Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Katja Perat: Mazohistka

09.07.2018

Avtorica ocene: Ana Geršak Bereta Bernard Stramič in Alenka Resman Langus

Ljubljana : Beletrina, 2018

Mazohistka, romaneskni prvenec Katje Perat, se na prvi pogled bere kot “zgolj” zgodovinski roman. Dogajalni okvir sega približno v obdobje med letoma 1874 in 1912, pripoved pa je posredovana skozi prvoosebno perspektivo Nadežde Moser, “volčjega otroka” in fiktivne posvojenke slovitega Leopolda von Sacher-Masocha. Zaradi dekličinih domnevno slovanskih korenin ji Leopold, samooklicani panslavist, napove bleščečo prihodnost in vélika dejanja. Veliko se tudi zgodi, premiki, ki jih protagonistka doživlja v svoji notranjosti, so odsev številnih, tudi nasprotujočih si eksistencialnih, filozofskih, socioloških in političnih trenj obdobja pred prvo vojno. Intimni in družbeni odnosi, v katere vstopa Nadežda, so dvojno zakodirani s prekrivanjem preteklih in sodobnih vzorcev. Zgodba Mazohistke je zgodba o porajanju ženske emancipatorne zavesti v času, ki sufražetskemu gibanju kontrira tako, da ženske ponižuje s histerijo, tem najbolj “patriarhalnim” sredstvom nadzorovanja in kaznovanja celotnega spola. Tako kot Kronosova žetev Mojce Kumerdej je tudi Mazohistka Katje Perat roman z agendo, tekst, ki ne skriva tezne podstati in tega, da je njegova kritiška ost v prvi vrsti uperjena v sodobnost. Jezikovni anahronizmi se dobro ujemajo z Nadeždino novodobno zavestjo pa tudi s subtilno ironizacijo izpovednega žanra, s katerim se spogleduje roman. Tako kot vsi filmski junaki, ki so neznosne notranje konflikte izbojevali v lastni tišini in samoti, tudi Nadežda Moser svojo zgodbo v enem samem epskem in na trenutke časovno konfuznem zamahu zaupa namreč — gostilničarju. Roman se začne v trenutku, ko se je glavnina dogajanja že odvila. Mazohistka je predvsem karakterni roman, ki v celoti sloni na Nadeždinih pripovednih spretnostih. Protagonistka, sicer Freudova občudovalka, verjame v konstitutivno moč besede pri oblikovanju identitete, zato se vestno ubeseduje: najprej skozi pripoved, nato v zapisu, ki je pravzaprav pričujoči tekst. Literatura pri tem odigra klasično odrešilno vlogo; skozi pisavo se Nadežda oddalji od preteklosti in simbolno prerodi. Predvsem pa razume prebojno sporočilo svoje dobe in prepozna emancipatorni potencial odločitve, da bo brez zagotovljenih finančnih sredstev in družinske zaslombe zaživela kot pisateljica, svobodnjakinja. Protagonistkino dolgotrajno ozaveščanje nevzdržnosti svojega položaja avtorica uvaja skozi diskrepance v pripovednem toku, ki jasno razkrivajo, da tako imenovane “danosti” v odnosih nikoli niso in ne smejo biti samoumevne. Katja Perat s tem Nadeždino izkušnjo osvetljuje tudi iz zunanje perspektive, ki dogajanju dodaja širino in kompleksnost. Nadežda Moser dolgo, predolgo uteleša Žižkovo frazo iz Zgodovine in nezavednega, ki pravi, da je “vse odvisno zgolj od mene pa kljub temu nič ne morem”. Svoj položaj nenehno reflektira, vendar ga ne spreminja, s tem pa sprejema podrejeno vlogo in se tako preobraža v naslovno mazohistko.

Zgodovinska doba je kulisa za kontekstualizacijo protagonistkine začasne resignacije in sredstvo, ki problem časovno distancira od sedanjosti, s čimer ga nekako objektivizira. Neredko zgodovina prevzame vodilno vlogo. Roman Mazohistka predobro pozna svoj izvorni material, kar ni vselej prednost. Nadeždin “volčji” izvor sicer problematizira pokroviteljsko patriarhalno perspektivo, ki odnos do ženske enači z odnosom do otroka ali živali, a navezave na dunajsko secesijo ostajajo večinoma na ravni ambientalnih anekdot. Pogovori s Freudom ali Klimtovi sprehodi po mondenih aristokratskih zabavah so za izbrani dogajalni čas že skoraj neizogiben, a malce redundanten stereotip. Sacher-Masochov panslavizem ni nič več kot zanimiva biografska nota, saj bi se končni prelom v Nadeždinem zakonu zgodil, tudi če bi bila hišna služkinja katere druge narodnosti kot ukrajinske. Odnose v Mazohistki definirata predvsem trk prepričljivo izrisanih značajev in njihov družbeni položaj, kar avtorica zaokroženo navezuje na vprašanje spola in s tem na osrednjo tezo romana. Nadeždina podrejena ali “mazohistična” vloga je problematizirana, dokler je prepoznana kot izhodiščna paradigma za odnos do žensk nasploh; v trenutku, ko jo junakinja ozavesti, pa jo začne dojemati in izkoriščati kot možno pozicijo moči. Razkrinkavanje in sprevračanje kompleksnih prepletov osebnega in družbenega pa je vsekakor najmočnejša točka romana Mazohistka.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Katja Perat: Mazohistka

09.07.2018

Avtorica ocene: Ana Geršak Bereta Bernard Stramič in Alenka Resman Langus

Ljubljana : Beletrina, 2018

Mazohistka, romaneskni prvenec Katje Perat, se na prvi pogled bere kot “zgolj” zgodovinski roman. Dogajalni okvir sega približno v obdobje med letoma 1874 in 1912, pripoved pa je posredovana skozi prvoosebno perspektivo Nadežde Moser, “volčjega otroka” in fiktivne posvojenke slovitega Leopolda von Sacher-Masocha. Zaradi dekličinih domnevno slovanskih korenin ji Leopold, samooklicani panslavist, napove bleščečo prihodnost in vélika dejanja. Veliko se tudi zgodi, premiki, ki jih protagonistka doživlja v svoji notranjosti, so odsev številnih, tudi nasprotujočih si eksistencialnih, filozofskih, socioloških in političnih trenj obdobja pred prvo vojno. Intimni in družbeni odnosi, v katere vstopa Nadežda, so dvojno zakodirani s prekrivanjem preteklih in sodobnih vzorcev. Zgodba Mazohistke je zgodba o porajanju ženske emancipatorne zavesti v času, ki sufražetskemu gibanju kontrira tako, da ženske ponižuje s histerijo, tem najbolj “patriarhalnim” sredstvom nadzorovanja in kaznovanja celotnega spola. Tako kot Kronosova žetev Mojce Kumerdej je tudi Mazohistka Katje Perat roman z agendo, tekst, ki ne skriva tezne podstati in tega, da je njegova kritiška ost v prvi vrsti uperjena v sodobnost. Jezikovni anahronizmi se dobro ujemajo z Nadeždino novodobno zavestjo pa tudi s subtilno ironizacijo izpovednega žanra, s katerim se spogleduje roman. Tako kot vsi filmski junaki, ki so neznosne notranje konflikte izbojevali v lastni tišini in samoti, tudi Nadežda Moser svojo zgodbo v enem samem epskem in na trenutke časovno konfuznem zamahu zaupa namreč — gostilničarju. Roman se začne v trenutku, ko se je glavnina dogajanja že odvila. Mazohistka je predvsem karakterni roman, ki v celoti sloni na Nadeždinih pripovednih spretnostih. Protagonistka, sicer Freudova občudovalka, verjame v konstitutivno moč besede pri oblikovanju identitete, zato se vestno ubeseduje: najprej skozi pripoved, nato v zapisu, ki je pravzaprav pričujoči tekst. Literatura pri tem odigra klasično odrešilno vlogo; skozi pisavo se Nadežda oddalji od preteklosti in simbolno prerodi. Predvsem pa razume prebojno sporočilo svoje dobe in prepozna emancipatorni potencial odločitve, da bo brez zagotovljenih finančnih sredstev in družinske zaslombe zaživela kot pisateljica, svobodnjakinja. Protagonistkino dolgotrajno ozaveščanje nevzdržnosti svojega položaja avtorica uvaja skozi diskrepance v pripovednem toku, ki jasno razkrivajo, da tako imenovane “danosti” v odnosih nikoli niso in ne smejo biti samoumevne. Katja Perat s tem Nadeždino izkušnjo osvetljuje tudi iz zunanje perspektive, ki dogajanju dodaja širino in kompleksnost. Nadežda Moser dolgo, predolgo uteleša Žižkovo frazo iz Zgodovine in nezavednega, ki pravi, da je “vse odvisno zgolj od mene pa kljub temu nič ne morem”. Svoj položaj nenehno reflektira, vendar ga ne spreminja, s tem pa sprejema podrejeno vlogo in se tako preobraža v naslovno mazohistko.

Zgodovinska doba je kulisa za kontekstualizacijo protagonistkine začasne resignacije in sredstvo, ki problem časovno distancira od sedanjosti, s čimer ga nekako objektivizira. Neredko zgodovina prevzame vodilno vlogo. Roman Mazohistka predobro pozna svoj izvorni material, kar ni vselej prednost. Nadeždin “volčji” izvor sicer problematizira pokroviteljsko patriarhalno perspektivo, ki odnos do ženske enači z odnosom do otroka ali živali, a navezave na dunajsko secesijo ostajajo večinoma na ravni ambientalnih anekdot. Pogovori s Freudom ali Klimtovi sprehodi po mondenih aristokratskih zabavah so za izbrani dogajalni čas že skoraj neizogiben, a malce redundanten stereotip. Sacher-Masochov panslavizem ni nič več kot zanimiva biografska nota, saj bi se končni prelom v Nadeždinem zakonu zgodil, tudi če bi bila hišna služkinja katere druge narodnosti kot ukrajinske. Odnose v Mazohistki definirata predvsem trk prepričljivo izrisanih značajev in njihov družbeni položaj, kar avtorica zaokroženo navezuje na vprašanje spola in s tem na osrednjo tezo romana. Nadeždina podrejena ali “mazohistična” vloga je problematizirana, dokler je prepoznana kot izhodiščna paradigma za odnos do žensk nasploh; v trenutku, ko jo junakinja ozavesti, pa jo začne dojemati in izkoriščati kot možno pozicijo moči. Razkrinkavanje in sprevračanje kompleksnih prepletov osebnega in družbenega pa je vsekakor najmočnejša točka romana Mazohistka.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


30.08.2021

Slavenka Drakulič: Dora in Minotaver

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Ivan Lotrič


30.08.2021

Lenart Zajc: Roberts

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


27.08.2021

Candyman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.08.2021

Odred odpisanih: Nova misija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.08.2021

Balet Dunajski večer navdušil domače občinstvo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.08.2021

Ruski spektakel Lolita upravičil pričakovanja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


23.08.2021

Roland Barthes: Šelestenje jezika

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Renato Horvat


23.08.2021

Neža Zajc: Brez slovesa

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


23.08.2021

Matej Krajnc: Zgodovina harmonike

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Renato Horvat


Stran 49 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov