnerjev v poslovne, bivalne, turistične in humanitarne namene. Gostji nočnega programa dr. Marinki Vovk, ekologinji, raziskovalki in direktorici Centra ponovne uporabe bomo med drugim zastavili vprašanje, kako živeti in ustvarjati s čim manjšo porabo virov in energije.
Skrivnosti preteklosti ga vznemirjajo že od malih nog. Raziskovanje mnogoterih plasti zgodovine Slovanov skozi različne vede ga spremlja vso znanstveno kariero. Arheolog, zgodovinar, etnolog in trikratni doktor znanosti, znanstveni svetnik na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, zadnja leta preučuje kulturni genom Slovencev. Ena od tem, ki ga zaposluje v zadnjem času, je tudi staroverstvo, predkrščansko verovanje, ki naj bi organizirano obstajalo še v 20. stoletju. O tem prinašata vrsto pričevanj knjigi Borisa Čoka in Pavla Medveščka. Za strokovno javnost so bila ta odkritja velik izziv. Letos je izšel tematski zbornik – Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo, posvečen prav tem vprašanjem. Andrej Pleterski pa je zgodovino slovenstva širši javnosti približal v knjigi Kdo smo, Ilustrirana zgodovina slovenstva. Izšla je pred dvema letoma. V njej so poleg besedila, ki razgrinja razvoj naroda in jezika ter opozarja na tisočletne korenine slovenstva, tudi ilustracije Janje Rihter, ki z duhovitimi in aktualnimi prebliski bralca spodbujajo k lastnemu premisleku.
V nocojšnjem Nočnem obisku bomo gostili glasbeno ustvarjalko Ani Frece, ki koncertira kot solistka, sodeluje pa tudi z različnimi glasbenimi zasedbami in orkestri. Hkrati je odlična pianistka in organistka, kot glasbena pedagoginja pa svoje znanje prenaša na nove rodove.
Razvijanje zvočne umetnosti za dojenčke in malčke je eno od poslanstev mednarodnega projekta B-AIR, pri katerem sodeluje Radio Slovenija. S tem namenom je v zadnjem času nastalo več zvočnih iger za najmlajše, med njimi je zgodba o morju, ki je izgubilo svojo pesem. Igro je zasnovala režiserka Saška Rakef, izvirno glasbo je napisala skladateljica Bojana Šaljić Podéšva, strokovna sodelavka pri projektu je bila psihologinja Katarina Kompan Erzar. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi uri programa boste slišali Nejko Selišnik. Kmalu izveste, kdo je gospa s pripravljenostjo na vse, kar prinese ali odnese življenje. Nejka je gospa z nešteto talenti in sposobnostmi. Krasita jo radovednost in neustrašnost pred novimi izzivi.
Ona zgovorna Gorenjka, on ponosen Primorec. 'Ištrijan', če smo natančni. Zdaj skupaj v eni najlepših vasi Slovenske Istre, v Krkavčah, vodita ekološko kmetijo Carcauec, gojita oljke, kakije in ponije. Poročila sta se v tradicionalnih istrskih nošah, zaročno darilo zanjo pa je bil kar oljčni nasad.
Na nočni obisk po polnoči prihaja Bojan Javornik, ki smo ga v vlogi predsednika Zveze ribiških družin Maribor pred dnevi spremljali ob vlaganju ribjega zaroda v staro strugo reke Drave.
Nina Medved se je takoj po diplomi iz germanistike in novinarstva preselila v New York, kjer je s premori živela dobrih deset let. Tam se je prvič srečala z aromaterapijo, ko so jo nekega dne na poti iz šole omamne dišave zvabile v trgovino Enfleurage, najbolj znano newyorško trgovino z eteričnimi olji. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekle, saj je Nina Medved danes ena najbolj strokovno podkovanih in priznanih aromaterapevtk pri nas.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu v prvih dveh desetletij 20. stoletja. Poslušali bomo dva žanra tega obdobja: vélike ljudske valčke in domoljubne pesmi, med šansonjerji pa bom glavno vlogo igral Fragson.
Na nočni obisk prihaja 30-letna logopedinja Jasmin Podveršič, mama dveletnemu sinčku, doma iz Doberdoba na zahodnem robu italijanskega krasa, od koder se je po koncu študija logopedije v Ljubljani in poroki preselila v vasico Čadrg na Tolminskem. Tam z možem Primožem skrbita za družinsko ekološko kmetijo Pri Seljanu, predvsem njune čebele.
Nekaj minut po polnoči v studio prihajata Uroš in Tjaša Steklasa, mlad glasbeni par, ki ustvarja avtorsko glasbo s srcem in predanostjo. Oba sta okusila tudi narodnozabavne vode, v zadnjih letih pa osrečujeta številne mlade pare na porokah in nizata uspešne balade in popevke zabavne glasbe. Njuno življenje zaznamuje velika predanost dobrodelnim dejanjem. V domači hiši jima dela družbo simpatični maček, pred letom pa sta postala tudi starša majhni deklici z imenom Lori.
V prvi uri prihaja na nočni obisk magistrica Vladimira Mesarič, ki jo poznamo kot duhovnico mariborskih evangeličanov. Poleg te opravlja še službo namestnice vojaškega vikarja Slovenske vojske, spregovorila bo tudi o pomenu duhovniške službe in o njenih pogledih na izročilo protestantov.
Z dolgimi počasnimi koraki se nam približuje zima. Sonce nas še malo razvaja, čez praznike nam je podarjeno lepo toplo vreme, ob misli na menjavo ure in zgodnjo temo v naslednjih mesecih nas pa kar malo stisne pri duši. Preživimo par nočnih ur med prazniki skupaj in vsi bomo potem mirneje zaspali.
Tokratna gostja Nočnega obiska je bila filmska kritičarka Anja Banko, katere življenje je s filmom prepleteno že od malih nog, odkar je prvič sedla v dvorano kina Mojca. Njeno življenje se je še naprej prepletalo s filmom in tako je leta 2014 obudila Filofest, pozneje pa na radiu Študent prevzela urednikovanje filmske oddaje Temna zvezda ter začela pisati za najpomembnejši slovenski kritiški reviji Ekran in Kino. Tako je izpopolnila svoje kritiško oko in postala prepoznavno ime med slovenskimi filmskimi kritiki. Ob pisanju kritik je sodelovala pri Animateki in Kinotripu, deluje pa tudi v Kinoteki.
Bohinjska proga med Jesenicami in Novo Gorico je zagotovo ena od najslikovitejših v Sloveniji. Temu so pritrdili tudi pri znanem založniku potovalnih vodnikov Lonely Planet, ki jo je pred šestimi leti uvrstil zelo visoko na seznamu najboljših železniških potovanj na svetu, za katera morda še niste slišali. Znamenitosti, zgodovino in skrivnosti Bohinjske proge, pa Matjaž Marušič razkriva predvsem potnikom na muzejskem vlaku, ki svojo pot zaključi pred novogoriško železniško postajo na Trgu Evrope, katerega polovica je na italijanski strani z imenom Piazza della Transalpina ravno v čast tej železniški progi. Tam že lep čas navdušuje razstava z naslovom Bohinjska proga: Ob Soči po tiru treh narodov. Njen kurator je prav Matjaž Marušič, član Operativne iniciative 110 let Bohinjske proge in tajnik Društva za Bohinjsko-goriško progo, pravi živi leksikon, ki ve o njej povedati marsikaj zanimivega.
Na 94. rojstni dan Radia Slovenija prihaja na nočni obisk odgovorni urednik Prvega Danijel Poslek. V njegovi dosedanji novinarski karieri ga je najbolj zaznamovalo sedem letno obdobje dopisništva s Ptuja. Kot odgovorni urednik bdi nad radijskim programom Prvega, ki poteka 24 ur na dan sedem dni v tednu. Koliko patine je čutiti v oddajah najstarejšega radijskega program pri nas in kako se uvajajo novi novinarski pristopi in nove tehnologije, pa tudi o nogometu, njegovi kratki filmski karieri in življenju med Ptujem in Ljubljano, v nočnem programu po polnoči.
Gost je solo klarinetist orkestra Opere in baleta SNG Maribor Srečko Kovačič. Na bogati, več desetletij trajajoči glasbeni poti, so ga pritegnile različne glasbene zvrsti, od narodno zabavne glasbe, jazza do vodenja pihalnih orkestrov. Kot dirigent Pihalnega orkestra Železarne Ravne je dosegel izjemen uspeh, zlato medaljo s pohvalo na svetovnem prvenstvu orkestrov na Nizozemskem.
Gost oddaje Nočni obisk Klemen Bizjak bo prišel v naš studio iz mednarodnega festivala ocenjevanja žganj v srbskem Pančevem, ki se je odvijalo konec tedna. Je ustanovitelj Društva ljubiteljev domače žganjekuhe, facebook skupine Žganjekuha in poznavalec domačega žganjarstva, ki želi povzdigniti kulturo kuhanja in pitja žganja pri nas na višjo raven. Po letošnji obilni letini sadja bi bila neznanska škoda zdrave in dragocene plodove pustiti zgniti kar pod drevjem, takšno obnašanje do rodovitne narave ni dopustno. A iz dobrih sadežev ni tako lahko nakuhati prijetno, plemenito, kakovostno in okusno žganje. Včasih nastane kisel, moten, pekoč, zelen, prismojen ali še kako drugače slab destilat, ki zaudarja. Za površnost pri žganjekuhi ni prostora. Četudi se znanje o kuhanju žganja prenaša iz roda v rod in je potrebne ogromno vztrajnosti, natančnosti in izkušenosti, pa ima vsak žganjar svojo skrivnost. Nam bo Klemen zaupal kakšno? Da bi tudi Slovenci skušali ovrednotiti mojstrstvo žganjekuhe, druženja ob njej, podobno kot to ponosno počno južneje od nas in bi tej obrti namenili mesto, ki ji pripada, bomo govorili po polnoči. K poslušanju vabi voditeljica Vesna Topolovec.
Neveljaven email naslov