Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:
»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«
Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«
Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa. Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:
»Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek.«
Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«
Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
Neveljaven email naslov