Karmen Ponikvar je že davno začutila, da ima v sebi neko posebno notranjo moč, da zna prisluhniti. Po končanem študiju pedagogike, andragogike in družinske terapije in delu z učenci na dveh šolah je v sebi začutila, da še najbolj čuti glasbo, da se najlažje izraža prek nje. Tudi tema njenega magisterija je bilo zdravljenje z glasbo. Leto 2020 je bilo zanjo prelomno, zaprta je bila v svoji sobici, si kupila prvi sintesajzer in raziskovala sintezo zvoka, začetke eksperimentalne glasbe, kompozicije in bila povsem navdihnjena. Zdelo se ji je »ta svet je moj, je nekaj, česar mi ne more vzeti nihče, to je zares moje«. Zdaj na Nizozemskem študira elektroakustično kompozicijo. Je izredna, empatična poslušalka. Sliši vibracije narave. Ob njenem študiju nastaja ogromno terenskih posnetkov, prav v teh dneh snema zvok cementa in kamna na Plečnikovem stadionu. Vse v sebi nosi zvok, tega potem vplete v glasbeni zvočni sprehod. Zvoki so zanjo močna čustva, z njimi skuša pričarati vse, od spominov, nostalgije, globokih občutij. Njeno izrazito čustveno dojemanje sveta, ne le zvočnega, preliva v glasbo, ki je lahko zelo zdravilna. Sanja o tem, da bi nekoč ljudem in naravi pomagala z zvokom. Njena gostiteljica je Vesna Topolovec.