Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
avtor ocene: Gaja Pöschl
Maribor : Litera, 2017
Kakor igralec pri priljubljeni namizni igri spomin, ki jo poznajo malodane vse generacije, tako tudi v romanesknem prvencu Anje Mugerli Spovin prvoosebni pripovedovalec vinogradnik Domenis išče svoje spominske pare. Pravzaprav spovinske, kakor se avtorica duhovito poigra že v naslovu, saj je njegovo življenje po družinski tradiciji, a tudi po spletu okoliščin trdno prepleteno z dvema elementoma – z vinom in spominom. Po hudi prometni nesreči, v kateri je izgubil življenjsko sopotnico, hčerka pa poleg matere tudi dar govora, se je Domenis vrnil v svoje primarno okolje v upanju, da bo tu s trdim delom v vinogradu potlačil tako otroške travme, povezane z avtoritativnim in odtujenim očetom, kakor tudi dan, ki mu je za vedno spremenil življenje. A »telo ima spomin«, je avtorica zapisala v romanu, in po nekaj sorazmerno mirnih letih, v katerih se je poleg vinogradniškega posla večala predvsem protagonistova navezanost na doma šolano hčerko Arno, se stvari začnejo zapletati.
Roman, ki ga je avtorica Anja Mugerli le z opisi umestila v vinogradniško okolje v bližino italijanske meje, se spretno začne, tik preden se stvari začnejo rušiti in tako ravno še ujame idilično okolje v katerem je Domenis po letih odsotnosti in mržnje »na novo odkril svetlobo« in še bolj idiličen odnos z nemo Arno, ki je svojo okrnjeno možnost besednega izražanja prelila v petje. Kakšno je dekličino stališče do očetove dušeče ljubezni sicer ne izvemo neposredno, se pa najstniški upor domiselno pokaže v večnem pomanjkanju samolepilnih lističev, ki njeno tišino dvignejo na povsem novo raven in ji dodajo presenetljivo zgovorne nianse, očeta pa potisnejo veliko globlje v samoizpraševanje, kot bi ga verjetno marsikateri glasni besedni spopad.
A pisateljica je v svoji večplastni in dinamično odvijajoči se zgodbi segla precej širše od klasične napetosti v družinskem razmerju, ki je sicer »najčistejše in v jedru zdravo«, kakor ga je v spremni besedi označila Diana Pungeršič, in dušeči molk izza štirih sten razširila tudi na bližnjo okolico. Zamolčani grehi preteklosti, ki jih plača tisti, »ki je naslednji na vrsti«, kot grenko spozna protagonist, pomešani s pregovorno slovensko sosedsko nevoščljivostjo v idilični vinorodni pokrajini izbruhnejo s katastrofalno silovitostjo poletne nevihte in le ponovna oživitev splošne komunikacije postopoma omogoči pot naprej.
Roman Spovin, v katerega je avtorica s spretnostjo dobrih pripovedovalcev vpletla tako napete prvine skorajda kriminalne zgodbe kot problem sprejemanja drugačnosti v prostoru, ki se vsega drugačnega krčevito boji, je prizemljena in resnično življenjska igra spomina, ki po žlahtni vinski poti človeške ranljivosti povezuje preteklost s prihodnostjo in pri tem bralca nevsiljivo, a odločno spodbuja, da ji sledi do zadnjega odkritega spominskega para, do zadnjega odtrganega grozda.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov