Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti t. i. Islamski državi in simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal Arne Zupančič, ki nam bo na nočnem obisku zaupal, kakšno je življenje v državi, ki jo že od leta 2011 pretresajo spopadi, kako je boj proti islamskim skrajnežem povezal Kurde, pripomogel k emancipaciji Kurdinj, ter kakšno prihodnost si na ruševinah obleganih mest gradi med štiri države razdeljeni narod. Nočni gost Arne Zupančič pa nas bo popeljal tudi na pot od Turčije do Madžarske, na kateri je pred kratkim spremljal prebežnike.
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti radikalni skupini Islamska država ter simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal novinar Arne Zupančič, ki je tja prišel ilegalno iz Turčije: „Najprej sem zaprosil za legalni prehod, a meje ne moreš prečkati, če nisi državljan Sirije ali Turčije oziroma član kakšne islamistične skupine.“ Kot pravi, je bila meja v okolici Kobaneja zelo zastražena, z bodečo žico, ogromno stražnimi stolpi, dogajanje so redno nadzirale vojaške patrulje. V Sirijo je zato skupaj s švedsko aktivistko in nemško novinarko odšel s pomočjo kurdskega aktivista iz turškega mesta Suruç:
„Eno noč smo najprej prespali v varni hiši. Med vožnjo čez mesto smo zamenjali več avtomobilov, saj je tam ogromno nadzornih kamer. Ko smo prišli so meje, smo počakali, da je vojaško vozilo, ki je bilo tam, odpeljalo naprej, nato pa smo s kolom dvignili ograjo in tekli čez.“
Od meje, ki je na sirski strani ne varuje nihče, so pot nadaljevali v eno od manjših vasic v bližini, nato pa do mesta Kobane. Kljub temu da v zahodnih medijih redno poslušamo opise uničenja v Siriji, gledamo fotografije in posnetke razdejanih mest, je prihod tja vseeno šok, razlaga Arne: „Najprej nas je presenetilo, da ni bilo elektrike. Nekaj minut po tem, ko smo prečkali mejo, so ugasnile vse luči. Večina sirskih elektrarn je lociranih nekje v sredini države in so tako pod nadzorstvom Islamske države. Ko se voziš proti Kobaneju začneš razumeti, da so tu res potekali boji, cele četrti so uničene od letalskih napadov. Neka imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko vse to vidiš pred seboj.“
Tuji novinarji so se po severu Sirije premikali v spremstvu predstavnika kurdskih oblasti. Arne je med svojim obiskom odšel tudi v ravnokar osvobojeno mesto Tal Abijad. Kurdski borci so iz mesta pregnali čete Islamske države in tako postali že peta sila na oblast od začetka državljanske vojne:
„To je bila izjemna izkušnja. Tja smo prišli 48 ur po osvoboditvi, videli pročelja, na katerih so bili napisani verzi iz Korana, hiše, ki so bile okrašene z barvami Islamske države, na mejnem prehodu s Turčijo je bila obešena velika zastava Islamske države.“
Pravi, da se prebivalci Taj Abijada pod oblastjo Islamske države niso počutili posebej zatirane: „Niso imeli šol, bolnišnice so bile drage, a imeli so elektriko in vodo. Najbolj jih je motilo to, da ni bilo tobaka. Ta je bil ob osvoboditvi najbolj zaželena dobrina.“
Tuji novinarji so imeli dostop tudi do zapora v bližini mesta Derek, v katerem so bili zaprti člani Islamske države. Kurdi so jim omogočili intervju s tremi od njih, poskrbeli za prevajalca, ves čas pa je bil prisoten tudi njihov predstavnik. „Iz pogovora je bilo jasno, da se Islamska država deli na dva dela – v enem so domači borci, ki so `kanon futer` in predstavljajo nek normalen del, v drugem pa so tujci, ki prihajajo iz Libije, Tunizije, Čečenije, Albanije, Belgije in predstavljajo radikalno fundamentalistično jedro,“ pravi Arne, ki dodaja:
„Domačini se Islamski državi pridružijo zaradi verskih in političnih razlogov. So dobro plačani, samski 200 dolarjev, poročeni 400. Tudi lokalno prebivalstvo pod Islamsko državo ne čuti pomanjkanja, saj jim delijo brezplačne obroke, nudijo precej služb oziroma servisov socialne države. Določenemu delu prebivalstva je to dovolj.“
Kurdi so nekdanjim članom Islamske države obljubili, da bodo, če se predajo, deležni poštenega sojenja, s čimer so želeli preseči močno utrjene stereotipe, ki jih imajo o njih Arabci – nekateri so na primer prepričani, da Kurdi jedo otroke.
Arne Zupančič razlaga, da je bila bolj travmatična od obiska Sirije pot od Turčije do Madžarske, na kateri je avgusta lani spremljal begunce:
„V Makedoniji ali Grčiji so stvari bistveno slabše kot v Siriji, kjer imajo ljudje neko, četudi lažno upanje in se ga držijo. Imajo voljo do življenja. Na begunski poti pa so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih preži ogromno kriminalcev, vladata kolektivna panika in negotovost, tako ponižanih ljudi, ki jih z vsakim korakom bolj razčlovečimo, nam že nekaj časa ni uspelo ustvariti.“
Kot primer izpostavlja begunca, ki ga je množica potiskala proti makedonskim mejnim policistom, eden od policistov pa je reagiral tako, da je beguunca s pendrekom večkrat udaril po glavi: „Moški je nato padel v množico, čez nekaj minut pa so ga poškodovanega spustili čez mejo. Drugi so morali še naprej čakati.“
V pogovoru, ki mu lahko prisluhnete zgoraj, pa nam je Arne Zupančič zaupal tudi, kako je potekalo opazovanje lanskoletnih parlamentarnih volitev v Turčiji. Kot pravi, gre za nekaj popolnoma drugega kot pri nas, saj so volitve pomemben socialni dogodek, moški se praktično cel dan zadržujejo na voliščih, čakajo na rezultate, v jugovzhodnem delu države, kjer biva več Kurdov, pa se po voliščih redno sprehajajo tudi policisti in vojaki, ki se do tja pripeljejo z oklepnimi vozili in vodnimi topovi.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti t. i. Islamski državi in simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal Arne Zupančič, ki nam bo na nočnem obisku zaupal, kakšno je življenje v državi, ki jo že od leta 2011 pretresajo spopadi, kako je boj proti islamskim skrajnežem povezal Kurde, pripomogel k emancipaciji Kurdinj, ter kakšno prihodnost si na ruševinah obleganih mest gradi med štiri države razdeljeni narod. Nočni gost Arne Zupančič pa nas bo popeljal tudi na pot od Turčije do Madžarske, na kateri je pred kratkim spremljal prebežnike.
Sirsko mesto Kobane je središče boja proti radikalni skupini Islamska država ter simbol prizadevanj za avtonomni Kurdistan. To območje je lani poleti obiskal novinar Arne Zupančič, ki je tja prišel ilegalno iz Turčije: „Najprej sem zaprosil za legalni prehod, a meje ne moreš prečkati, če nisi državljan Sirije ali Turčije oziroma član kakšne islamistične skupine.“ Kot pravi, je bila meja v okolici Kobaneja zelo zastražena, z bodečo žico, ogromno stražnimi stolpi, dogajanje so redno nadzirale vojaške patrulje. V Sirijo je zato skupaj s švedsko aktivistko in nemško novinarko odšel s pomočjo kurdskega aktivista iz turškega mesta Suruç:
„Eno noč smo najprej prespali v varni hiši. Med vožnjo čez mesto smo zamenjali več avtomobilov, saj je tam ogromno nadzornih kamer. Ko smo prišli so meje, smo počakali, da je vojaško vozilo, ki je bilo tam, odpeljalo naprej, nato pa smo s kolom dvignili ograjo in tekli čez.“
Od meje, ki je na sirski strani ne varuje nihče, so pot nadaljevali v eno od manjših vasic v bližini, nato pa do mesta Kobane. Kljub temu da v zahodnih medijih redno poslušamo opise uničenja v Siriji, gledamo fotografije in posnetke razdejanih mest, je prihod tja vseeno šok, razlaga Arne: „Najprej nas je presenetilo, da ni bilo elektrike. Nekaj minut po tem, ko smo prečkali mejo, so ugasnile vse luči. Večina sirskih elektrarn je lociranih nekje v sredini države in so tako pod nadzorstvom Islamske države. Ko se voziš proti Kobaneju začneš razumeti, da so tu res potekali boji, cele četrti so uničene od letalskih napadov. Neka imunost, ki jo razviješ kot opazovalec prek ekrana, hitro izgine, ko vse to vidiš pred seboj.“
Tuji novinarji so se po severu Sirije premikali v spremstvu predstavnika kurdskih oblasti. Arne je med svojim obiskom odšel tudi v ravnokar osvobojeno mesto Tal Abijad. Kurdski borci so iz mesta pregnali čete Islamske države in tako postali že peta sila na oblast od začetka državljanske vojne:
„To je bila izjemna izkušnja. Tja smo prišli 48 ur po osvoboditvi, videli pročelja, na katerih so bili napisani verzi iz Korana, hiše, ki so bile okrašene z barvami Islamske države, na mejnem prehodu s Turčijo je bila obešena velika zastava Islamske države.“
Pravi, da se prebivalci Taj Abijada pod oblastjo Islamske države niso počutili posebej zatirane: „Niso imeli šol, bolnišnice so bile drage, a imeli so elektriko in vodo. Najbolj jih je motilo to, da ni bilo tobaka. Ta je bil ob osvoboditvi najbolj zaželena dobrina.“
Tuji novinarji so imeli dostop tudi do zapora v bližini mesta Derek, v katerem so bili zaprti člani Islamske države. Kurdi so jim omogočili intervju s tremi od njih, poskrbeli za prevajalca, ves čas pa je bil prisoten tudi njihov predstavnik. „Iz pogovora je bilo jasno, da se Islamska država deli na dva dela – v enem so domači borci, ki so `kanon futer` in predstavljajo nek normalen del, v drugem pa so tujci, ki prihajajo iz Libije, Tunizije, Čečenije, Albanije, Belgije in predstavljajo radikalno fundamentalistično jedro,“ pravi Arne, ki dodaja:
„Domačini se Islamski državi pridružijo zaradi verskih in političnih razlogov. So dobro plačani, samski 200 dolarjev, poročeni 400. Tudi lokalno prebivalstvo pod Islamsko državo ne čuti pomanjkanja, saj jim delijo brezplačne obroke, nudijo precej služb oziroma servisov socialne države. Določenemu delu prebivalstva je to dovolj.“
Kurdi so nekdanjim članom Islamske države obljubili, da bodo, če se predajo, deležni poštenega sojenja, s čimer so želeli preseči močno utrjene stereotipe, ki jih imajo o njih Arabci – nekateri so na primer prepričani, da Kurdi jedo otroke.
Arne Zupančič razlaga, da je bila bolj travmatična od obiska Sirije pot od Turčije do Madžarske, na kateri je avgusta lani spremljal begunce:
„V Makedoniji ali Grčiji so stvari bistveno slabše kot v Siriji, kjer imajo ljudje neko, četudi lažno upanje in se ga držijo. Imajo voljo do življenja. Na begunski poti pa so ljudje prepuščeni sami sebi, na njih preži ogromno kriminalcev, vladata kolektivna panika in negotovost, tako ponižanih ljudi, ki jih z vsakim korakom bolj razčlovečimo, nam že nekaj časa ni uspelo ustvariti.“
Kot primer izpostavlja begunca, ki ga je množica potiskala proti makedonskim mejnim policistom, eden od policistov pa je reagiral tako, da je beguunca s pendrekom večkrat udaril po glavi: „Moški je nato padel v množico, čez nekaj minut pa so ga poškodovanega spustili čez mejo. Drugi so morali še naprej čakati.“
V pogovoru, ki mu lahko prisluhnete zgoraj, pa nam je Arne Zupančič zaupal tudi, kako je potekalo opazovanje lanskoletnih parlamentarnih volitev v Turčiji. Kot pravi, gre za nekaj popolnoma drugega kot pri nas, saj so volitve pomemben socialni dogodek, moški se praktično cel dan zadržujejo na voliščih, čakajo na rezultate, v jugovzhodnem delu države, kjer biva več Kurdov, pa se po voliščih redno sprehajajo tudi policisti in vojaki, ki se do tja pripeljejo z oklepnimi vozili in vodnimi topovi.
Tokratna Noč šansonov bo v znamenju šaljivih, parodičnoh, satiričnih, celo posmehljivih šansonov dvajsetih let 20. stoletja. Začeli bomo v družbi pevca, ki so ga poznali kot Dreana, večino časa pa bomo poslušali Georgiusa, čigar opus je pravo razpiranje vseh mogočih odtenkov posmehljivosti in družbenega dogajanja, pa tudi značajskih lastnosti, ob katere se umetnik lahko obregne. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
V ponedeljek se začne Borštnikovo srečanje, osrednji slovenski gledališki festival, ki že skoraj 60 let bogati slovenski gledališki prostor. Po polnoči se bomo spomnili pogovora z mariborsko igralko Lino Akif, ki je nedavno gostovala pri nas; sicer živi in dela v prestolnici. Z lanskega Borštnikovega srečanja je odnesla nagrado za najboljšo mlado igralko. Spregovorila je o svojih odrskih začetkih, o rasno profiliranih vlogah, oblikah izključevanja, ki jih je bila deležna, in o želji po večji raznolikosti v slovenskem gledališču. Vabljeni k poslušanju.
Narcizem ali narcisizem? Slovar pravi, da gre za sopomenki. Ni torej pomembno, katero različico uporabljamo, marveč kdaj in kako. Kaj beseda pomeni, vemo, ali vsaj mislimo, da vemo. O narcisoidnosti se namreč veliko piše in govori, marsikdaj beseda zleti z jezika brez premisleka, tudi po krivici. Zdrav narcizem omogoča prilagodljiv način uravnavanja samopodobe, patološki narcizem pa je nenehno dviganje samopodobe z iskanjem zunanjega odobravanja in priznanja. 1. junij je svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi. Kako jo prepoznati in kako se pred njo zavarovati? Tudi o tem v nočnem pogovoru z Luko Agrežem, psihoterapevtom in strastnim raziskovalcem vseh plati življenja. Najbolj ga zanima psihodinamika človeškega delovanja, zato se je poglobil v različne pristope psihoterapije in specializiral psihodinamsko psihoterapijo. Deluje v samostojni praksi, a tudi v društvu Projekt Človek, kjer spremlja osebe z izkušnjo zasvojenosti in njihove družine; v projektu OMRA pa predava o različnih temah s področja duševnega zdravja. Luka Agreža je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
V nocojšnjem Nočnem obisku bomo spoznali mlado pesnico Vesno Liponik. Njena prva pesniška zbirka Roko razje je izšla leta 2019 pri založbi Škuc-Lambda in bila nominirana za kritiško sito, Veronikino nagrado, nagrado za najboljši literarni prvenec Slovenskega knjižnega sejma ter uvrščena v izbor 10 Books from Slovenia: Literary Critic`s Choice 2020. Njena druga knjiga bo izšla leta 2023 pri isti založbi. Z Vesno Liponik se bo pogovarjala Višnja Fičor.
Med prelistavanjem Delove Sobotne priloge je našo pozornost vzbudil intervju Vesne Milek z igralko Manco Dorrer. Igralkine besede so aktualne tudi danes. »Mislim, da je pomembno, da si odprt, ranljiv za stvari, ki jih raziskuješ, sicer raziskovanje ni možno. Gre za raziskovanje resnice. In iz te rane po mojem lahko naredimo čudež, jo uporabimo sebi v prid, daje nam moč, da vidimo stvari drugače in pomagamo drugim.« Že sam citat izpred dobrega leta dni nam lahko veliko pove, kako razmišlja Manca Dorrer. Še več o sebi in svojem delu pa nam bo igralka in pedagoginja povedala v Nočnem obisku. Na klepet jo je povabil Iztok Konc.
Ko se ob petkih opolnoči prižge Radio Koper, zadiši po morju. S Krasa do morja ni daleč, tako da bo tudi nočni gost urednik in novinar Stane Sušnik lahko točen. Človeka mnogoterih potez, Staneta Sušnika , je na večerni pogovor povabila Loredana Vergan, ki bo vaša nočna gostiteljica.
Vse v vesolju ima ritem. Vse pleše. Tudi vlaki. Pravzaprav železnice – predvsem samo slovenske železnice. No, v bistvu člani plesne skupine, ki že od vsega začetka delujejo pod okriljem slovenskih železnic. Gre seveda za Folklorno skupino Tine Rožanc, ki je ena najstarejših in največjih folklornih skupin v Sloveniji. O njeni zgodovini, repertoarju nekoč in danes, in predvsem aktualnih dogodkih nocoj po polnoči. Gosta Lucije Grm bosta Klemen Bojanovič, umetniški vodja Rožanske muzike in Gašper Toman, umetniški vodja članske folklorne skupine.
Gostja po polnoči bo Helena Pauko, magistrica odnosov med ljudmi in živalmi. Sama se raje opiše kot mačja vedenjska terapevtka ali strokovnjakinja na področju vedenja živali. Kmalu bo zaživela njena mačja svetovalnica Tolmačka, kjer bo pomagala skrbnikom pri pogostih vedenjskih težavah njihovih ljubljenčkov. V nadaljevanju noči bomo spoznali mednarodni projekt Branje ne pozna meja, slišali zanimiv pogovor z vitalno stoletnico Danico Mihelič in prisluhnili koncertu škotskega kvarteta Travis.
Andrej in Janja Brečko sta navadna in preprosta človeka, ki živita najbolj možno povezano z naravo in bi »rada samo živela«. Naslednje leto bo 10 let, odkar sta ustanovila Društvo za zdravo življenje, okolje in samooskrbo Nova zemlja. V njunem domu na Mihovici pri Šentjerneju je posajeno nešteto dreves. Vse bolj samooskrbno »rodovno« posest, ki je bila nekoč precej močvirnata, danes pa izredno rodovitna zaradi načina marljive oskrbe, obdaja potoček, na njej se sprehajajo koklje in piščančki, ki jedo žito iz sosednje kmetije. Lično urejen ogromen vrt je že zdaj poln domačih dobrot, energetski krog poln jagodičja. Imajo tudi srčno točko, na kateri bujno cveti vrtnica, ki na nas deluje blagodejno. Vse, kar pri njih opazite, je v večini narejenega iz recikliranih materialov. »Srce me boli, ko vidim, kaj vse ljudje zavržejo« umirjeno in zamišljeno pove Andrej. Če bi se svet ustavil, bi njihov tekel naprej. Imajo svojo vodo, svojo elektriko in svojo rastlinsko čistilno napravo. Čudovita slamnata hiša je narejena iz popolnoma naravnih materialov, je prelepa na pogled in nudi najvišje udobje bivanja. »Če bi se kdaj zrušila, bi jo lahko samo kompostiral, tam, kjer je« še pove Andrej. S svojim programom želita ustvariti in prikazati prototip novega načina bivanja, ki je prijazen človeku in naravi. Vsem izumom in sodobni tehnologiji navkljub je človek vedno bolj nezadovoljen in pod stresom, si izmišlja vse možne načine, da bi zapolnil praznino, ki si jo je ustvarili tudi zaradi odmika od narave. Brečkovi so edina družina pri nas, ki živijo tako osupljivo v sožitju z naravo, nikakor skromno, temveč polnovredno, z globokim smislom, ki napoveduje prihodnost in mnogim še kar predstavlja veliko neznanko. Voditeljica je bila Vesna Topolovec.
Oba ljubita glasbo. Ona poje in piše poezijo, on piše glasbo in je mojster za ozvočenje. Ona je slepa, on slaboviden. Mirjana in Milan Šernek sta se spoznala v službi, si ustvarila topel dom in družino, zdaj pa s svojo glasbo in z njeno poezijo na glasbeno-literarnih večerih ozaveščata javnost o slepih in slabovidnih ter širita zavedanje, da je svetloba življenja močnejša od teme. Zakonca Šernek prideta na Nočni obisk k Andreji Čokl po polnoči.
Zunanji svet s podaljšano dnevno svetlobo postaja prijaznejši. Kar nekako bolj dobrovoljni smo. Vse okoli nas cveti in božansko diši. Ampak noč je pa še vedno tiha in temna. Če v njej pogrešate druženje, vas na nočni obisk vabi Mojca Blažej Cirej. Izbrala je tudi že temo: ločitev. Zakaj, posamezni grdi in lepi primeri, koliko to pretrese človeka - končno je le neke vrste poraz v življenju, kakšne primere vse poznate. Ste tudi sami v tej druščini? Pokličite ali poslušajte pet minut po polnoči.
Na nočni obisk v prvi uri pride predsednik Jamarskega društva Sežana, Jordan Guštin. Sežanskim jamarjem se je pridružil leta 1983, leta 1990 je bil izvoljen za predsednika društva in to funkcijo z izjemno zavzetostjo opravlja še danes. Zaradi delovnih vrlin in predanosti jamarstvu mu je Jamarska zveza Slovenije za izjemne dosežke podelila najvišje priznanje, zlati znak. Jordan Guštin je tudi prejemnik bronaste medalje Slovenske vojske, zahvale Generalštaba Slovenske vojske ter priznanja Zveze slovenskih častnikov. Povabili vas bomo tudi na krov ledolomilca, vam predstavili mladega glasbenega talenta 18-letnega Marka Čadeža Mačkića iz Nove Gorice in proslavili 80 let pesnika in prevajalca Marka Kravosa. Z vami bo Vesna Potočar Godnič.
Na nočni obisk na Prvem, nekaj minut po polnoči, pride Gorenjec iz Stražišča pri Kranju. Je avtor skoraj ponarodele pesmi (zmagovalke Slovenske popevke leta 1998) z naslovom Za prijatelje. Ob njegovem Martinovem lulčku so odraščale generacije. Pravnik po stroki je sodniško haljo zamenjal za kitaro in note ter kot bradat mladenič začel zbirati Ideje izpod odeje. Z odprtjem razstave ob 70. rojstnem dnevu odpira novo poglavje v večdesetletni glasbeni karieri. Z izbranimi kantavtorskimi pesmimi, ki jih še ne poznamo, in s pripovedjo o sedemdesetem osebnem jubileju, po prejemu naziva ime tedna na Valu 202 ter prejemu zlate piščali bo minute nočnega programa na Prvem zapolnil Andrej Šifrer. Z njim se bo v pogovor zapletel voditelj Andrej Hofer.
Na nočni klepet smo povabili Žalčanko Majo Horvat, pisateljico različnih žanrov, založnico, novinarko, piarovka in magistrico turizma, ki rada tudi potuje, Pred kratkim je obiskala Wales. Torej več kot dovolj tem, da prisluhnete zanimivemu nočnemu pogovoru malo po polnoči, ki ga pripravlja Robert Zajšek.
Ples je kompleksen preplet raziskovanja in spomina, dotika in odmika, znanja in improvizacije. Ples je v odnosu z lastnim telesom, z drugimi telesi, s prostorom. Njegov jezik lahko pripleše tudi v naše vsakodnevno doživljanje sebe in drugih, v ustvarjanje odnosov skupnosti. Dejan Srhoj prek plesnih improvizacij, deljenja praks in izobraževanja razvija koreografskea načela, ki se prelivajo tudi v skupnost. Raznolikost konceptov in akterjev je lahko dobra osnova sodelovanja in ustvarjanja na produkcijskem, kuratorskem, pedagoškem in umetniškem koreografskem področju. Sam to imenuje kompozicije razlik. Ukvarja se tudi s pedagoškim delom in vodi improvizacijsko delavnico Trening kompozicije razlik. V otroštvu in mladosti predan študent baleta, v letih od 1998 do 2001 baletni solist v ljubljanski Operi, je od leta 2001 neodvisni umetnik, soustanovitelj in aktivni član regionalne mreže Nomad Dance Academy. Sodeluje s številnimi koreografi, režiserji, glasbeniki. Soustvarja nove oblike plesne skupnosti. Na nočni obisk ga je povabila Nada Vodušek.
