Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič
Prevedel Tone Škrjanec; Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Knjiga pesmi Edwarda Fosterja Sejanje vetra je razdeljena v štiri poglavja: Odrešitev, Kontrapunkt, Des Knaben Wunderhorn in Otroci besa. Vsako poglavje uvaja nek pojem ali citat. Izbrani so premišljeno, zato se je tudi ob njih vredno ustaviti, saj so lahko ključ za razumevanje, uvod, ki pomaga, da zdrsnemo v skrivnostni jezik poezije, napoved vsebin in motivov v knjigi. Kako ekstaza vpliva na razum, kaj ima praktična učinkovitost opraviti z bolj eteričnim delom duše, pa o interierju kot azilu, v katerega se zateka umetnost. ter o resničnosti kot temelju vsega. Ali kot je v Adagiu dobesedno zapisal Wallace Stevens: Resničnost je samo temelj. Vendar je temelj.
Preden vstopimo v svet Edwarda Fosterja in njegovo poezijo, je tu še pesem Roberta Frosta z naslovom Odpor: »Ah, je bilo do srca človeka / kdaj kaj manj kot izdaja, / prepustiti se toku stvari, / se milostno predati razumu / in se skloniti in sprejeti konec / ljubezni ali letnega časa?«
Tudi poezija v knjigi Sejanje vetra odmeva kot odpor, odpor do utaje srca, lastnega jaza, do uklonjenosti neizogibnemu. Je nova, sveža, močna izkušnja, ki jo napoveduje že biblijski izrek na samem začetku: Kajti sejali so veter in želi bodo vihar.
Vstopiti v svet intime, največkrat zaprt in skrit očem, vstopiti skozi široko odprta vrata, terja veliko spoštovanja, tenkočutnosti in obzirnosti. Skozi pesniške monologe in dialoge se razkrivajo hrepenenja, strasti, polastitve pa tudi mnoge namišljenosti in domneve krhke zgradbe prijateljstva in ljubezni, ki se na eni strani želi skriti, na drugi pa razkriti svoj značaj zunanjemu svetu. Kajti skrivnosti same nas zapirajo v ječo, v izolacijo. Vsako tesno razmerje je že v svoji dvosmernosti zelo rahel in ranljiv organizem, kot je v času silnih čustev in zaupnosti ranljiv tudi vsak od vanj vpletenih. V interakciji z okoljem je ta občutljivost še toliko večja.
»Najprej, slišal sem ga reči, / da ni nikoli potoval na sever. / On je svilena nit, / ki naju napeta vleče navzgor, / prijateljem pripoveduje natančno to, / kar misli, da hočejo slišati. / Njemu rečem, čuvaj se besed. / Bližje so zemlji / kot si misliš. / One ustvarjajo in preverjajo / tvojo misel. / Namesto njih / izberi začudenje.«
Kako zelo se ena identiteta želi približati drugi, jo posnemati, biti z njo eno, kako strašno lahko boli že misel na izgubo, skozi pesmi v različnih oblikah, v verzih in v prozi, izpoveduje pesniški subjekt. Vendar vrednost pesmi ni zgolj v izpovednosti, saj je umeščena v kontekst časa in okolja, ki s svojimi zakonitostmi in normami postavlja ovire in zidove. Njena izpovednost se ne kaže le v liričnih ali elegičnih legah, zna biti tudi racionalna, skoraj hladna, analitična, premišljujoča, pogosto začete misli prekinja, ali jim preprosto ne prepoznamo začetka in vendar nas ujamejo in zapeljejo v srčiko vsebine. Ta zagonetnost ima privlačno moč, ki branje žene naprej, k nadaljevanju. Tako skozi ponavljanje čutnih izkušenj in poglabljanje v boleče in občutljivo tkivo medsebojnih odnosov spoznavamo, kako spolzka so tla na tem polju, kako se vdirajo in vedno znova postavljajo ovire. Med čutiti in občutiti je razlika in paleta občutij je silno pisana, v njej se je prav lahko izgubiti. »Toliko čustev, toliko vprašanj,« pravi pesnik.
»Pesmi nam pustijo videti, kar ne more biti videno,« zapiše pesnik in nadaljuje: »Vsakodnevne čudeže, ki nimajo vzroka, temveč nekaj milostnega, pozabljenega, čvrstega. Te pesmi sprašujejo, kar ne more biti povedano, kar je skrito in posredno.«
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Neveljaven email naslov