Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov