Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Damjanovo in Viktorijino življenje je verjetno imelo več vzponov in padcev kakor življenje marsikoga izmed nas. Od življenja na ulici, skvotanja v zapuščenih zgradbah in spremljajoče sladkorne bolezni do pobega iz sveta drog, razstavljanja fotografij zapuščenih stavb in selitve v majceno ljubljansko stanovanje. Zakonca Bitenc bosta med drugim spregovorila tudi o preživljanju enoletne zaporne kazni in stanju v slovenskih zaporih, ki sta ga izkusila kot zapornik in njegova obiskovalka. Na pogovor ju je povabila Darja Pograjc.
Od življenja na ulici, skvotanja v zapuščenih zgradbah, preživljanja zaporne kazni in spremljajoče sladkorne bolezni do pobega iz sveta drog, razstavljanja fotografij zapuščenih stavb in selitve v majceno ljubljansko stanovanje. Viktorija in Damjan Bitenc sta nam svojo življenjsko zgodbo razkrila v oddaji Nočni obisk.
“Veliko olajšanje je, ko prideš v stanovanje, ki ima elektriko, vodo. Ne zebe te, predvsem ne zebe te. Ker zime so bile zelo težke,” pove Viktorija Rozman Bitenc, ki je 4 leta živela na ulici. Njen partner Damjan Bitenc je na ulici pristal okoli svojega 20. leta in na njej preživel 10 let.
Tukaj je bil pol oče največji razlog pa njegovo maltretiranje moje mame. Tega nisem enostavno prenesel in sem se dvignil in sem šel. Prvič sem živel v garaži, v Savskem, 9 mesecev.
Zadnje težko obdobje sta Viktorija in Damjan preživljala v zavetišču za brezdomne odvisnike. “Katastrofalno. Prideš na wc, vse krvavo, zanemarjeno, stvari po tleh. Ne moreš, ne vem, ne moreš niti na wc iti,” strahoten prizor naslika Damjan. Izkušnja je še toliko bolj neprijetna, saj sta se zakonca Bitenc v preteklosti srečala z drogami.
Se zbudim in pogledam na okensko polico in vidim kozarček z neko tekočino in inzulinsko iglo na polici. Človek, ki je spal nad nama na pogradu, je večer pred tem kriziral od pomanjkanja droge.
“Seveda ti je neprijetno, ker se ustrašiš, da bo prišel vzgojni delavec v sobo in bo videl tisto iglo in avtomatsko bi bila tudi midva kriva, ker na tistem pogradu spiva,” razloži 23-letnica.
Damjan je pred časom odslužil 15-mesečno zaporno kazen: “Vzrok je bila tatvina. Odvisnost in tatvina v trgovini. Obtožen sem bil v pol ure, povozilo me je pa to, ker je bil še nož v igri in predkaznovanost.” Kako je biti odvisnik in diabetik v slovenskem zaporu?
Damjan je bil v času prestajanja zaporne kazni odvisen od zdravniške pomoči – potreboval je zdravila na recept (antidepresive, tablete za spanje in mirne živce). A vseh predpisanih tablet nikoli ni videl.
Najbolj žalostno je to, da imaš ti kartico ves čas pri sebi. Zapor kot ustanova v bistvu dviguje tablete za vse paciente. On je ob izpustu dobil še ampule za inzulinsko črpalko, ki je sploh ni imel. Medtem ko tablete, ki so bile napisane na njegovo ime, pa ne.
To je eno izmed najpogostejših vprašanj, na katera morata odgovarjati zakonca Bitenc. “Zato, ker je ni. Pa zato, ker ni šole. To bi jaz odgovoril,” iskreno pove 32-letnik. Viktorija se strinja, da je iz ulice, kjer skorajda nimaš možnosti, da poskrbiš za osebno higieno, težko oditi na razgovor za službo. Problemi se pojavijo tudi, ko želiš dokončati prekinjeno šolanje.
Da recimo kot oseba, ki ima osnovnošolsko izobrazbo, želim končati svojo srednjo šolo, moram vpisati srednjo šolo. Kar pomeni, da izgubim status brezposelne osebe. Posledično s tem izgubim možnost za prejemanje denarne socialne pomoči. Kako si bom jaz plačala 150 eur vpisnine, 60 eur za en izpit in potem še minimalno 250 eur za maturo?
5420 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Damjanovo in Viktorijino življenje je verjetno imelo več vzponov in padcev kakor življenje marsikoga izmed nas. Od življenja na ulici, skvotanja v zapuščenih zgradbah in spremljajoče sladkorne bolezni do pobega iz sveta drog, razstavljanja fotografij zapuščenih stavb in selitve v majceno ljubljansko stanovanje. Zakonca Bitenc bosta med drugim spregovorila tudi o preživljanju enoletne zaporne kazni in stanju v slovenskih zaporih, ki sta ga izkusila kot zapornik in njegova obiskovalka. Na pogovor ju je povabila Darja Pograjc.
Od življenja na ulici, skvotanja v zapuščenih zgradbah, preživljanja zaporne kazni in spremljajoče sladkorne bolezni do pobega iz sveta drog, razstavljanja fotografij zapuščenih stavb in selitve v majceno ljubljansko stanovanje. Viktorija in Damjan Bitenc sta nam svojo življenjsko zgodbo razkrila v oddaji Nočni obisk.
“Veliko olajšanje je, ko prideš v stanovanje, ki ima elektriko, vodo. Ne zebe te, predvsem ne zebe te. Ker zime so bile zelo težke,” pove Viktorija Rozman Bitenc, ki je 4 leta živela na ulici. Njen partner Damjan Bitenc je na ulici pristal okoli svojega 20. leta in na njej preživel 10 let.
Tukaj je bil pol oče največji razlog pa njegovo maltretiranje moje mame. Tega nisem enostavno prenesel in sem se dvignil in sem šel. Prvič sem živel v garaži, v Savskem, 9 mesecev.
Zadnje težko obdobje sta Viktorija in Damjan preživljala v zavetišču za brezdomne odvisnike. “Katastrofalno. Prideš na wc, vse krvavo, zanemarjeno, stvari po tleh. Ne moreš, ne vem, ne moreš niti na wc iti,” strahoten prizor naslika Damjan. Izkušnja je še toliko bolj neprijetna, saj sta se zakonca Bitenc v preteklosti srečala z drogami.
Se zbudim in pogledam na okensko polico in vidim kozarček z neko tekočino in inzulinsko iglo na polici. Človek, ki je spal nad nama na pogradu, je večer pred tem kriziral od pomanjkanja droge.
“Seveda ti je neprijetno, ker se ustrašiš, da bo prišel vzgojni delavec v sobo in bo videl tisto iglo in avtomatsko bi bila tudi midva kriva, ker na tistem pogradu spiva,” razloži 23-letnica.
Damjan je pred časom odslužil 15-mesečno zaporno kazen: “Vzrok je bila tatvina. Odvisnost in tatvina v trgovini. Obtožen sem bil v pol ure, povozilo me je pa to, ker je bil še nož v igri in predkaznovanost.” Kako je biti odvisnik in diabetik v slovenskem zaporu?
Damjan je bil v času prestajanja zaporne kazni odvisen od zdravniške pomoči – potreboval je zdravila na recept (antidepresive, tablete za spanje in mirne živce). A vseh predpisanih tablet nikoli ni videl.
Najbolj žalostno je to, da imaš ti kartico ves čas pri sebi. Zapor kot ustanova v bistvu dviguje tablete za vse paciente. On je ob izpustu dobil še ampule za inzulinsko črpalko, ki je sploh ni imel. Medtem ko tablete, ki so bile napisane na njegovo ime, pa ne.
To je eno izmed najpogostejših vprašanj, na katera morata odgovarjati zakonca Bitenc. “Zato, ker je ni. Pa zato, ker ni šole. To bi jaz odgovoril,” iskreno pove 32-letnik. Viktorija se strinja, da je iz ulice, kjer skorajda nimaš možnosti, da poskrbiš za osebno higieno, težko oditi na razgovor za službo. Problemi se pojavijo tudi, ko želiš dokončati prekinjeno šolanje.
Da recimo kot oseba, ki ima osnovnošolsko izobrazbo, želim končati svojo srednjo šolo, moram vpisati srednjo šolo. Kar pomeni, da izgubim status brezposelne osebe. Posledično s tem izgubim možnost za prejemanje denarne socialne pomoči. Kako si bom jaz plačala 150 eur vpisnine, 60 eur za en izpit in potem še minimalno 250 eur za maturo?
V prvi uri nočnega programa, ki ga bo povezala Janja Lešnik, bomo gostili zgodovinarja in umetnostnega in zgodovinarja Salvatorja Žitka, dolgoletnega ravnatelja Pokrajinskega muzeja v Kopru, ki je svojo bogato znanstveno kariero posvetil raziskovanju Istre, predvsem Kopra in njegove kulturne dediščine. In mesto Koper, kljub številnim aktivnostim še vedno ostaja njegova inspiracija.
Dve oddaji, ki nastajata v kar šestih jezikih, kažeta moč, vrednost in širino Radio-Televizije Slovenija. Na Televiziji Slovenija je to oddaja NaGlas, na Radiu Slovenija pa oddaja Sami naši. Obe sta glas etničnih skupnosti s prostora nekdanje Jugoslavije. Tako ob slovenščini slišimo albanščino, bosanščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino. To so materni jeziki gostov, ki so ponosni na svoje korenine. S četrtka na petek smo v studiu nočnega programa gostili urednici oddaj Sami naši in NaGlas: Ivano Stipić Lah in Sašo Banjanac Lubej. Na Nočni obisk ju je povabil Iztok Konc.
V četrtkovem nočnem programu objavljamo pogovora z zanimivima gostoma. Prisluhnili bomo slovenskemu inženirju mednarodnega slovesa Marjanu Pipenbaherju, ki se je kot odgovorni projektant nazadnje podpisal pod most na hrvaški polotok Pelješac. Poročevalec s kriznih žarišč Boštjan Videmšek pa nam bo predstavil svoj pogled na grozeče posledice podnebnih sprememb. Prisluhnili pa bomo tudi odlični glasbi, med drugim irskemu blues rock kitaristu Roryju Gallagherju.
V noči s torka na sredo bomo pred mikrofonom gostili astrofizičarko in vzdržljivostno športnico Reo Kolbl. Otroška leta je preživljala na treningih gimnastike, telovadnico pa je nato zamenjala z laboratorijem, ko se je odločila za študij astrofizike v ZDA. In čeprav se je že zdelo, da je šport dokončno izgubil talent in je na ta račun pridobila akademska sfera, se je v njenem življenju spet zgodil velik preobrat: mlada teoretična fizičarka je med doktorskim študijem ugotovila, da pokojnine ne bi rada dočakala v pisarnah in laboratorijih ob odkrivanju osnovnih zakonitosti vesolja, ampak da jo pravo življenje čaka v naravi, raziskovanju sveta in premagovanju lastnih meja. »Med ukvarjanjem s športom sem bila zelo srečna, v laboratoriju pa malo manj, in ko sem ugotovila, da lahko enako zaslužim s športom, sem zgrabila priložnost,« pravi zvezdnica gorskega teka z ovirami Rea Kolbl, ki bo sogovornica voditeljice Tadeja Bizilj.
Kaj je ilustracija? Ali je res samo slikovna oblika v risbi, sliki, fotografiji ali kateri koli drugi umetniški obliki, ki marsikomu prikazuje in razlaga čutne informacije zgodbe, pesmi, pripovedi ali samo ujet trenutek avtorja? In kako pravzaprav nastane ilustracija? Kaj se dogaja v njenem ustvarjalnem procesu? Na ta in še mnoga vprašanja bomo iskali odgovore z gostjo Nočnega obiska. Na klepet prihaja ilustratorka Jana Fak, ki je lani začela poseben projekt. Začela je ustvarjati pobarvanke, ki ljudi nagovarja k sočutju, ki je v danih razmerah še kako pomembno. V svet barv vas bo skupaj z gostjo v družbi dobre glasbe popeljal Sandi Horvat.
Vsak začetek je težak, zlasti začetek konca, je eden od stotih najboljših aforizmov Žarka Petana in začetek konca tedna bomo zaokrožili še s kakšnim. Ponovno bomo pokukali v Novo butalsko čitanko Vinka Möderndorferja, voditeljica Lucija Grm pa vam bo predstavila tudi duhovito kriminalko V vodi mrtve Savke Janka Valjavca. Ni ga - čez smeh.
Začenjamo s pogovorom o premagovanju težav, pravzaprav različnih ovir, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni na Goriškem. Naš gost je predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec. V drugi nočni uri se najprej odpravimo na Kanalski Kolovrat, kjer bomo občudovali bogato sakralno dediščino. Potem v Čepovanu obiščemo etnološko-muzejsko zbirko, v Novi Gorici pa še mlade filmske navdušence, ki so ustvarjali na 10. mednarodnem filmskem taboru. Seznanili se bomo tudi z letošnjo bero navtičnega turizma, pokukali v pravljično deželo nad Mostom na Soči in izmerili turistični utrip v srednji Soški dolini. Proti jutru bomo še umetniško dobrodelni in športno-turistično razgreti na brzicah reke Soče.
Dr. Mitja Ferenc je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze leta 1985 diplomiral iz zgodovine in leta 1999 pod mentorstvom Dušana Nećaka doktoriral s temo Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev. Leta 2001 se je zaposlil na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Leta 2001 je bil izvoljen za docenta, leta 2007 pa v naziv izrednega profesorja. Raziskuje slovensko novejšo zgodovino, leta 1994 je dobil Steletovo priznanje za delo na področju ohranjanja kulturne dediščine. Mitja Ferenc je tudi član in pevec popularne kostelske tamburaške skupine Prifarski muzikanti, ki je med drugim dosegla zmago na Festivalu narečnih popevk 2008, na Slovenski popevki 2009 pa prejela nagrado občinstva. V nočnem programu ga bo gostila voditeljica Lucija Grm.
Na nočni radijski obisk prihaja mag. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske 2. gimnazije, ki ga 1. septembra letos ne bo v šolo. Dan prej se bo namreč upokojil, mi pa bomo izvedeli kateri so bili ključni izzivi obdobja njegovega ravnateljevanja. V nočnem nadaljevanju bomo izvedeli več ob obnovi gradu Podčetrtek, spoznali avtorja edine slovenske knjige o ne pretirano koristni a vsekakor izjemno zanimiv napravi imenovani klopotec, dodali nekaj utrinkov s koncerta zasedbe Toti big band in tik pred jutrom povabili v Prlekijo. Glasbeni opremljevalec bo Tinček Bradač, voditelj pa Stane Kocutar.
Poletje se bo tudi letos izteklo s festivalom Mladi levi, že 24. po vrsti. Kako živo in dejavno je umetniško polje v teh čudnih časih? Kaj se dogaja s festivali, kako umetnost išče in najde poti do ljudi? O vsem tem, pa tudi o zanimivih, prodornih predstavah in drugih dogodkih letošnjega festivala se bomo pogovarjali z vodjo programa Stare elektrarne Mojco Jug in v.d. direktorice Bunkerja Almo R. Selimović, ki sta soselektorici letošnjega festivala. Pred mikrofon ju je povabila Nada Vodušek.
Če je vse eno … … je vseeno, Tudi tisto ker je eno Je vse, Ko bo svet za oba … …bo obsvetila svetloba. To so stihi Mateja Kastelica, skladatelja, ljubitelja besede, gledališča in narave. Z njim se je pogovarjala Višnja Fičor.
Na, pa smo še v enem vročinskem valu, najmočnejšem to poletje, pravijo na Arsu. Če pa pomislimo na škodo, ki si jo s svinjanjem podnebja povzročamo sami, je pa to še najmanj. Pomislite samo na poplave v Nemčiji, pa na točo ta teden pri nas, na 45 stopinj v Grčiji, na požare in grozo, ko so živali žive zgorele, ko je ogenj zajel živalski vrt. Kaj tako groznega upam, da ne bomo več slišali. Si še želite na dopust kam daleč? Raje ostanimo na varnem, kolikor je to sploh mogoče, in v zanimivi nočni družbi.
Znanj, kako naši možgani nadzorujejo gibanje, je zelo malo. S tem se ukvarja raziskovalna ekipa v novem laboratoriju v Kopru, pod vodstvom dr. Uroša Marušiča iz Znanstveno raziskovalnega središča, ki je tokratni gost nočnega programa. V nočno družbo vabi Tjaša Lotrič.
V glavni sezoni nošenja slamnikov smo na nočni obisk povabili Ano Cajhen, mlado rokodelko, ki je ena redkih, ki pri nas izdeluje ta slamnata pokrivala. Obenem vam predstavi še bogato tradicijo slamnikarstva v Domžalah, saj kot lokalna turistična vodnica sodeluje s tamkajšnjim Slamnikarskim muzejem ali pa vas popelje po Pravljičnem Šumberku. Od kod ljubezen do ustvarjanja s slamo, kako se je sploh znašla v tej že nekoliko pozabljeni obrti in kakšni slamniki so trenutno najbolj priljubljeni in iskani, je Ana Cajhen povedala Andreji Čokl po polnoči.
Z gostom Sebastijanom Škorcem, dolgoletnim slovenskim odbojkarskim reprezentantom, govorimo o pomembnosti športa, njegovih lepih plateh, izzivih mladih igralcev in o največjem izzivu slovenske članske odbojkarske vrste ta hip – septembrskem evropskem prvenstvu. Biti del trenerskega štaba reprezentance je zanj velika čast in odgovornost. Nič drugače ni na klubski ravni, kjer ga letos čaka evropski izziv. Odbojkarski klub Merkur Maribor, katerega prvo ekipo vodi že nekaj let, je lani osvojil naslov državnega prvaka. Naslov, ki prinaša nove obveznosti. Naporne, a se jih s sodelavci in igralci zelo veseli. Z njim se je pogovarjala Helena Ajdnik.
Če ste junija šli mimo Cankarjevega doma v Ljubljani, niste mogli uiti pozornemu očesu Opazovalca, ki je zrl na vas s pročelja. Morda ste se za hip ustavili in se zamislili. Se ovedeli prisotnosti neštetih oči kamer, ki nenenhno spremljajo in nadzorujejo naše gibanje. Umetnica Ema Kobal je vprašanje zastavila sebi in vsem nam. Čelistka, ki je lok zamenjala z likovnimi orodji in se zadnje čase posveča predvsem eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami. No, ni ga zamenjala povsem, še zmeraj jo lahko slišimo v zasedbi Bowrain, lani je kot soavtorica ustvarila glasbo za gledališko predstavo Ljudožerci, ki jo je režiral Luka Marcen v produkciji AGRFT. A vse pogosteje jo srečujemo predvsem na likovnih razstavah. V njenih delih se nam izrisujejo različni življenjski prizori dinamičnih človeških figur, njihovih skupnih in posamičnih zgodb. Naših zgodb. Emo Kobal je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.
Skozi stoletja se je, zaradi takšnih in drugačnih razlogov selilo na milijone ljudi. Vse to je in še oblikuje svet migracij. Z njim se že vrsto let ukvarja prof. dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, kjer deluje že od leta 1989. Prav gotovo nas v prvih urah ponedeljka odpelje po svetu, tudi na Švedsko. Za doktorat se je namreč ukvarjala s tamkajšnjim multikulturalizmom in slovenskimi izseljenci. Od sodobnih migracij, begunstva, izseljenstva do vračanja in kroženja možganov. O vsem tem je prof. dr. Marina Lukšič Hacin pripovedovala na ponedeljkovem Nočnem obisku, na katerega jo je povabila Mojca Delač.
Helena Korošec je doktorica znanosti, profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Je tudi strokovnjakinja s certifikatom Peter Hess na področjih zvočne masaže in komunikacije z zvokom za otroke. O pozitivnih učinkih zvoka za podporo zdravju, čustveni stabilnosti, povečanju zavedanja vseh čutil in izboljšanju komunikacije študira tudi na Britanski akademiji za terapijo z zvokom. Z dr. Heleno Korošec se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Na naših valovih bomo nocoj pluli z Vladimirjem Vladovićem, dolgoletnim poveljnikom tovornih ladij, ki je danes zaposlen na Upravi za pomorstvo v Kopru. Že kot otrok je rad risal ladje. Morje, morjeplovstvo ima v krvi ... In tudi zdaj, ko je pristaniški kapitan, nima nič proti, če mu kdo še vedno reče barba.
Na nočni obisk se bomo odpravili v slikovito naselje Zavrh, priljubljeno turistično točko, ki je v središču gričevnatih Slovenskih goric. Leži na slemenu nad Pesniško dolino. Na severnem predelu je pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se razprostirajo sadovnjaki, njive in vinogradi. Je edin kraj v Sloveniji, kjer se skozi celotno obdobje po drugi svetovni vojni neguje spomin na slovenskega generala Rudolfa Maistra Vojanova. V nadaljevanju noči, po eni, bomo govorili o pozitivnem učinku gozda in o sanjah, nato pa bomo gostili glasbeni skupini Peron in Alo!Stari. Nočni program pripravlja Robert Zajšek.
Neveljaven email naslov