Svojih prvih olimpijskih iger se je Rajmond Debevec udeležil leta 1984 v Los Angelesu. Barve Jugoslavije je branil tudi na naslednjem največjem športnem tekmovanju leta 1988 v Seulu, štiri leta pozneje pa je slovensko ekipo, ki je takrat prvič nastopila samostojno, kot zastavonoša popeljal na 25. poletne olimpijske igre moderne dobe v Barceloni. Tega najpomembnejšega športnega dogodka se je udeležil še petkrat zapored, zadnjič je bil del olimpijskega vzdušja v Londonu leta 2012.

Svojih prvih olimpijskih iger se je Rajmond Debevec udeležil leta 1984 v Los Angelesu. Barve Jugoslavije je branil tudi na naslednjem največjem športnem tekmovanju leta 1988 v Seulu, štiri leta pozneje pa je slovensko ekipo, ki je takrat prvič nastopila samostojno, kot zastavonoša popeljal na 25. poletne olimpijske igre moderne dobe v Barceloni. Tega najpomembnejšega športnega dogodka se je udeležil še petkrat zapored, zadnjič je bil del olimpijskega vzdušja v Londonu leta 2012.

Zlata olimpijska medalja je največ, kar lahko športnik doseže

Svoje sanje je Debevec uresničil 23. septembra 2000 v Sydneyju, ko je osvojil najžlahtnejše odličje v t. i. strelskem maratonu, disciplini 3×40 metrov v trojnem položaju.

Tistega dne se spominjam, kot da bi bilo danes ali včeraj. Vedel sem, da bo to moj dan. Na tem tekmovanju sem streljal s takšno lahkoto, ki se ni nikoli ponovila. V spominu mi je ostala tudi razglasitev – kolajne sta podelila predsednik Mednarodne strelske zveze in predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juan Antonio Samaranch. Tudi to je posebna čast, če ti sam predsednik MOK-a podeli odličje.

Med tekmo, ki običajno traja okoli tri ure, je trenerja Lojzeta Mikoliča vprašal, kako je šlo na tekmovanju veslaškemu dvojcu Čop/Špik, saj je vedel, da se je njun nastop končal med njegovo tekmo. Kot pravi, so nastopi na olimpijskih igrah drugačni kot druge tekme na mednarodnem nivoju.

Oči vseh športnih navdušencev v Sloveniji so usmerjene vate in če ne uspeš, nisi edini, ki si razočaran, ampak so razočarani tudi vsi Slovenci.

Ko mu je trener povedal, da sta Čop in Špik zmagala, mu je odleglo. Kljub vsemu je namreč dopuščal, da mu morda lahko tudi spodrsne.

Tekmovalni dan je ena sama živčna vojna

Strelske tekme so na sporedu olimpijskega tekmovanja ob zelo zgodnih urah, kar pomeni, da morajo strelci vstati skoraj sredi noči.

Ženska zračna puška je bila v Riu na sporedu že ob pol 9. Torej je morala naša Živa Dvoršak vstati že ob pol 5., da je uspela pozajtrkovati, se pripraviti, odpotovati do strelišča, ki je po navadi kar precej oddaljeno od olimpijske vasi.

Kot pravi Debevec, imajo mnogi tekmovalci težave že dan prej, saj težko zaspijo. Sam se s tem nikoli ni spopadal, se je pa rad prebudil prekmalu. Nato je vizualiziral tekmo, se pripravil, odpravil na strelišče, kjer je sledilo še ogrevanje.

Njegov odziv ob uspehu ni bil nikoli več tako čustven kot v Sydneyju. Razlaga, da je psihičen pritisk med tekmo velikokrat tako velik, da za slavje zmanjka energije. Zlati medalji iz Avstralije je na svojih sedmih in osmih igrah leta 2008 v Pekingu in leta 2012 v Londonu dodal še dve bronasti olimpijski medalji.

Ti dve medalji nista tako daleč in nista pustili takega pečata. Morda edino ta iz Londona. Takrat sem ugotovil, da nisem več konkurenčen v disciplini 3×40 metrov, zato sem se preusmeril v disciplino 60 metrov leže, kjer pred igrami nisem veljal za kakšnega resnega kandidata za odličje. S tem uspehom mi je uspelo dokazati, da se da, če si le zastaviš cilj in storiš vse, kar je mogoče, da prideš do njega.

Še vedno poln želje po nastopanju

Rajmond Debevec se s športnim strelstvom ukvarja že od osmega leta, ko ga je v postojnski strelski klub privabil uspeh tamkajšnjih pionirjev na jugoslovanskem državnem tekmovanju. Rio je le eno tekmovanje v sezoni, ki ga je bil prisiljen izpustiti, razlaga, saj ga nova tekmovanja čakajo že jeseni, njegov koledar pa je poln vse do začetka naslednjega leta. Srednjeročni cilj ostaja jasen: Tokio 2020.

V tem trenutku še ne vem, katere discipline bodo takrat olimpijske, zato bi težko rekel, kateri disciplini bom dal več poudarka. Glede na moje izkušnje, mislim, da bom dovolj moder, da bom znal pravilno usmeriti svoje moči.

Strelec pravi, da ga v trenerske vode še ne vleče in da bi bil rad na visokem mednarodnem nivoju aktiven čim dlje. Opaža, da se njegova krivulja uspehov že nekaj časa obrača navzdol.

Poskušam to krivuljo nategovati, da bi bil naklon padanja čim blažji. Pri tem mislim seveda predvsem na težave z očmi – s starostno daljnovidnostjo imam že tudi zametke sive mrene, nekoč bom moral na operacijo. Telo ni več tako prožno, noče iti v pravi strelski položaj kot nekoč. Še vedno se borim. Še vedno veliko treniram, morda še največ od vseh mojih strelskih kolegov v Sloveniji in imam še vedno željo po uspehu.

Celotnemu pogovoru z Rajmondom Debevcem, v katerem je povedal, katero olimpijsko prizorišče mu je najljubše, katerega znanega športnika je prosil za avtogram v olimpijski vas in opisal stanje v Mednarodni strelski zvezi, lahko prisluhnete na zgornji povezavi.