Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Lojzka Špacapan

25.06.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše

Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018

V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.

Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.

Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.

A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.

Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.

Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.

Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.

Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.


Ocene

2010 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Lojzka Špacapan

25.06.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše

Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018

V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.

Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.

Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.

A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.

Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.

Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.

Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.

Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.


25.09.2020

Mladi Ahmed

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2020

Povratek Simfonikov RTV na koncertni oder

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.09.2020

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


21.09.2020

Gert Ledig: Povračilo

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Jure Franko.


21.09.2020

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Lidija Hartman.


21.09.2020

Mare Cestnik: Zmagoslavci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


14.09.2020

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


11.09.2020

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci


11.09.2020

Pravljični muzikal Turandot

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Mulan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Ostržek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.09.2020

MGL: Studio - José Cabeza: Trije milijoni minut

V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani


09.09.2020

Maša v h-molu Johanna Sebastiana Bacha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.09.2020

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


Stran 67 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov