Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Ivan Cankar: Za narodov blagor 1901 Komedija Premiera 9. januar 2020 Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Sinja Ožbolt Lektorica Maja Cerar Avtor glasbe in glasbeni opremljevalec Vanja Novak Korepetitorka Ana Erčulj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Tanja Ribič, Matic Lukšič, Jaka Lah, Jernej Gašperin, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes / Neža Blažič, Aja Zupanec Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili eno zgodnejših del Ivana Cankarja, komedijo Za narodov blagor; napisal jo je leta 1901 na Dunaju in jo imenoval satirična farsa; kot pravi režiser Matjaža Zupančič, Cankar »tukaj napada, kritizira, smeši vse po vrsti – vse tiste, ki za velikimi besedami o narodu, narodovih blagrih, skrivajo popolnoma zasebne, pritlehne interese. Ena ključnih replik v igri je 'Danes ne rabimo značajnosti, rabimo kapital.'« Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/za-narodov-blagor/
Polsestra je nov celovečerec Damjana Kozoleta, enega od mednarodno najuspešnejših in najbolj produktivnih domačih režiserjev. Zaplet filma je preprost: polsestri iz Izole, starejša frizerka Irena in novopečena podiplomska študentka Neža (igrata ju Urša Menart in Liza Marijina) se po sili razmer znajdeta v najetem stanovanjcu v Ljubljani. Zdi se, da z izjemo očeta Silva (igra ga Peter Musevski) ter vzajemno nenaklonjenega odnosa nimata veliko skupnega, a to je le temelj bolj univerzalne zgodbe. O filmu se pogovarjata novinar Urban Tarman in filmski kritik Denis Valič.
Urednik, novinar, publicist in pisatelj Stieg Larsson je svetovno zaslovel z »Milenijsko trilogijo« kriminalnih romanov, vendar uspeha svojega dela, krone svojega življenjskega opusa, ni dočakal; pri petdesetih letih ga je pokončal infarkt. Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom »nordijski noir«. Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajnodesničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančenga zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom. Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je inštruiral marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu. Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.
Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.
Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Neveljaven email naslov