Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Celje : Mohorjeva založba, 2017
Alojz Rebula je v romanu Korintski steber zvest temi, ki je značilna za njegov siceršnji literarni opus. Svoje pisateljevanje namreč usmerja v romansiranje zgodovine, tokrat v zgodovinski trenutek druge svetovne vojne, ki je še danes nezaceljena nevralgična točka slovenskega naroda.
Prek romanesknih likov, ki so brez dvoma literarni odmev resničnih osebnosti, saj so v besedilo zakodirane številne sugestije, Rebula prikazuje različna prepričanja in interese, ki so usmerjali ravnanje ljudi med okupacijo. V romanu se tako zvrsti skoraj celotna idejna tipologija: izpričani katoliški socialisti, komunisti, predstavniki duhovščine, posamezniki, zbrani okrog glasila katoliškega dijaštva Zora, domobranci in drugi. Iz skiciranja odločitev in dejanj tega razpona likov presevajo pisateljeve preference in simpatije. Najočitneje sta jih deležna globoko verni zdravnik dr. Kruhovar, ki nasprotuje vsaki uporabi sile in vztraja pri svoji politični nevtralnosti in pokončni drži, in katoliški socialist Stanko Kamnikar, ki po deportaciji v Gonars in Novaro pobegne v Švico, od koder se v Slovenijo vrne s precej naivno utopično idejo, upanjem, da bo pripomogel k spravi med partizani in domobranci.
Vsebinsko se torej delo, čeprav gre za vojni čas, osredotoča na politično in ideološko zakulisje. Najizraziteje se pisatelj posveča položaju katoliškega socializma znotraj Osvobodilne fronte, posledično pa tematizira tudi neubranost in idejne odtenke katoliškega socializma nasploh ter prijeme komunistov v tihi revoluciji – denimo pritiske na med katoliki uglednega dr. Kruhovarja, od katerega želi vrh Osvobodilne fronte javno potrditev svojih povojnih aspiracij in medvojnih dosežkov.
Linija zgodbe romana je zasekana in temelji na pojavnosti določenih likov, ki v intervalih prihajajo do besede. Téži, ki je v romanu idejno prenesena na like, doda svoje tudi slogovno poudarjena dialoškost tretjeosebne pripovedi. Iz profiliranja protagonistov pa sicer veje togost. Eno izmed hipotetičnih razlag bi lahko utemeljili na tem, da z ozirom na fikcijsko preslikavo avtorjevega dojemanja realnih osebnosti in medvojnega dogajanja prihaja v ospredje želena etična in spoznavna učinkovina literarnega dela, estetska pa je zanemarjena.
V začetni sliki romana Rebula popelje bralca med študente klasične filologije in med njimi izpostavi pobožna sošolca Stanka Kamnikarja in Roka Lipovarja, simpatizerja Zore. Pomembnost te slike, ki s svojim odmevom strukturno zaokroži roman, se izkaže šele proti izteku. Pisatelj se ob koncu namreč ciklično vrne k likoma – katoliškemu socialistu Kamnikarju, ki je pozdravljal upor, in zdaj domobranskemu oficirju Lipovarju – ki sta pripravljena tvegati za poskus sprave in prekinitev bratomornih obračunavanj. A usoda korintskega stebra iz naslova romana, ki po besedah Kamnikarja kot pokončni sloki stolp iz črnega marmorja simbolizira upor naroda, nanj poveznjena ornamentalna košarica rož pa je simbol sprave, postane dokončna, ko padeta pod streli.
Korintski steber je prej kot roman o spravi literarna obravnava hotenj in političnih opredelitev slovenskega katolištva med okupacijo. Kljub potencialu, ki ga ima obravnavana vsebina za premišljen in večplastni prikaz, pa se delo – ob pomanjkanju izrazitejše zgodbene niti in posledično ob prenosu teže na literarne like, ki pa je zaradi poudarjene teznosti, skope psihološke slike in površinskosti ne vzdržijo – tudi samo sesede.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Celje : Mohorjeva založba, 2017
Alojz Rebula je v romanu Korintski steber zvest temi, ki je značilna za njegov siceršnji literarni opus. Svoje pisateljevanje namreč usmerja v romansiranje zgodovine, tokrat v zgodovinski trenutek druge svetovne vojne, ki je še danes nezaceljena nevralgična točka slovenskega naroda.
Prek romanesknih likov, ki so brez dvoma literarni odmev resničnih osebnosti, saj so v besedilo zakodirane številne sugestije, Rebula prikazuje različna prepričanja in interese, ki so usmerjali ravnanje ljudi med okupacijo. V romanu se tako zvrsti skoraj celotna idejna tipologija: izpričani katoliški socialisti, komunisti, predstavniki duhovščine, posamezniki, zbrani okrog glasila katoliškega dijaštva Zora, domobranci in drugi. Iz skiciranja odločitev in dejanj tega razpona likov presevajo pisateljeve preference in simpatije. Najočitneje sta jih deležna globoko verni zdravnik dr. Kruhovar, ki nasprotuje vsaki uporabi sile in vztraja pri svoji politični nevtralnosti in pokončni drži, in katoliški socialist Stanko Kamnikar, ki po deportaciji v Gonars in Novaro pobegne v Švico, od koder se v Slovenijo vrne s precej naivno utopično idejo, upanjem, da bo pripomogel k spravi med partizani in domobranci.
Vsebinsko se torej delo, čeprav gre za vojni čas, osredotoča na politično in ideološko zakulisje. Najizraziteje se pisatelj posveča položaju katoliškega socializma znotraj Osvobodilne fronte, posledično pa tematizira tudi neubranost in idejne odtenke katoliškega socializma nasploh ter prijeme komunistov v tihi revoluciji – denimo pritiske na med katoliki uglednega dr. Kruhovarja, od katerega želi vrh Osvobodilne fronte javno potrditev svojih povojnih aspiracij in medvojnih dosežkov.
Linija zgodbe romana je zasekana in temelji na pojavnosti določenih likov, ki v intervalih prihajajo do besede. Téži, ki je v romanu idejno prenesena na like, doda svoje tudi slogovno poudarjena dialoškost tretjeosebne pripovedi. Iz profiliranja protagonistov pa sicer veje togost. Eno izmed hipotetičnih razlag bi lahko utemeljili na tem, da z ozirom na fikcijsko preslikavo avtorjevega dojemanja realnih osebnosti in medvojnega dogajanja prihaja v ospredje želena etična in spoznavna učinkovina literarnega dela, estetska pa je zanemarjena.
V začetni sliki romana Rebula popelje bralca med študente klasične filologije in med njimi izpostavi pobožna sošolca Stanka Kamnikarja in Roka Lipovarja, simpatizerja Zore. Pomembnost te slike, ki s svojim odmevom strukturno zaokroži roman, se izkaže šele proti izteku. Pisatelj se ob koncu namreč ciklično vrne k likoma – katoliškemu socialistu Kamnikarju, ki je pozdravljal upor, in zdaj domobranskemu oficirju Lipovarju – ki sta pripravljena tvegati za poskus sprave in prekinitev bratomornih obračunavanj. A usoda korintskega stebra iz naslova romana, ki po besedah Kamnikarja kot pokončni sloki stolp iz črnega marmorja simbolizira upor naroda, nanj poveznjena ornamentalna košarica rož pa je simbol sprave, postane dokončna, ko padeta pod streli.
Korintski steber je prej kot roman o spravi literarna obravnava hotenj in političnih opredelitev slovenskega katolištva med okupacijo. Kljub potencialu, ki ga ima obravnavana vsebina za premišljen in večplastni prikaz, pa se delo – ob pomanjkanju izrazitejše zgodbene niti in posledično ob prenosu teže na literarne like, ki pa je zaradi poudarjene teznosti, skope psihološke slike in površinskosti ne vzdržijo – tudi samo sesede.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Neveljaven email naslov