Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Ana Geršak
Bereta Bernard Stramič in Alenka Resman Langus
Ljubljana : Beletrina, 2018
Mazohistka, romaneskni prvenec Katje Perat, se na prvi pogled bere kot “zgolj” zgodovinski roman. Dogajalni okvir sega približno v obdobje med letoma 1874 in 1912, pripoved pa je posredovana skozi prvoosebno perspektivo Nadežde Moser, “volčjega otroka” in fiktivne posvojenke slovitega Leopolda von Sacher-Masocha. Zaradi dekličinih domnevno slovanskih korenin ji Leopold, samooklicani panslavist, napove bleščečo prihodnost in vélika dejanja. Veliko se tudi zgodi, premiki, ki jih protagonistka doživlja v svoji notranjosti, so odsev številnih, tudi nasprotujočih si eksistencialnih, filozofskih, socioloških in političnih trenj obdobja pred prvo vojno. Intimni in družbeni odnosi, v katere vstopa Nadežda, so dvojno zakodirani s prekrivanjem preteklih in sodobnih vzorcev. Zgodba Mazohistke je zgodba o porajanju ženske emancipatorne zavesti v času, ki sufražetskemu gibanju kontrira tako, da ženske ponižuje s histerijo, tem najbolj “patriarhalnim” sredstvom nadzorovanja in kaznovanja celotnega spola. Tako kot Kronosova žetev Mojce Kumerdej je tudi Mazohistka Katje Perat roman z agendo, tekst, ki ne skriva tezne podstati in tega, da je njegova kritiška ost v prvi vrsti uperjena v sodobnost. Jezikovni anahronizmi se dobro ujemajo z Nadeždino novodobno zavestjo pa tudi s subtilno ironizacijo izpovednega žanra, s katerim se spogleduje roman. Tako kot vsi filmski junaki, ki so neznosne notranje konflikte izbojevali v lastni tišini in samoti, tudi Nadežda Moser svojo zgodbo v enem samem epskem in na trenutke časovno konfuznem zamahu zaupa namreč — gostilničarju. Roman se začne v trenutku, ko se je glavnina dogajanja že odvila. Mazohistka je predvsem karakterni roman, ki v celoti sloni na Nadeždinih pripovednih spretnostih. Protagonistka, sicer Freudova občudovalka, verjame v konstitutivno moč besede pri oblikovanju identitete, zato se vestno ubeseduje: najprej skozi pripoved, nato v zapisu, ki je pravzaprav pričujoči tekst. Literatura pri tem odigra klasično odrešilno vlogo; skozi pisavo se Nadežda oddalji od preteklosti in simbolno prerodi. Predvsem pa razume prebojno sporočilo svoje dobe in prepozna emancipatorni potencial odločitve, da bo brez zagotovljenih finančnih sredstev in družinske zaslombe zaživela kot pisateljica, svobodnjakinja. Protagonistkino dolgotrajno ozaveščanje nevzdržnosti svojega položaja avtorica uvaja skozi diskrepance v pripovednem toku, ki jasno razkrivajo, da tako imenovane “danosti” v odnosih nikoli niso in ne smejo biti samoumevne. Katja Perat s tem Nadeždino izkušnjo osvetljuje tudi iz zunanje perspektive, ki dogajanju dodaja širino in kompleksnost. Nadežda Moser dolgo, predolgo uteleša Žižkovo frazo iz Zgodovine in nezavednega, ki pravi, da je “vse odvisno zgolj od mene pa kljub temu nič ne morem”. Svoj položaj nenehno reflektira, vendar ga ne spreminja, s tem pa sprejema podrejeno vlogo in se tako preobraža v naslovno mazohistko.
Zgodovinska doba je kulisa za kontekstualizacijo protagonistkine začasne resignacije in sredstvo, ki problem časovno distancira od sedanjosti, s čimer ga nekako objektivizira. Neredko zgodovina prevzame vodilno vlogo. Roman Mazohistka predobro pozna svoj izvorni material, kar ni vselej prednost. Nadeždin “volčji” izvor sicer problematizira pokroviteljsko patriarhalno perspektivo, ki odnos do ženske enači z odnosom do otroka ali živali, a navezave na dunajsko secesijo ostajajo večinoma na ravni ambientalnih anekdot. Pogovori s Freudom ali Klimtovi sprehodi po mondenih aristokratskih zabavah so za izbrani dogajalni čas že skoraj neizogiben, a malce redundanten stereotip. Sacher-Masochov panslavizem ni nič več kot zanimiva biografska nota, saj bi se končni prelom v Nadeždinem zakonu zgodil, tudi če bi bila hišna služkinja katere druge narodnosti kot ukrajinske. Odnose v Mazohistki definirata predvsem trk prepričljivo izrisanih značajev in njihov družbeni položaj, kar avtorica zaokroženo navezuje na vprašanje spola in s tem na osrednjo tezo romana. Nadeždina podrejena ali “mazohistična” vloga je problematizirana, dokler je prepoznana kot izhodiščna paradigma za odnos do žensk nasploh; v trenutku, ko jo junakinja ozavesti, pa jo začne dojemati in izkoriščati kot možno pozicijo moči. Razkrinkavanje in sprevračanje kompleksnih prepletov osebnega in družbenega pa je vsekakor najmočnejša točka romana Mazohistka.
Avtorica ocene: Ana Geršak
Bereta Bernard Stramič in Alenka Resman Langus
Ljubljana : Beletrina, 2018
Mazohistka, romaneskni prvenec Katje Perat, se na prvi pogled bere kot “zgolj” zgodovinski roman. Dogajalni okvir sega približno v obdobje med letoma 1874 in 1912, pripoved pa je posredovana skozi prvoosebno perspektivo Nadežde Moser, “volčjega otroka” in fiktivne posvojenke slovitega Leopolda von Sacher-Masocha. Zaradi dekličinih domnevno slovanskih korenin ji Leopold, samooklicani panslavist, napove bleščečo prihodnost in vélika dejanja. Veliko se tudi zgodi, premiki, ki jih protagonistka doživlja v svoji notranjosti, so odsev številnih, tudi nasprotujočih si eksistencialnih, filozofskih, socioloških in političnih trenj obdobja pred prvo vojno. Intimni in družbeni odnosi, v katere vstopa Nadežda, so dvojno zakodirani s prekrivanjem preteklih in sodobnih vzorcev. Zgodba Mazohistke je zgodba o porajanju ženske emancipatorne zavesti v času, ki sufražetskemu gibanju kontrira tako, da ženske ponižuje s histerijo, tem najbolj “patriarhalnim” sredstvom nadzorovanja in kaznovanja celotnega spola. Tako kot Kronosova žetev Mojce Kumerdej je tudi Mazohistka Katje Perat roman z agendo, tekst, ki ne skriva tezne podstati in tega, da je njegova kritiška ost v prvi vrsti uperjena v sodobnost. Jezikovni anahronizmi se dobro ujemajo z Nadeždino novodobno zavestjo pa tudi s subtilno ironizacijo izpovednega žanra, s katerim se spogleduje roman. Tako kot vsi filmski junaki, ki so neznosne notranje konflikte izbojevali v lastni tišini in samoti, tudi Nadežda Moser svojo zgodbo v enem samem epskem in na trenutke časovno konfuznem zamahu zaupa namreč — gostilničarju. Roman se začne v trenutku, ko se je glavnina dogajanja že odvila. Mazohistka je predvsem karakterni roman, ki v celoti sloni na Nadeždinih pripovednih spretnostih. Protagonistka, sicer Freudova občudovalka, verjame v konstitutivno moč besede pri oblikovanju identitete, zato se vestno ubeseduje: najprej skozi pripoved, nato v zapisu, ki je pravzaprav pričujoči tekst. Literatura pri tem odigra klasično odrešilno vlogo; skozi pisavo se Nadežda oddalji od preteklosti in simbolno prerodi. Predvsem pa razume prebojno sporočilo svoje dobe in prepozna emancipatorni potencial odločitve, da bo brez zagotovljenih finančnih sredstev in družinske zaslombe zaživela kot pisateljica, svobodnjakinja. Protagonistkino dolgotrajno ozaveščanje nevzdržnosti svojega položaja avtorica uvaja skozi diskrepance v pripovednem toku, ki jasno razkrivajo, da tako imenovane “danosti” v odnosih nikoli niso in ne smejo biti samoumevne. Katja Perat s tem Nadeždino izkušnjo osvetljuje tudi iz zunanje perspektive, ki dogajanju dodaja širino in kompleksnost. Nadežda Moser dolgo, predolgo uteleša Žižkovo frazo iz Zgodovine in nezavednega, ki pravi, da je “vse odvisno zgolj od mene pa kljub temu nič ne morem”. Svoj položaj nenehno reflektira, vendar ga ne spreminja, s tem pa sprejema podrejeno vlogo in se tako preobraža v naslovno mazohistko.
Zgodovinska doba je kulisa za kontekstualizacijo protagonistkine začasne resignacije in sredstvo, ki problem časovno distancira od sedanjosti, s čimer ga nekako objektivizira. Neredko zgodovina prevzame vodilno vlogo. Roman Mazohistka predobro pozna svoj izvorni material, kar ni vselej prednost. Nadeždin “volčji” izvor sicer problematizira pokroviteljsko patriarhalno perspektivo, ki odnos do ženske enači z odnosom do otroka ali živali, a navezave na dunajsko secesijo ostajajo večinoma na ravni ambientalnih anekdot. Pogovori s Freudom ali Klimtovi sprehodi po mondenih aristokratskih zabavah so za izbrani dogajalni čas že skoraj neizogiben, a malce redundanten stereotip. Sacher-Masochov panslavizem ni nič več kot zanimiva biografska nota, saj bi se končni prelom v Nadeždinem zakonu zgodil, tudi če bi bila hišna služkinja katere druge narodnosti kot ukrajinske. Odnose v Mazohistki definirata predvsem trk prepričljivo izrisanih značajev in njihov družbeni položaj, kar avtorica zaokroženo navezuje na vprašanje spola in s tem na osrednjo tezo romana. Nadeždina podrejena ali “mazohistična” vloga je problematizirana, dokler je prepoznana kot izhodiščna paradigma za odnos do žensk nasploh; v trenutku, ko jo junakinja ozavesti, pa jo začne dojemati in izkoriščati kot možno pozicijo moči. Razkrinkavanje in sprevračanje kompleksnih prepletov osebnega in družbenega pa je vsekakor najmočnejša točka romana Mazohistka.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov