Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek

Ljubljana : Beletrina, 2018

Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.

Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.

Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.

“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”

Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.

“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”

V knjigi razgalja tudi gledališke mite:

“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”

Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.

“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”

Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.

“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”

Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.

“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”

Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.

“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”

Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.

“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”

Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.