Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Rok Bozovičar
Ljubljana: KUD Logos, 2017
Naslovnico zbirke esejev Vseživo Urše Zabukovec krasi petelin. A ne katerikoli petelin, temveč Picassova risba iz leta 1918. Preprost, narejen z eno samo na videz osnovno potezo. Izbor naslovne podobe seveda ni naključen, izraža namreč slogovno dostopnost in osebno bližino, iz katere piše avtorica, poleg tega pa se motivno nanaša na enega od zadnjih zapisov v zbirki, ki pod naslovom Imena govori o izgubi prav posebnega družinskega člana – piščančka.
Knjigo sestavlja 21 kolumn in esejev iz let 2016 in 2017, ki jih je Urša Zabukovec, sicer izvrstna prevajalka in avtorica odmevne znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski, napisala za portala LUD Literatura in airBeletrina, nekaj pa jih je objavljenih prvič. Njihov razpored v zbirki ni urejen kronološko, temveč se zapisi povezujejo v dinamično linijo, ki jo enotita prepoznaven avtorski glas in doživljanje sveta. Začne se s selitvijo, z izruvanjem korenin iz domače grude, in nadaljuje z opisi vsakdanjih doživljajev v tuji španski kulturi. Od načinov razporejanja po progah v plavalnem bazenu, pitja alkoholnih pijač po operaciji zoba, soočanja z ekološkimi trgovinami, starševstvom in prekarstvom, ki je postalo najpogostejša beseda kulturnega delavca, do premislekov o književnosti, tujstvu in lastni identiteti znotraj njiju. Kot pravi tudi naslov: vse živo.
V zbirki motivacija pisanja izhaja iz oprijemljive dejanskosti, četudi ta morda ni povsem verodostojna. Pogosto izhodišče esejev je vsakodnevna podrobnost ali ponavljajoč se vzorec, ki spodbudi razvoj misli, komentar na podlagi mnenjske pozicije. Pravzaprav gre za ponavljajoče se pisanje, ki v okviru izvornega medmrežno kolumnističnega, blogerskega konteksta verjetno deluje drugače. Čeprav je esejistična pisava, ki uporablja različne elemente in prehaja med literarnimi vrstami, odkrito subjektivna in izhaja iz osebne izkušnje, poantiranost posameznega zapisa ob koncu pogosto ostane nejasna. Urša Zabukovec odpre tematiko, ki jo je pritegnila, najsibo neka vsakodnevna banalnost ali simptom širše družbene problematike, in jo preplete z osnovno pripovedjo. A zapis zaključi, še preden bi utegnila razviti ustrezno in dovolj jasno analogijo oziroma ironično nasprotje med obema ravnema. Eseji na ta način posredujejo močan začetni impulz pisanja, ki pa z branjem pojenja, saj ne ponudi oprijemljivejšega pomenskega podoživetja – motivacijski in idejni privlak sta vidna, prav tako mnenje, vendar so vsi trije nenalezljivi.
Večino zbirke Vseživo še najbolje opiše kar avtorica sama v eseju Težave s kratko zgodbo: zapisi so vzeti »iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do koder seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena«. Bi morda osebno doživljanje moralo biti povzdignjeno v univerzalizirano podobo? Tudi ta odgovor ponuja že sama knjiga, saj esej Imena, tisti o petelinčku, a ne zgolj o njem, skupaj z esejem Kakor kamen kost in sklepno Jesenjo ponuja močan in prepričljiv primer esejističnega pisanja kot potenciala knjige Vseživo. V teh zapisih se osebna nota Urše Zabukovec najbolje prelije z njenimi več kot mnenjskimi sodbami. Povezuje jih v notranjost usmerjena in ne povsem oprijemljiva občečloveška otožna čuječnost. Osebnega torej ni treba posploševati, zadostuje odmik v bistveno.
Avtor ocene: Rok Bozovičar
Ljubljana: KUD Logos, 2017
Naslovnico zbirke esejev Vseživo Urše Zabukovec krasi petelin. A ne katerikoli petelin, temveč Picassova risba iz leta 1918. Preprost, narejen z eno samo na videz osnovno potezo. Izbor naslovne podobe seveda ni naključen, izraža namreč slogovno dostopnost in osebno bližino, iz katere piše avtorica, poleg tega pa se motivno nanaša na enega od zadnjih zapisov v zbirki, ki pod naslovom Imena govori o izgubi prav posebnega družinskega člana – piščančka.
Knjigo sestavlja 21 kolumn in esejev iz let 2016 in 2017, ki jih je Urša Zabukovec, sicer izvrstna prevajalka in avtorica odmevne znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski, napisala za portala LUD Literatura in airBeletrina, nekaj pa jih je objavljenih prvič. Njihov razpored v zbirki ni urejen kronološko, temveč se zapisi povezujejo v dinamično linijo, ki jo enotita prepoznaven avtorski glas in doživljanje sveta. Začne se s selitvijo, z izruvanjem korenin iz domače grude, in nadaljuje z opisi vsakdanjih doživljajev v tuji španski kulturi. Od načinov razporejanja po progah v plavalnem bazenu, pitja alkoholnih pijač po operaciji zoba, soočanja z ekološkimi trgovinami, starševstvom in prekarstvom, ki je postalo najpogostejša beseda kulturnega delavca, do premislekov o književnosti, tujstvu in lastni identiteti znotraj njiju. Kot pravi tudi naslov: vse živo.
V zbirki motivacija pisanja izhaja iz oprijemljive dejanskosti, četudi ta morda ni povsem verodostojna. Pogosto izhodišče esejev je vsakodnevna podrobnost ali ponavljajoč se vzorec, ki spodbudi razvoj misli, komentar na podlagi mnenjske pozicije. Pravzaprav gre za ponavljajoče se pisanje, ki v okviru izvornega medmrežno kolumnističnega, blogerskega konteksta verjetno deluje drugače. Čeprav je esejistična pisava, ki uporablja različne elemente in prehaja med literarnimi vrstami, odkrito subjektivna in izhaja iz osebne izkušnje, poantiranost posameznega zapisa ob koncu pogosto ostane nejasna. Urša Zabukovec odpre tematiko, ki jo je pritegnila, najsibo neka vsakodnevna banalnost ali simptom širše družbene problematike, in jo preplete z osnovno pripovedjo. A zapis zaključi, še preden bi utegnila razviti ustrezno in dovolj jasno analogijo oziroma ironično nasprotje med obema ravnema. Eseji na ta način posredujejo močan začetni impulz pisanja, ki pa z branjem pojenja, saj ne ponudi oprijemljivejšega pomenskega podoživetja – motivacijski in idejni privlak sta vidna, prav tako mnenje, vendar so vsi trije nenalezljivi.
Večino zbirke Vseživo še najbolje opiše kar avtorica sama v eseju Težave s kratko zgodbo: zapisi so vzeti »iz življenja, na papirju se razvijejo le do tam, do koder seže izkušnja, sicer nekoliko izmišljijsko obogatena«. Bi morda osebno doživljanje moralo biti povzdignjeno v univerzalizirano podobo? Tudi ta odgovor ponuja že sama knjiga, saj esej Imena, tisti o petelinčku, a ne zgolj o njem, skupaj z esejem Kakor kamen kost in sklepno Jesenjo ponuja močan in prepričljiv primer esejističnega pisanja kot potenciala knjige Vseživo. V teh zapisih se osebna nota Urše Zabukovec najbolje prelije z njenimi več kot mnenjskimi sodbami. Povezuje jih v notranjost usmerjena in ne povsem oprijemljiva občečloveška otožna čuječnost. Osebnega torej ni treba posploševati, zadostuje odmik v bistveno.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Neveljaven email naslov