Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Ana Geršak
Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017
V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.
Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.
Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.
V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.
Avtorica ocene: Ana Geršak
Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017
V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.
Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.
Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.
V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bereta: Lidija Hartman in Aleksander Golja
Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov