Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tokarczuk: Jakobove bukve

28.05.2018

Avtorica ocene: Ana Geršak

Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017

V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.

Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.

Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.

V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tokarczuk: Jakobove bukve

28.05.2018

Avtorica ocene: Ana Geršak

Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017

V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.

Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.

Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.

V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.


06.09.2019

Lojze Kovačič: Možiček žebljiček

Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah


02.09.2019

Sarival Sosič: Jaz sam

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


02.09.2019

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.


02.09.2019

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21.stoletje

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Matjaž Romih


02.09.2019

Anna Świrszczyńska: Baba sem

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


26.08.2019

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.


26.08.2019

Radmila Lazić: Brez anestezije

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Renato Horvat.


26.08.2019

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.


26.08.2019

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič


19.08.2019

Graham Swift: Materinska nedelja

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Marjan Strojan: Hribi, oblaki, lepe pozdrave

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Sanja Pregl: Izgubljene dvojine

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Luiza Pesjak, Urška Perenič: Beatin dnevnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat.


16.08.2019

Bilo je nekoč v Hollywoodu: pogovor s kritikom Gorazdom Trušnovcem

"Bilo je nekoč v Hollywoodu je elegija in pravljica; gre za v osnovi trdo, kruto in tragično resnično zgodbo, ki jo Tarantino s filmskimi sredstvi konča z vero v moč fantazije in v odrešitveno moč filma." - Gorazd Trušnovec Vir fotografije: Kinodvor.


12.08.2019

Nada Kavčič: Uho in senca

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


12.08.2019

Simone de Beauvoir: Starost - Stališče zunanjosti

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.


12.08.2019

Franjo H. Naji: Križišče

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


05.08.2019

Shuntaro Tanikawa: Dve milijardi svetlobnih let samote

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ivan Lotrič:


05.08.2019

Simone de Beauvoir: Starost

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.


05.08.2019

Andraž Rožman: Trije spomini

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jasna Rodošek.


Stran 84 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov