Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Predlani smo se po triindvajsetih letih od pesniškega, ne pa tudi ustvarjalnega premolka lahko razveselili nove pesniške zbirke Svetlane Makarovič, ki je pojedla zarečeni kruh in se v Zimi vezilji preizkusila in tudi dokazala kot vešča haikuistka. To tradicionalno vzhodnjaško pesemsko obliko je vsebinsko nadgradila, pravzaprav podložila s slovensko ljudsko pesmijo, in tako iznašla povsem samosvoj, a vendarle značilen temačen in tudi jedek makarovičevski haiku. Ker je avtorica svojo pesniško govorico že od samega začetka opirala na ljudsko baladno izročilo, se je takšna pesemska hibridizacija vzhodne in zahodne tradicije izkazala kot inovativen, a hkrati dosleden razvoj nekoč domnevno zaključenega pesniškega opusa.
Letos je že pred poletjem luč ali še bolje temo sveta zagledala druga pesniška zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, ki se bere kot prosto nadaljevanje trpke in hladne vsebine iz Zime vezilje. Tokrat nismo več v objemu mraza, snega, žledu ali ledu, saj so se snežene rjuhe stalile in razgalile vse mogoče človeške smeti. Zimske in ledene motive je v celoti zamenjalo poletno občutje, poletno podobje; visoke trave, žužki, košnja, žetev, pasji dnevi, cvetoče rože, ptičje petje, pa tudi vročina, suša, morje … Tako kot je Zima vezilja ledenela od mraza človeškega srca, bi lahko rekli, da se zbirka Naj bo poleti vsa suši in občasno cvre od vročine pekla na zemlji. V nasprotju s prejšnjo zbirko, ko se je na ozadju ledene pokrajine risala domala brezčasna kristalna podoba zla, četudi kdaj ujeta v kristalno noč in žico, ki rani, so tokratni haikuji nekoliko bolj kontekstualizirani, neposredneje izhajajo iz družbene stvarnosti. Kot da poletje in z njim visoko sonce s svojo svetlobo prežarja vsak še najbolj skrit kotiček zemlje in človeške duše, pri tem pa ob vsem lepem razgalja tudi surovost in vulgarnost našega bivanja. Prenekatere trivrstičnice se tako berejo kot lucidni komentarji ne le naše slovenske družbene, temveč tudi politične realnosti v najširšem pomenu. Nekateri haikuji imajo nadih pravcate družbeno-politične satire:
»Vrhovni žužek
je zažužnjal povelje.
Pa ubogajmo.«
Haikuji obravnavajo tematike, ki Svetlano Makarovič kot angažirano intelektualko in kritično premišljevalko našega bivanja zanimajo in vznemirjajo tudi sicer. V tej nadvse jedrnati klasični verzni obliki, ki strogo ohranja predpisano zlogovno razmejitev 5-7-5, so ujete podobe, ki bralca napeljujejo k premisleku o nasilnih medčloveških odnosih, svobodi posameznika, o socialnih vprašanjih, okoljskih težavah ali begunski problematiki:
»Pot je končana
v zadušljivi cisterni.
Zunaj škrjančki.«
Precej haikujev tematizira nehuman odnos do vseh šibkih, denimo živali:
»Za šipo smrček.
Odšli na počitnice.
Pozabili nanj.«
Poezija Svetlane Makarovič bralca subtilno poziva k streznitvi, k opustitvi samoslepitvenih mehanizmov, ki jim v samozaverovanosti podlega človek. Haikuji kot bič udrihajo po naših idealiziranih podobah sveta in človekove narave. Če se torej pesnica z ubesedovanjem in razgaljanjem zla zavzema za zlorabljene, prizadete, nemočne, pa vendar nikogar ne idealizira. Pesniško zlasti rodoviten humus je človekova objestnost, ki ne pozna vse prevečkrat zlorabljene svetosti življenja:
»Luštkan otročič.
Kaj počne na sprehodu?
Brca vse živo.«
Še v naravi pesnica prepoznava predvsem krutost in neizprosnost zakonov preživetja.
»Večji manjšega,
ta prelepa narava,
večna klavnica.«
A tu in tam vendarle vzbrsti slutnja, da je dobro mogoče, da kje nad robom kakšnega prepada vzcveti šipek in se rodijo tudi človeške izjeme, ki jih v zbirki simbolizira Zora Konjajev. Čeprav pesnica usmerja fokus predvsem v zlo, ne gre za kakšno sprevrženo naslado ob trpljenju, temveč gre njeno ponovno pesniško oglašanje razumeti kot krik umetnika, kot izpolnitev njegove moralne obveze. In to kljub zavedanju, da je piščal zdrobljena, poetov dolg pa je – po prepričanju večine –, da pištolo nameri vase. Kajti če je Zimo veziljo zaključeval haiku, v katerem narava zmaguje nad že davno izumrlim človekom, tokrat samoizničenju podleže prav pesem oziroma poet sam … Sporočilo je nedvoumno, propad civilizacije ali nemara celotnega človeštva se začne pri umanjkanju refleksije, pri preslišanju zvoka violine.
Svetlana Makarovič se znova vrača k prvobitnim in iz njene poezije že znanim motivom, celo simbolom … praproti, volčjih jagod, kresne noči, pelina … Kot v Zimi vezilji so tudi tokrat evokativno posebej močni haikuji, v katere so zazankani pogosto povsem lahkotni ljudski ali ponarodeli napevi ali motivi. Marsikateri haiku pa je tudi zvočno dovršen:
»Skalni mrki Kras.
Slovenci kremeniti.
Kakor kateri.«
Če torej na eni strani beremo podobno grajene pesmi kot v prejšnji zbirki, prepoznavamo tudi nekaj novih pesniških prijemov. Še posebej je očitno občasno spuščanje registra, v formalno strogo odmerjene verze so vpleteni pogovorni, zafrkljivi, igrivi izrazi, kot so vau, ful, luštkan, frajla, pa tudi značilen: »Kva nas pa briga.« Pesem se torej ne zapira v abstraktno grozo ali zlo, precej manj je tudi strašljive lepote, zato pa toliko več prepoznavnega drobirja na videz sproščenega vsakdana, iz katerega pa so zgrajene znova nadvse precizne trivrstičnice o našem najsurovejšem tukaj in zdaj. Med pesemskim gradivom zasledimo celo aktualno štajersko magno, ki tu presega zgolj naravovarstveno vprašanje in znova prerašča v simbol. Vendarle pa je vtis trenutnosti oziroma začasnosti teh haikujev varljiv ali vsaj nezadosten, z evokativnimi in nadvse preprostimi podobami nasilja, sovraštva, nesramnosti, sprenevedavosti, morije, smrti … znova kažejo na ponovljivost oziroma brezčasnost človekovega zla, predvsem pa naslavljajo humanost v nas, vsaj njene ostanke.
Zbirka Naj bo poleti je še enkrat obsežnejša kot Zima vezilja, vsebuje kar sto en haiku, in je v celoti samostojno avtorsko delo, saj je Svetlana Makarovič h knjigi prispevala tudi ilustracije. Abstraktne podobe razdejanj, razbitin, raztrganin, ognja, ki jih ustvarja v tehniki odtiskovanja, in rahločutne risarske upodobitve poletnih visokih trav, žita in cvetočih travniških cvetlic so nekakšni likovni haikuji, ki nevsiljivo, a učinkovito podpirajo besedno vsebino. Haikujevanje na kvadrat torej.
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Predlani smo se po triindvajsetih letih od pesniškega, ne pa tudi ustvarjalnega premolka lahko razveselili nove pesniške zbirke Svetlane Makarovič, ki je pojedla zarečeni kruh in se v Zimi vezilji preizkusila in tudi dokazala kot vešča haikuistka. To tradicionalno vzhodnjaško pesemsko obliko je vsebinsko nadgradila, pravzaprav podložila s slovensko ljudsko pesmijo, in tako iznašla povsem samosvoj, a vendarle značilen temačen in tudi jedek makarovičevski haiku. Ker je avtorica svojo pesniško govorico že od samega začetka opirala na ljudsko baladno izročilo, se je takšna pesemska hibridizacija vzhodne in zahodne tradicije izkazala kot inovativen, a hkrati dosleden razvoj nekoč domnevno zaključenega pesniškega opusa.
Letos je že pred poletjem luč ali še bolje temo sveta zagledala druga pesniška zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, ki se bere kot prosto nadaljevanje trpke in hladne vsebine iz Zime vezilje. Tokrat nismo več v objemu mraza, snega, žledu ali ledu, saj so se snežene rjuhe stalile in razgalile vse mogoče človeške smeti. Zimske in ledene motive je v celoti zamenjalo poletno občutje, poletno podobje; visoke trave, žužki, košnja, žetev, pasji dnevi, cvetoče rože, ptičje petje, pa tudi vročina, suša, morje … Tako kot je Zima vezilja ledenela od mraza človeškega srca, bi lahko rekli, da se zbirka Naj bo poleti vsa suši in občasno cvre od vročine pekla na zemlji. V nasprotju s prejšnjo zbirko, ko se je na ozadju ledene pokrajine risala domala brezčasna kristalna podoba zla, četudi kdaj ujeta v kristalno noč in žico, ki rani, so tokratni haikuji nekoliko bolj kontekstualizirani, neposredneje izhajajo iz družbene stvarnosti. Kot da poletje in z njim visoko sonce s svojo svetlobo prežarja vsak še najbolj skrit kotiček zemlje in človeške duše, pri tem pa ob vsem lepem razgalja tudi surovost in vulgarnost našega bivanja. Prenekatere trivrstičnice se tako berejo kot lucidni komentarji ne le naše slovenske družbene, temveč tudi politične realnosti v najširšem pomenu. Nekateri haikuji imajo nadih pravcate družbeno-politične satire:
»Vrhovni žužek
je zažužnjal povelje.
Pa ubogajmo.«
Haikuji obravnavajo tematike, ki Svetlano Makarovič kot angažirano intelektualko in kritično premišljevalko našega bivanja zanimajo in vznemirjajo tudi sicer. V tej nadvse jedrnati klasični verzni obliki, ki strogo ohranja predpisano zlogovno razmejitev 5-7-5, so ujete podobe, ki bralca napeljujejo k premisleku o nasilnih medčloveških odnosih, svobodi posameznika, o socialnih vprašanjih, okoljskih težavah ali begunski problematiki:
»Pot je končana
v zadušljivi cisterni.
Zunaj škrjančki.«
Precej haikujev tematizira nehuman odnos do vseh šibkih, denimo živali:
»Za šipo smrček.
Odšli na počitnice.
Pozabili nanj.«
Poezija Svetlane Makarovič bralca subtilno poziva k streznitvi, k opustitvi samoslepitvenih mehanizmov, ki jim v samozaverovanosti podlega človek. Haikuji kot bič udrihajo po naših idealiziranih podobah sveta in človekove narave. Če se torej pesnica z ubesedovanjem in razgaljanjem zla zavzema za zlorabljene, prizadete, nemočne, pa vendar nikogar ne idealizira. Pesniško zlasti rodoviten humus je človekova objestnost, ki ne pozna vse prevečkrat zlorabljene svetosti življenja:
»Luštkan otročič.
Kaj počne na sprehodu?
Brca vse živo.«
Še v naravi pesnica prepoznava predvsem krutost in neizprosnost zakonov preživetja.
»Večji manjšega,
ta prelepa narava,
večna klavnica.«
A tu in tam vendarle vzbrsti slutnja, da je dobro mogoče, da kje nad robom kakšnega prepada vzcveti šipek in se rodijo tudi človeške izjeme, ki jih v zbirki simbolizira Zora Konjajev. Čeprav pesnica usmerja fokus predvsem v zlo, ne gre za kakšno sprevrženo naslado ob trpljenju, temveč gre njeno ponovno pesniško oglašanje razumeti kot krik umetnika, kot izpolnitev njegove moralne obveze. In to kljub zavedanju, da je piščal zdrobljena, poetov dolg pa je – po prepričanju večine –, da pištolo nameri vase. Kajti če je Zimo veziljo zaključeval haiku, v katerem narava zmaguje nad že davno izumrlim človekom, tokrat samoizničenju podleže prav pesem oziroma poet sam … Sporočilo je nedvoumno, propad civilizacije ali nemara celotnega človeštva se začne pri umanjkanju refleksije, pri preslišanju zvoka violine.
Svetlana Makarovič se znova vrača k prvobitnim in iz njene poezije že znanim motivom, celo simbolom … praproti, volčjih jagod, kresne noči, pelina … Kot v Zimi vezilji so tudi tokrat evokativno posebej močni haikuji, v katere so zazankani pogosto povsem lahkotni ljudski ali ponarodeli napevi ali motivi. Marsikateri haiku pa je tudi zvočno dovršen:
»Skalni mrki Kras.
Slovenci kremeniti.
Kakor kateri.«
Če torej na eni strani beremo podobno grajene pesmi kot v prejšnji zbirki, prepoznavamo tudi nekaj novih pesniških prijemov. Še posebej je očitno občasno spuščanje registra, v formalno strogo odmerjene verze so vpleteni pogovorni, zafrkljivi, igrivi izrazi, kot so vau, ful, luštkan, frajla, pa tudi značilen: »Kva nas pa briga.« Pesem se torej ne zapira v abstraktno grozo ali zlo, precej manj je tudi strašljive lepote, zato pa toliko več prepoznavnega drobirja na videz sproščenega vsakdana, iz katerega pa so zgrajene znova nadvse precizne trivrstičnice o našem najsurovejšem tukaj in zdaj. Med pesemskim gradivom zasledimo celo aktualno štajersko magno, ki tu presega zgolj naravovarstveno vprašanje in znova prerašča v simbol. Vendarle pa je vtis trenutnosti oziroma začasnosti teh haikujev varljiv ali vsaj nezadosten, z evokativnimi in nadvse preprostimi podobami nasilja, sovraštva, nesramnosti, sprenevedavosti, morije, smrti … znova kažejo na ponovljivost oziroma brezčasnost človekovega zla, predvsem pa naslavljajo humanost v nas, vsaj njene ostanke.
Zbirka Naj bo poleti je še enkrat obsežnejša kot Zima vezilja, vsebuje kar sto en haiku, in je v celoti samostojno avtorsko delo, saj je Svetlana Makarovič h knjigi prispevala tudi ilustracije. Abstraktne podobe razdejanj, razbitin, raztrganin, ognja, ki jih ustvarja v tehniki odtiskovanja, in rahločutne risarske upodobitve poletnih visokih trav, žita in cvetočih travniških cvetlic so nekakšni likovni haikuji, ki nevsiljivo, a učinkovito podpirajo besedno vsebino. Haikujevanje na kvadrat torej.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Hrvaško narodno gledališče (HNK) Drama Zagreb / Premiera 19.10.2019 Prevod iz angleščine: Patricija Vodopija Deli Sofoklove Antigone v prevodu Lade Kaštelan Režiserka: Angela Richter Dramaturginja: Mirna Rustemović Scenograf: Peter Baur Kostumograf: Silvio Vujičić Video: Jonas Link Oblikovalec zvoka: Bojan Gagić Asistentki režiserke: Vedrana Klepica, Morana Novosel Asistentka scenografa: Andrea Lipej Asistentka kostumografa: Ana Mikulić Nastopajoči: Iva Mihalić, Luca Anić, Mislav Čavajda, Filip Vidović, Silvio Vovk, Barbara Vicković, Alma Prica, Vanja Matujec, Alen Šalinović, Kristijan Potočki, Tesa Litvan, Tin Rožman, Matic Zakonjšek (pevec) Zbor Opere Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb Zborovodja: Luka Vukšić Glasbena korepetitorica: Nina Cossetto Antigonin mit ima številna življenja, bodisi v neusahljivih gledaliških uprizoritvah, bodisi dramskih besedilih in celo teoretskih razmislekih. Sinočnja premiera Antigone v režiji Angele Richter, ki jo je po naročilu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu napisal filozof Slavoj Žižek, se poigrava prav z njenimi alternativnimi konci. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mara Bratoš
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči uprizorili igro Ure, dnevi, čas. Pod besedilo se podpisuje Anja Krušnik Cirnski – s pripisom, da gre za delo »Po motivih romana Ure ameriškega pisatelja Michaela Cunninghama«, ki ga je prevedla Suzana Tratnik. Režiserka je bila Mojca Madon. O predstavi Staša Grahek. Anja Krušnik Cirnski Ure, dnevi, čas Po motivih romana Ure (The Hours) Michaela Cunninghama, 2019 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 17. oktober 2019 Režiserka Mojca Madon Dramaturginja Anja Krušnik Cirnski Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Luka Ipavec LektorMartin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Nastopajo Nataša Tič Ralijan, Gaber K. Trseglav, Eva Stražar k. g., Tina Potočnik Vrhovnik, Gregor Gruden, Karin Komljanec Foto: Nataša Tič Ralijan, Eva Stražar, Gregor Gruden, Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Tina Potočnik Vrhovnik (foto Peter Giodani)
Pred novembrsko turnejo po Južni Ameriki so Simfoniki RTV Slovenija sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru abonmaja Kromatika gostili španskega dirigenta Roberta Gonzáleza-Monjasa ter južnokorejsko pianistko Yeol Eum Son. Nekaj vtisov s koncerta je strnil Lovrenc Rogelj.
Dežela zombijev, ki je leta 2009 s svojim duhovito gobezdavim in izrazito neposrednim pristopom osvežila dolgo listo zombijevske filmske zgodovine, po točno desetih letih ponovno vabi gledalce na malce dobre strelske zabave po opustelih ulicah nekdanjih Združenih držav Amerike. Glavni štirje junaki so še vedno živi, nastanili so se nikjer drugje kot v Beli hiši in po desetih letih se ukvarjajo predvsem – sami s sabo. Vsake toliko še ustrelijo kakšnega zombija, sicer pa živijo pravi ameriški sen. Le da nihče od njih ni prav zares zadovoljen, še najmanj najmlajša Little Rock, ki je medtem odrasla in si obupano želi najti še kakšnega preživelega, ki bi bil po možnosti vsaj približno njenih let in bi ga zanimalo karkoli drugega kot orožje. Razkol je tako neizogiben, s tem pa se nova poapokaliptična avantura seveda šele začne. Ustvarjalci, na čelu z režiserjem Rubenom Fleischerjem, so se pri Vrnitvi v deželo zombijev odločili za že preverjen pristop, ki je tako navdušil gledalce. Štirje popolnoma različni liki, ki jih igrajo štirje vrhunski igralci, morajo premagati svoje razlike in se kot eno skupaj boriti proti čudnim stvorom, če želijo preživeti. Pri tem si pomagajo z veliko črnega humorja, ščepcem norosti, dolgo listo natančnih pravil in seveda – z orožjem, ki ga še deset let po začetku zombijevske epidemije očitno dovolj leži po ulicah nekdanje Amerike. Tej osnovni celici so ustvarjalci nato dodali še nekaj novih likov, od katerih je zares odlična le puhloglava barbika Madison (igra jo Zoey Deutch), na ulice opustošene dežele pa naselili še nekaj novih vrst zombijev, čemur bi lahko namenili nekoliko več pozornosti. Nenazadnje bi bila duhovita evolucija teh krvoločnih stvorov lahko veliko zanimivejša, kot že dobro preverjeno in tisočkrat videno njihovo razstreljevanje v večno podobnih zapletih in situacijah. Vrnitev v deželo zombijev tako ponuja vse, kar je ponudil njen prvi del: odličnega Woodyja Harrelsona, kopico preverjenih šal, dovtipov in situacijskih zagat, številne zombije, ki v dinamičnih strelskih spopadih potegnejo kratko, in seveda ravno prav romantične patetike, brez katere v tovrstnih filmih pač ne gre. Film ponuja vse to, a hkrati prav nič več od tega. Priložnost za duhovito nadgradnjo, ki se je ponujala kar sama, je tokrat splavala po vodi.
V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu. Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.
Marca 1945 se glavnina nemške vojske z Balkana umika proti severu in pri tem naleti na skupino partizanov, ki se pred divizijo v dolinah zateče na Menino planino, ter jih obkoli. Izčrpanim četam se uspe po krajši bitki pod vodstvom Franca Severja - Frante skoraj brez izgub izviti iz nemškega obroča. Po 75 letih se Franta s preostankom preživelih soborcev spominja tega dogodka. V slovenski kinematografiji je partizanski film pomemben, samosvoj žanr. Nekatera izmed največjih del te filmske zvrsti so ustvarili avtorski velikani, kot so bili Štiglic, Klopčič in Duletič. Film Preboj, ki ga kot režiser in soscenarist podpisuje Dejan Babosek, omenjati v tem kontekstu je svetoskrunstvo. Ob prizanesljivem pristopu bi celovečerec označil za naiven, ljubiteljski poskus zgodovinske inscenacije, z resnejšimi merili pa bi dejal, da filmski umetnosti dela silo. Ponekod deluje kot nenamerna parodija, ali vsaj huda karikatura: ko pokaže partizanski obraz, se zaslišijo milo zveneče violine, ko pokaže nemškega, grozeče bobnenje. In na tej ravni je tudi karakterizacija: iz brezoblične gmote partizanov, ki so vsi predani stvari in potrpežljivo požrtvovalni, izstopa edino Franta v interpretaciji Domna Valiča, ki kaže s svojimi resnobno stisnjenimi ustnicami vse breme odgovornosti. Toda Preboj je vendarle zanimiv, ker kot simptom razkriva resnico o narodnoosvobodilnem boju, ki je bil sestavljen tudi iz bežanja, skrivanja, izmikanja, občasnega izzivanja in kakšne praske, pa spet pobegov in porazov do končnega vkorakanja v izpraznjeno Ljubljano ... Dražgoška bitka je bila obupen fiasko, ki je za sabo pustil opustošenje in civilne žrtve, Pohorski bataljon vojaška katastrofa. Ampak vse to se lepo vklaplja v stanje duha dominantne slovenske kulturosfere, ki je pretežno 'luzerska'. Recimo, naš največji, literarno vrhunski ep slavi brezupen boj, poraz in vdanost v usodo, za svoj moto pa si je citat iz njega, torej iz Prešernovega Krsta pri Savici, vzel tudi Preboj. Vse to seveda ne pomeni, da te zgodbe »strahu in poguma«, kot bi zapisal Kocbek, niso vredne obravnave – to dokazujejo tudi v uvodu omenjeni cineasti, izpostavljam le prevladujočo mentaliteto. Imamo pa Slovenci v zgodovini vsaj dve veličastni, zmagoviti zgodbi. Junak prve je grof Andrej Turjaški, poveljnik kranjskih čet, ki so konec 16. stoletja v bitki pri Sisku premagale trikrat večjo turško vojsko ter tako zaustavile prodor islama v Evropo. Junakinja druge je Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je konec 20. stoletja skoraj neoborožena porazila in pregnala okupatorsko Jugoslovansko ljudsko armado iz Slovenije. Za prvo ve le malokdo, druga nima omembe vredne upodobitve. Živimo pač v časih, ko bi bilo izpostavljanje teh zgodb nekaj politično sila nekorektnega, v nasprotju s signaliziranjem vrlin z ljubiteljsko partizanščino.
SNG Nova Gorica, Gledališče Koper Iztok Mlakar: Tutošomato Premiera 10. oktober 2019, SNG Nova Gorica, veliki oder 18. oktober 2019, Gledališče Koper Režiser Vito Taufer Asistentka režiserja Tereza Gregorič Avtor besedil in glasbe songov Iztok Mlakar Scenograf Voranc Kumar Kostumograf Matic Hrovat Oblikovalec svetlobe Igor Remeta Oblikovalec zvoka Borut Čelik Igrajo Urška Taufer, Tjaša Hrovat, Patrizia Jurinčič Finžgar, Luka Cimprič, Žiga Udir, Rok Matek, Matija Rupel, Matjaž Švagelj, David Šuligoj, Roman Kobal V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so premierno uprizorili novo besedilo Iztoka Mlakarja Tutošomato. Avtor je tudi prispeval izvirne pesmi. Predstavo v koprodukciji omenjenega gledališča Gledališča Koper je režiral Vito Taufer. Naslov Tutošomato pomeni »vse v vsem« oziroma »konec koncev«, nanaša pa se na problematične odnose med liki. Dramske osebe so smešne pošasti, je povedal Iztok Mlakar: »S svojimi načrti, s svojimi zarotami, s svojimi neumnostmi, ko se hočejo okoristiti, nekaj vzeti, nekaj dobiti; smešni so v svojem narcisizmu; vsak je devianten na svoj način.« Komedija predstavi starega mafijca in njegove tri hčerke, ki jih ne obvlada. Ogledala si jo je Ivana Zajc. Fhttps://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2019061209215829/oto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov