Reševalci imajo v naši državi, kakor pravijo tudi sami, velik ugled in nizke plače. Delo, ki ga opravljajo, je zato v veliki meri bolj življenjsko poslanstvo v korist vseh tistih, ki potrebujejo njihovo pomoč. Vsako leto se reševalci iz vse Slovenije srečajo na Rogli, kjer se pomerijo na tradicionalnem tekmovanju, ki temelji na njihovem poklicnem znanju. Voditelj Jure K. Čokl bo to noč v studiu gostil člana zmagovalne ekipe – Matjaža Andrejca in Darka Zabukovška. Verjetno v našem studiu že dolgo nismo bili tako varni!

Člana zmagovalne ekipe X. tradicionalnih iger Matjaž Andrejc in Darko Zabukovšek sta glede zadnjega uspeha nekoliko zadržana – po eni strani ponosna na njihov dosežek, po drugi pa skromna glede vloženega truda in znanja, ki so ga pokazali. In pokazali so veliko. Osvojili so absolutno prvo mesto v obeh kategorijah – ekipi z zdravnikom in ekipi brez zdravnika. Gre za zelo zahtevno tekmovanje tako s fizičnega kot taktičnega vidika. Tekmovalne ekipe na deloviščih za nalogo dobijo scenarije, ki jih morajo potem čim bolj optimalno in seveda v korist poškodovanih v čim krajšem času rešiti. In vendar poudarjata, da je bolj kot tekmovalni del pomemben edukativni del, torej novo znanje, ki ga tekmovanje prinaša. Ekipe morajo biti zelo uigrane, včasih, povesta, mora komunikacija potekati celo brez besed. Hkrati dodajata, da je realna situacija lažja od tekmovalne. Ker smo vendarle tekmovalni, kar v realni situaciji seveda ne pride do izraza. Tekmovanje vsebuje tudi element presenečenja – tako so jih na primer prebudili ob 5:15 (zjutraj) in jim postavili nalogo, ki je sploh niso pričakovali. Tekmovalci svoje znanje preizkušajo na posebno maskiranih prostovoljcih, ki imajo na videz povsem realne poškodbe. Konkurenca je bila močna, zato so na svoj dosežek zelo ponosni.

Presenečenja reševalci doživljajo pogosto. Včasih so to zelo obremenjujoči dogodki, sploh kadar gre za otroke. Takrat so se prisiljeni osredotočiti na tehnično plat dela, čustveno morajo zanemariti. Kar včasih zares ni lahko, je pa nujno, sicer tega dela dolgoročno ne bi mogli opravljati. Motivacijo za delo najdejo na zelo različne načine – prav gotovo pa finančna plat tega poklica ni razlog za to.

Psihološka pomoč pri njihovem delu je še zmerom tabu – nekateri celo mislijo, da je poiskati pomoč zaradi stresa na delu sramota ali da to celo pomeni, da so bolniki tudi sami. Ob koncu težkih intervencij, poudarita, mora vsak sam čim prej odmisliti vse slabe občutke. Poudarita, da je navidezno pomanjkanje empatije pri reševalcih zgolj obrambni mehanizem. Njihovo delo je reševanje fizičnega telesa, ne čustvenega dela človeškega bitja. Poznajo tudi črni humor, ki ga imajo radi – predstavlja nekakšen sprostitveni mehanizem, ki ga zelo radi uporabljajo. Vendar so pri tem previdni, saj bi ga lahko kdo razumel narobe.

Splošno gledano smo Slovenke in Slovenci pripravljeni pomagati v nesreči, vendar se pogosto ljudje bojijo pomagati, ker mislijo, da bi jih zaradi napačne pomoči kdo lahko tožil. Reševalca poudarjata, da ni narobe pomagati in da naj nikogar ne bo strah pomagati, saj slabe pomoči ni. Če uporabimo zvočnik telefona, nam lahko po tej poti reševalci ali zdravniki tudi dajejo navodila, kaj naj storimo.

Na zadnje vprašanje, ali tudi reševalci kdaj jokajo, sta odgovorila, da uradno reševalci ne jokajo nikoli. A resnica je drugačna, dodata. Jok je lahko tudi odraz moči, da smo nekaj stresnega uspeli  spraviti iz sebe in da bomo zaradi tega lažje živeli tudi ob dogodkih, ki bi sicer lahko pustili posledice.