Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Nada Breznik
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.
Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«
V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«
Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«
Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.
»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«
Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.
»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«
Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.
Avtor recenzije: Nada Breznik
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.
Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«
V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«
Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«
Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.
»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«
Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.
»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«
Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov