Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Ana Geršak
Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017
V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.
Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.
Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.
V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.
Avtorica ocene: Ana Geršak
Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017
V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.
Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.
Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.
V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov