Velika noč je spodbuden praznik, do roba košare poln vsega dobrega. Če ste osamljeni, dobre ali slabe volje, če imate kakšno dobro šalo odveč – potem vas voditeljica Mojca po polnoči vabi na klepet.

Velikonočna nočna je bila prav zanimiva. Razen Avguština, ki je poklical prvi, so poklicali poslušalci, ki niso stalni klicatelji, kar je nenavadno. Stane je z ženo že 61 let, konec aprila bosta oba praznovala 80 let. Spoznal jo je na gasilski veselici. Prodajala je rože in bila je gasilka. Takoj jo je vzel na muho, pravi.

Jožefa je že dolgo vdova in čas si zapolni tako, da visi na Facebooku.

Dolores iz Maribora ima ime, ki jo odlično opisuje. Zelo je verna: »Pred Bogom se nimamo kam skriti, on vidi v vsako srce.« Otrok in družine nima: »Ta svet je preveč krut, da bi vanj prinesla svoje otroke.« Oče je bil zdravnik, oster, zelo strog in čudaški. Tudi ded je grdo ravnal s svojo ženo, bil je škrt in zaklepal je moko.  Oba zakona sta bila taka, da so Dolores, njen brat in njena sestra vsi raje ostali samski in brez otrok.

Tine, 55 let, je po vnetju možganske ovojnice pred kratkim prišel iz bolnišnice. Nič se ni slabo počutil, kar zmanjkalo ga je in en mesec je bil v komi. Pet mesecev bolnišnice, končno pa je spet doma. Zdaj živi sam, prej pa je bil  v stanovanjski skupnosti Ozare.

23-letni Gašper je poklical na poti z zabave.

Marko je v bolnišnici v Polju že večkratni povratnik. Ima bipolarno motnjo, ki se kaže kot nihanje razpoloženja. Hitro mu gre na rdeče polje. Nazadnje se je sestra ob pol desetih dopoldne zbudila, razburila se je, zakaj razbija in poklicala policijo. Hočeš nočeš moraš v bolnišnico: pote pridejo policisti in reševalci in te v Polje spravijo na silo. Lani je bil tam 8 mesecev, zdaj je en mesec. Ker je na odprtem oddelku, gre lahko za konec tedna domov.

Rihard Bizjak je prava zgodovinska zakladnica, zanimajo ga predvsem brezupni boji. Termopile, recimo – po tem je nastal tudi krvavi film z naslovom 300. Napisal je knjigo Kralj Matjaž, mit ali resničnost.

Zadnja je poklicala Jelka, upokojena slepa telefonistka. Vid je izgubila že med vojno zaradi nezdravljenega revmatoidnega artritisa na očeh. Vrsta črk se je nenadoma zravnala v premico in to je bil konec. Razvila pa je bolj druga čutila. Veliko jih gleda z zdravimi očmi, pa ne vidijo, pravi, ona človeka začuti, kakšen je. Najbolj pogreša, da ne vidi obrazov. Ti so tako zanimivi!