Vesna Markoč se je rodila z okvarjenim vidom in to je zaznamovalo njeno življenje. Ni pa spremenilo njene poti – kljub vsem omejitvam počne vse tisto, kar ima rada in kar njeno življenje dela prijetno: slika, hodi v naravo in trenutno se pripravlja na obisk naše najvišje gore. O svoji poti in stranpoteh bo pripovedovala poslušalkam in poslušalcem v noči na ponedeljek. Z njo se bo pogovarjal voditelj Jure K. Čokl.
Kresna noč je naslov novega slovenskega muzikala, ki bo premiero doživel 16. maja v Cankarjevem domu v Ljubljani. Libreto zanj je napisala Jera Ivanc, klasična filologinja, pisateljica in prevajalka, ki kot dramaturginja ali lektorica za antične jezike redno sodeluje v slovenski gledališki produkciji. Več o novem družinskem muzikalu ter o temah, ki jo navdihujejo pri njenem ustvarjanju, bo pripovedovala v nedeljski noči v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Nočni program z valov Radia Koper prinaša tokrat na valove Radia Slovenija pogovor z ambasadorko mladih zamejskih Slovencev v Italiji, Heleno Lupinc iz Šempolaja. Diplomirala je na Nizozemskem, na temo: »Narodni dom, glas tržaških skupnosti« in je na podiplomskem študiju v Benetkah. Druga ura noči bo v znamenju obiska članov »Radijskega kluba Gremo plesat Radia Koper« v Kostelu, kjer smo uživali v deželi ob Kolpi in se seznanili z obilico zanimive etnologije in njihove domače glasbe. Do jutra boste slišali tudi oddaji Morje in mi ter Primorski kraji in ljudje. Vsebini oddaj sta tako zanimivi, da se vam splača ostati v naši družbi. V imenu Radia Koper bosta tokrat z vami Smilja Baranja in Armando Šturman.
Evi, Evica, Evita, Evelin, Evelina, Evelinda, Evka, Evika, Evelyn, Hava. Ime Eva izhaja prek latinskega Eva in grškega Éua iz hebrejskega imena Havvah. To razlagajo kot »mati živeč« in povezujejo z besedami hajjah »živeti«, havva »življenje, telo« in haiia »živa, živahna«. Eva je po Genezi v Stari zavezi Adamova družica in tudi po islamski veri je Hava ime prve ženske na svetu. Zgodovino so zaznamovale Evita Peron in Eva Braun, filmski svet Eva Bergman in Eva Pigford, Radio Slovenija Eva Longyka Marušič, slovensko glasbeno sceno pa Eva Sršen, Eva Černe in Eva Boto. In tudi »K'r ena Eva«. To »K'r eno Evo« je v goste nočnega povabila Lucija Grm in slišali boste, da tudi ta K'r ena Eva že dobro bogati slovensko glasbeno sceno.
Njegovo najznamenitejše delo je roman Alamut. Preveden v številne jezike že dolgo potuje po vsem svetu in buri domišljijo bralcev. Francoski prevod je v hipu postal uspešnica, prva naklada je bila razprodana v nekaj mesecih, v Španiji je bilo prvih deset tisoč izvodov razprodanih še pred uradno predstavitvijo knjige. Svet je Bartola sprejel z odprtimi rokami, doma pa so bili številni do njegovega pisanja zadržani. Kritiki in esejisti so se dolgo ukvarjali z moralno presojo filozofskih temeljev njegovih del, z vprašanjem Bartolovega nihilizma in malo ali nič z literarno vrednostjo napisanega. In če je Alamut pozneje vendarle dosegel zasluženo priznanje tudi doma, so njegove zgodbe, ki jih sam poimenuje "zbirka literarnih sestavkov" in so zbrane v knjigi Al Araf, ostale v senci. Letos mineva 120 let od Bartolovega rojstva in v nočnem programu lahko prisluhnete nekaterim njegovim zgodbam. Izbrala jih je Nada Vodušek.
Neveljaven email naslov