Matej Rančigaj je človek zgodb. Na nočnem obisku nas je odpeljal po delčku tistih, ki so se spisale na popotovanjih po Afriki in Braziliji, od koder je prišel na tokratni obisk v Slovenijo. Raje kot velike popotniške nahrbtnike ima minimalno prtljago. Prve rolerje si je kupil pred dvajsetimi leti na Manhattnu. Povsod pa ga spremlja – glasba. Kot pravi povezuje in krajša razdalje med ljudmi. Še posebno rad jo deli z otroki. Tudi z nami jo je, čisto spontano, ob nočnem obisku v radijskem studiju. Pravi, da se nima za motorista, da je s svojo Yamaho, ki ga je spremljala na tisočih kilometrih po Afriki, vedno ravnal lepo in da ljudje ponavadi ne morejo verjeti, ko jim reče, da na prvih 40.000 km prevoženih poti ni imel “nobenega gumi defekta”. Pot se je začela v Keniji, potem pa proti jugu. Motor, s kranjskimi registrskimi tablicami, je priletel iz Slovenije.

Pred dobrimi sedmimi leti je pustil službo in se odpravil z motorjem po Afriki. 40.000 kilometrov je prevozil brez počene gume in brez GPS

Matej Rančigaj je človek zgodb. Na nočnem obisku nas je odpeljal po delčku tistih, ki so se spisale na popotovanjih po Afriki in Braziliji, od koder je prišel na tokratni obisk v Slovenijo. Raje kot velike popotniške nahrbtnike ima minimalno prtljago.  Prve rolerje si je kupil pred dvajsetimi leti na Manhattnu. Povsod pa ga spremlja glasba. Kot pravi, povezuje in krajša razdalje med ljudmi. Še posebno rad jo deli z otroki. Tudi z nami jo je, čisto spontano, ob nočnem obisku v radijskem studiu.

Pravi, da se nima za motorista, da je s svojo yamaho, ki ga je spremljala na več tisoč kilometrih po Afriki, vedno ravnal lepo in da ljudje po navadi ne morejo verjeti, ko jim reče, da na prvih 40.000 km prevoženih poti ni imel nobenega defekta na pnevmatiki. Pot se je začela v Keniji, potem pa proti jugu. Motor s kranjskimi registrskimi tablicami je priletel iz Slovenije.

“Motor je priletel na cargo letalu z Brnika, jaz sem šel pa v Mombaso z drugim letalom iz Münchna in sem ga moral iti iskat v Nairobi. Nisem vedel, kako bo potekal prevzem, to je bila improvizacija.”

Po Afriki je vozil brez navigacijske naprave.

“Moja pot je bila zelo enostavna. Dostikrat sem razložil takole: ker sem želel voziti čim bližje Indijskemu oceanu, sem rekel, da če je ocean na levi, potem je smer prava.”

Bencina mu na poti ni zmanjkalo.

“Ves čas sem izzival, da bi mi ga. Rdeča lučka je večkrat svetila. Ampak potem sem se ustavil v vasi in bencin so imeli v plastičnih steklenicah. Mogoče je bil kakšen cent dražji. Ni bilo problemov. Tudi v Namibiji so recimo bencinske črpalke na 200 km.”

Veliko zgodb se odpira vsakič, ko pride do novih ljudi.

“Ko jih spoznaš, ugotoviš, da imaš skupne znance, tudi če je to čisto na drugem koncu sveta. Velikokrat se zgodi. To mi je zelo zanimivo in tisto, kar me vleče, da še kar potujem.”

Je povedal Matej Rančigaj, ki je orisal tudi nekaj tednov v Braziliji, kjer so se odprle možnosti za nove projekte in sodelovanja, vleče ga znova v Španijo. Rad je doma. Pravi, da pogreša varnost, ki jo imamo tukaj in se nam zdi skoraj samoumevna. Naprej ga ženeta tudi radovednost in želja, da se vedno znova uči. Potrpežljivost pa je tisto, česar se naučiš, ko si na poti. In potem se stvari uredijo. Več in podrobneje pa v posnetku njegovega obiska.