Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Andrej Lutman
Velenje : Zavod za umetnost in kulturo Murakon, 2017
Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Vida Sagadina Žigona Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča s kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«
V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico: Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj spraševanje o njih lahko ogrozi razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da je pesnik knjigo posvetil pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primaren lirski subjektivizem, ki ga je mogoče primerjati s pesnjenjem Srečka Kosovela.
Vid Sagadin Žigon svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba. Svojo svojino in lastnino lastne govorice izpostavlja tako silovito in naravnost, da je bralstvo prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje:
»In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.«
K še večji učinkovitosti te neposrednosti pripomore tudi to, da pesnik dosledno uporablja le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, in tako skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še ostreje udarijo.
Filozof, komparativist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, njihove pesniške podobe in prispodobe še bolj okleščene, še bolj poglobljeno izrekajo osnovne resnice o človekovem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«
Skratka, pesnik Vid Sagadin Žigon je pesmi v knjigi Metamorfoze naravnal tako, da izpostavljajo tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnico, Lepoto in Dobroto.
avtor ocene: Andrej Lutman
Velenje : Zavod za umetnost in kulturo Murakon, 2017
Za iztočnici k zapisu o pesniški zbirki Vida Sagadina Žigona Metamorfoze sta pomenljiva in povedna konca dveh pesmi. Prva ima naslov Jaz in se konča s kiticama: »Z eno samo / besedo na čelu. // Ko jo boš izgovoril / bodo sence utonile / za rob noči / in ti ne boš več Jaz / ki se poslavlja od njih.« Druga pa ima naslov Pesnik in se konča z vrsticami: »In biti heteronim gumba / ki je odpadel z gat pozabe / na prešitem ustju dneva / in vnebovzet okamenel / nekje med spogledovanji / z metafizično šivanko / ki ga prišije v Bit in Nič / dokler mu ne uide v hlače / urin poezije in od / olajšanja kar umre.«
V navedkih so tri pomenljive besede, ki so zapisane z veliko začetnico: Jaz, Bit in Nič. Ta trojka ključno oblikuje pojmovni svet v pesmih Vida Sagadina Žigona. Vsa tri pomenska polja pa seveda prežema pojav, ki je naslovil zbirko: metamorfoza oziroma preobrazba. Glede na to, da so izpostavljene besede predvsem iz nabora filozofskega besedišča, se poraja sklep, da je pesnjenje Vida Sagadina Žigona zavezano najosnovnejšim gradnikom, o katerih se le redko sprašuje, saj spraševanje o njih lahko ogrozi razumsko ravnovesje. A pesnik, ki v zbirki kar premnogokrat zapiše besedo Jaz z veliko začetnico in jo s tem postavlja v groteskni položaj, ta pesnik je neusmiljen pri izpostavljanju eksistenčnih podstati tako pesnjenja kot tudi bivanja. In tu je tudi vez s preteklostjo, ki je na eno strani poudarjena s tem, da je pesnik knjigo posvetil pokojnemu očetu, na drugi strani pa je vez s preteklostjo izpostavljena kot primaren lirski subjektivizem, ki ga je mogoče primerjati s pesnjenjem Srečka Kosovela.
Vid Sagadin Žigon svoje izpovedi gradi na spletu štirih področij, ki so Jaz, Bit, Nič in preobrazba. Svojo svojino in lastnino lastne govorice izpostavlja tako silovito in naravnost, da je bralstvo prestreljeno s pesnikovimi stanji. Za primer tega zadnja kitica pesmi z naslovom Hitreje:
»In zdaj hitreje kot raste / tema za obzorjem temnim. / Hitreje od besed molčim. Hitreje kot padam / bliskoviteje letim.«
K še večji učinkovitosti te neposrednosti pripomore tudi to, da pesnik dosledno uporablja le velike začetnice in pike brez vmesnih ločil, in tako skladenjski lomi, določeni z vrsticami v pesmih, še ostreje udarijo.
Filozof, komparativist, lektor, prevajalec, esejist in seveda pesnik Vid Sagadin Žigon v svoji tretji pesniški zbirki nadgrajuje izpovedi, ki jih je izpostavil v prvih dveh zbirkah z naslovoma Drevored in Špilunga. Te pesmi so še ostrejše, njihove pesniške podobe in prispodobe še bolj okleščene, še bolj poglobljeno izrekajo osnovne resnice o človekovem položaju v ne prav prijateljskem svetu. Tako tudi pisec spremnega besedila Borut Petrovič Vernikov ugotavlja, da pesniku: »… ne preostane nič drugega, kot da se temu upre in ustvari nov svet, kjer dobi Beseda lastnost demiurga, kreatorja novega sveta in prav to je za pesnika edina pot iz profanega v sakralni svet, iz tesnobe imanence v svobodo transcendence.«
Skratka, pesnik Vid Sagadin Žigon je pesmi v knjigi Metamorfoze naravnal tako, da izpostavljajo tri vrednote, pisane z veliko začetnico: Resnico, Lepoto in Dobroto.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov