Radijski eter smo delili z ekstremnim športnikom Miho Podgornikom, ki je z Ivico Kosteličem in Thorsteinnom Jakobssonom v 15 dneh peš in na smučeh prečkal Islandijo. Na pot iskanja, sanj in na videz nemogočih naporov se je podal z voditeljem Juretom K. Čoklom.

Radijski eter smo delili z ekstremnim športnikom Miho Podgornikom, ki je z Ivico Kosteličem in Thorsteinnom Jakobssonom v 15 dneh peš in na smučeh prečkal Islandijo. Na pot iskanja, sanj in na videz nemogočih naporov se je podal z voditeljem Juretom K. Čoklom.

Miha Podgornik sebe ne vidi kot ekstremnega športnika. Pojem se mu zdi preširok. Pri nas ima po njegovem sploh preveč negativno konotacijo, ljudje pri nas namreč ekstremne športe prepogosto povezujejo s samomorilskimi vzgibi. Verjame pa, da ga kot takega vidijo tisti, ki cele dneve preživijo v pisarnah. Z njegovega stališča je večji ekstrem preživeti cel dan v pisarni. Gotovo pa drži, da je Slovenija nekakšna valilnica ekstremnih športnikov. Če jim že pravimo tako.

Sicer je biatlonski trener, s športom pa je povezan že vse življenje – veliko teče, pleza, deska na vodi s pomočjo padala … in hodi. Tudi prek celotne Islandije. Šport mu daje svobodo, v ospredje potiska občutke. Kot športnik je bil vzgojen – njegova starša in stari starši so ga v šport vpeljali zelo zgodaj. Veliko mu pomeni tudi glasba. Šest let je igral na klarinet, zdaj igra tudi kitaro.

Z izgubo matere, prav tako ekstremne tekačice Ruth Podgornik, se je sprijaznil. Po njegovih besedah je bila v času, ko so jo najbolj potrebovali, na pravem mestu in jim je dala vse, kar jim je lahko. Vendarle pa je bila ta izguba tudi razlog za spremembe – pretekel je sloviti Spartatlon, začel je odkrivati tudi svojo bolj religiozno plat, čeprav je bil vzgojen kot ateist. Ne v okviru religije, vendar z drugačnim pogledom na duhovnost, kakršnega je poznal prej. Zaradi izgube tudi rastemo, doda. Sam verjame, da se življenje po smrti vendarle ne konča ter da ne znamo videti vsega, kar je okoli nas.

V spomin na mamo je pretekel sloviti Spartatlon, maraton, ki poteka od Aten do Šparte in je dolg kar 246 kilometrov. Njegov tek je poleg njegove spremljevalne ekipe spremljala tudi ekipa snemalcev, ki so tek posneli in prav tako kot z njegovo materjo posneli dokumentarni film. Sam je pred kratkim posnel film o odpravi, ki se je je udeležil s hrvaškim alpskim smučarjem Ivico Kostelićem. Prečkala sta Islandijo, za kar sta porabila 15 dni – predvidevala sta, da bosta za to pot potrebovala med 20 in 30 dni. Tudi ta izkušnja je bila zanj zelo pozitivna, čeprav tudi naporna – njegova naloga je bila dokumentiranje podviga ter podpora hrvaškemu smučarju, kar mu je puščalo le malo časa za osebno doživljanje prostranstev Islandije. Njuna pot je sicer znašala dobrih 500 kilometrov.

Sam si želi na Aljasko, po poti pasjih vpreg, ki je dolga okoli 1800 kilometrov. Rad bi jih prehodil na enak način kot Islandijo. Spoznavanje meja meje zabriše, pove. Postavimo si meje, pomislimo da naprej ne gre in nato mejo spet premaknemo. Vse se da, če le hočemo, zaključi nočni obisk. In temu je težko dodati še kaj.