Živahna je bila. Tehnik Matic Ferlan je rekel, da so telefoni skoraj pregoreli, da je imel enega za drugim 22 klicev, v eter pa lahko da hkrati samo dva. Lahko jim je samo povedal, kdaj bom naslednjič. Zdravko z Raven na Koroškem pravi, da ni pošteno: 40 let je delal, trgali so mu vse možne prispevke, zdaj pa dobiva dobrih 600 evrov pokojnine. S tem presneto težko preživi mesec. Vinko iz Ilirske Bistrice je sladkorni bolnik. Pozdravil je vse znance – sladkorne – v Slovenj Gradcu. Že 15 let se vsako leto dobivajo, le letos žal ni šlo. Meta iz Kamnika je prikupno navihana. Povedala je par dobrih šal. Dve sosedi. Vpraša prva drugo: »K tebi vidim večkrat priti zdravnika – a si kaj bolna?« Ona pa nazaj: »Jaz pa vidim, da k tebi prihaja oficir. Ampak zato še ne bom vprašala, če je vojna.« Kakšna je razlika med župnikom in policistom? Župnik reče: »Gospod z vami,« policist pa: »Gospod, z nami!« Tonček ni hotel jesti kosila, pa ga je oče kregal: »Jej, sinko. Veš koliko ljudi je lačnih in kako bi bili veseli, da bi dobili na krožnik pol tega kosila!« »Ja, oči, jaz tudi.« Meti so operirali koleno, dobila je bergle in – covid-19. Nerodna stvar, pa prav v času, ko bi najbolj potrebovala pomoč! Ko naj bi si šla prevezat rano, je taksist ni hotel peljati, rešilec ji ne pripada … potem se je je en taksist le usmilil: »Sam bog ve, koliko pozitivnih sem že peljal, pa še vedel nisem.« Vprašala sem jo, kako se ji je bolezen izražala. Izgubila je vonj in okus, bolela jo je glava. Prvi dan jo je kar zagrabilo, drugi dan ni šlo nič na slabše, četrti dan pa je potem dobila vročino. Kaki pet dni je bila bolj uboga, potem pa je šlo spet vsak dan na boljše. Roman iz Ljubljane še vedno ni našel ljubezni svojega življenja, upa, da jo bo v naslednjem letu. Šaja je poklicala iz Stockholma, tam je že osem let. Ljudje tam kljub epidemiji večinoma ne nosijo mask, lokali so še odprti, le število gostov skupaj za mizo je omejeno in po 20 uri ne točijo več alkohola. V joga studiu, kjer tudi dela, so število prisotnih s 24 omejili na 20. Naši ukrepi se ji zdijo daleč prestrogi, preveč posegajo v zasebnost človeka. Marko iz Ljubljane piše pesmi in prevaja iz francoščine. Iz talmuda je prevedel nekaj misli o ženskah, ki so mu bile všeč. »Ko boš pisal o ženskah, pomakaj pero v čisto mavrico.« Naslednja je pa za ta čas, ko smo veliko doma in že malo naveličani drug drugega. »Žensko je Bog ustvaril iz Adamovega rebra, ne iz pete, zato ne hodi po njej.« Šestnajstega januarja pa spet naprej.

V živo na 01/475 22 22

Živahna je bila. Tehnik Matic Ferlan je rekel, da so telefoni skoraj pregoreli, da je imel enega za drugim 22 klicev, v eter pa lahko da hkrati samo dva. Lahko jim je samo povedal, kdaj bom naslednjič.

Zdravko z Raven na Koroškem pravi, da ni pošteno: 40 let je delal, trgali so mu vse možne prispevke, zdaj pa dobiva dobrih 600 evrov pokojnine. S tem presneto težko preživi mesec.

Vinko iz Ilirske Bistrice je sladkorni bolnik. Pozdravil je vse znance – sladkorne – v Slovenj Gradcu. Že 15 let se vsako leto dobivajo, le letos žal ni šlo.

Meta iz Kamnika je prikupno navihana. Povedala je par dobrih šal. Dve sosedi. Vpraša prva drugo: »K tebi vidim večkrat priti zdravnika – a si kaj bolna?« Ona pa nazaj: »Jaz pa vidim, da k tebi prihaja oficir. Ampak zato še ne bom vprašala, če je vojna.«

Kakšna je razlika med župnikom in policistom? Župnik reče: »Gospod z vami,« policist pa: »Gospod, z nami!«

Tonček ni hotel jesti kosila, pa ga je oče kregal: »Jej, sinko. Veš koliko ljudi je lačnih in kako bi bili veseli, da bi dobili na krožnik pol tega kosila!« »Ja, oči, jaz tudi.«

Meti so operirali koleno, dobila je bergle in – covid-19. Nerodna stvar, pa prav v času, ko bi najbolj potrebovala pomoč! Ko naj bi si šla prevezat rano, je taksist ni hotel peljati, rešilec ji ne pripada … potem se je je en taksist le usmilil: »Sam bog ve, koliko pozitivnih sem že peljal, pa še vedel nisem.« Vprašala sem jo, kako se ji je bolezen izražala. Izgubila je vonj in okus, bolela jo je glava. Prvi dan jo je kar zagrabilo, drugi dan ni šlo nič na slabše, četrti dan pa je potem dobila vročino. Kaki pet dni je bila bolj uboga, potem pa je šlo spet vsak dan na boljše.

Roman iz Ljubljane še vedno ni našel ljubezni svojega življenja, upa, da jo bo v naslednjem letu.

Šaja je poklicala iz Stockholma, tam je že osem let. Ljudje tam kljub epidemiji večinoma ne nosijo mask, lokali so še odprti, le število gostov skupaj za mizo je omejeno in po 20 uri ne točijo več alkohola. V joga studiu, kjer tudi dela, so število prisotnih s 24 omejili na 20. Naši ukrepi se ji zdijo daleč prestrogi, preveč posegajo v zasebnost človeka.

Marko iz Ljubljane piše pesmi in prevaja iz francoščine. Iz talmuda je prevedel nekaj misli o ženskah, ki so mu bile všeč. »Ko boš pisal o ženskah, pomakaj pero v čisto mavrico.« Naslednja je pa za ta čas, ko smo veliko doma in že malo naveličani drug drugega. »Žensko je Bog ustvaril iz Adamovega rebra, ne iz pete, zato ne hodi po njej.«

Šestnajstega januarja pa spet naprej.