Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.